Jedro

Pri premoženjskem (enako pri osebnem) zavarovanju, če zavarovalni pogoji tega ne določajo, zakonski predpisi ne omogačajo valorizacije zavarovalnih vsot na dan njihovega plačila. Rešitev ohranjanja realne vrednosti zavarovalne vsote določena v 19. členu ZOZP je namreč ena izmed zakonitih izjem načela denarnega nominalizma in je izključno posledica posebne narave in namena obveznega zavarovanja. Tudi če bi se stranki dogovorili za valorizacijo zavarovalne vsote pri zavarovanju voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO plus), tožnik ne bil upravičen do valorizacije slednje za čas pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe, prav to pa je predmet tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča (nasprotno tožena) stranka je dolžna toženi (nasprotno tožeči) stranki v petnajstih dneh povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 24.465,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se pravdni zadevi P 394/03-III in P 929/03-III združita v enotno obravnavanje, pri čemer je vodilni spis P 394/03-III. Razsodilo je, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je toženka oziroma po nasprotni tožbi tožnica (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožniku oziroma po nasprotni tožbi tožencu (v nadaljavanju tožnik) znesek 4.892.875,73 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.12.2002 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prav tako je zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek, da je tožnik dolžan toženki plačati znesek

2.617.501,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 5.12.2002 ter znesek 24.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe. Toženki je naložilo povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov v višini 96.455,00 SIT v 15 dneh po izdaji sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Proti sodbi se pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP, Ur. l. RS, št. 36/04, drugo uradno prečiščeno besedilo). Predlaga takšno spremembo izpodbijanega dela sodbe, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zavarovanje AO plus ni prostovoljno življenjsko zavarovanje, ampak zavarovanje sui generis, ki je še najbljiže zavarovanju odgovornosti po določbah premoženjskega zavarovanja, kar je tudi ravidno iz določbe četrtega odstavka 6. člena toženkinih Pogojev za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb AO plus (v nadaljevanju pogoji AO plus).

Zavarovanje AO plus je akcesorno zavarovanje obveznega zavarovanja.

To izhaja iz določb 6. točke 6. člena, 1. člena, 1. točke 6. člena in

7. člena pogojev AO plus. Očitno je, da AO plus zavarovanje v celoti deli usodo obveznega zavarovanja tudi glede omejitev višine zavarovalne vsote in njene valorizacije. Iz določbe prvega odstavka

6. člena pogojev AO plus je razvidno, da valorizacija zavarovalne vsote ne bi prišla v poštev le primeru, če bi bile določbe AO plus zavarovanja v direktnem nasprotju s pogoji osnovnega zavarovanja.

Takšno nasprotje je sodišče našlo v določbi prvega odstavka 2. člena pogojev AO plus, ki pa ne govori o valorizaciji zavarovalne vsote, ampak, da zavarovalna vsota iz zavarovanja AO plus ni odvisna od zavarovalne vsote osnovnega zavarovanja. Da torej v zavarovalni vsoti obveznega zavarovanja ni zajeta in da ni neposredno vezana na morebitno višjo zavarovalno vsoto, kot jo določata zakon o minimalnih zavarovalnih vsotah avtomobilskega zavarovanja in 4. točka 1. člena splošnih pogojev obveznega zavarovanja (v nadaljevanju pogoji AO).

Nedvomno veljajo zakonske določbe o obvezni valorizaciji zavarovalne vsote tudi tedaj, ko ta presega minimalno zakonsko predpisano zavarovalno vsoto pri obveznih zavarovanjih. Valorizira pa se tudi zavarovalna vsota pri AO plus zavarovanju. Splošni pogoji AO in AO plus zavarovanja ne govorijo o nominalni vsoti pač pa o zavarovalni vsoti, ki je znesek do katerega jamči zavarovalnica. Sodišče pravilno navaja, da v pogojih AO plus ni izrecno navedeno, da se zavarovalna vsota valorizira, vendar pa valorizacija zavarovalnih vsot AO plus tudi ni izrecno izključena. Valorizacija je nedvomno posredno navedena v določbi šeste točke 6. člena splošnih pogojev AO plus, ki napotujejo na uporabo določb osnovnega zavarovanja, kjer pa je takšna valorizacija izrecno navedena v določbi 4. točke 1. člena pogojev AO in v 19. členu Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu. Res je, da pri pogodbenem zavarovanju dogovor o valorizaciji zavarovalne vsote ni odvisen od objave s strani Urada za nadzor, vendar to tudi ni prepovedano ali izključeno. V smislu določbe 100. člena ZOR je treba določbe pogodbe o AO plus zavarovanju razlagati v korist zavarovanca.

Posredno je dogovor o valorizaciji razviden tudi iz tožničinega ravnanja, ki je od leta 1995 dalje ves čas zviševala premijo za AO plus zavarovanje prav z namenom prilagoditve valorizirani zavarovalni vsoti, zavarovalna vsota pa je ostala nespremenjena. To še posebej velja zato, ker imajo vse zavarovalnice od leta 1995 dalje isto zavarovalno vsoto 8.000.000,00 SIT, in torej ne gre za samostojno odločitev toženke, ki bi bila vezana na njene poslovne rezultate. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da sta bili pogodbeni stranki dogovorjeni za zavarovalno vsoto 8.000.000,00 SIT in za njeno valorizacijo vse od 20.3.1995 dalje, ko je bila takšna zavarovalna vsota določena.

Toženka v odgovoru na pritožbo med drugim pojasnjuje pravno naravo AO plus zavarovanja, razmerje med tem zavarovanjem in obveznim zavarovanjem odgovornosti ter način valorizacije zavarovalne vsote po Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Ali ima zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO plus) naravo življenjskega zavarovanja ali pa gre za sui generis zavarovanje, za odločitev v tej zadevi ni pomembno. Glede na določbo četrtega odstavka 6. člena toženkinih pogojev AO plus (priloga A10), v kateri sta se pogodbeni stranki dogovorili zlasti za uporabo pravil premoženjskega zavarovanja ima očitno tudi naravo slednjega. Pomembno pa je to, da je zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb dodatno in prostovoljno zavarovanje, zaradi česar je treba glede vsebine tega razmerja upoštevati tiste določbe ZOR o zavarovalni pogodbi, ki so kogentne, v ostalem pa določbe zavarovalne police in toženkinih pogojev AO plus. Pri premoženjskem (enako pri osebnem) zavarovanju, če zavarovalni pogoji tega ne določajo, zakonski predpisi ne omogočajo valorizacije zavarovalnih vsot na dan njihovega plačila. Neposredno sklicevanje na 19. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu; ZOZP (Ur. l. RS, št. 70/94, veljavnega v času nastanka spornega razmerja) ne pride v poštev, ne glede na to, da se to zavarovanje po določbi šestega odstavka 6. člena pogojev AO plus lahko sklene le skupaj z osnovnim zavarovanjem pri istem zavarovatelju in ne glede na druge določbe, na katere se v zvezi z odnosom akcesornosti sklicuje pritožnik. Rešitev ohranjanja realne vrednosti zavarovalne vsote, določena v 19. členu ZOZP, je namreč ena izmed zakonitih izjem načela denarnega nominalizma (394. člen ZOR), in je izključno posledica posebne narave in namena (o tem glej obrazložitev izpodbijane sodbe) obveznega zavarovanja. Odprto je tako le vprašanje, ali sta se pogodbenika dogovorila za valorizacijo zavarovalne vsote pri AO plus zavarovanju.

Po določbi prvega dostavka 2. člena pogojev AO plus je zavarovalno kritje neodvisno od zavarovalne vsote osnovnega zavarovanja, višina pa je omejena z zavarovalno vsoto, navedeno v zavarovalni polici za zavarovanje voznika in drugih oseb za škodo zaradi telesnih poškodb po pogojih AO plus. Po ugotovljenem dejanskem stanju je to znesek

8.000.000,00 SIT. V prvem odstavku 6. člena pogojev AO plus je določeno, da se za to zavarovanje smiselno uporabljajo tudi pogoji za osnovno zavarovanje, če niso v nasprotju s temi pogoji. Tožnik to določbo razume kot napotilo na uporabo določbe četrtega odstavka 1. člena pogojev AO (priloga B2), po katerem dogovorjena zavarovalna vsota za osebno in stvarno škodo, ne sme biti nižja od zavarovalnih vsot, ki jih predpisuje ZOZP oziroma jih v primeru zakonsko predvidenega zvišanja v Ur. l. RS, objavi Urad za nadzor pri Ministrstvu za finance. Določba citiranega četrtega odstavka 1. člena pogojev AO ne govori o valorizaciji dogovorjenega zavarovalnega kritja, ampak le določa njegovo minimalno višino. Določbi prvega odstavka 2. člena splošnih pogojev AO plus in četrtega odstavka 1. člena splošnih pogojev AO se torej nanašata na obseg zavarovalnega kritja, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi bilo treba glede na določbo prvega odstavka 6. člena splošnih pogojev AO plus uporabiti določbo četrtega odstavka 1. člena splošnih pogojev AO. Kot je pravilno zapisalo sodišče prve stopnje sta si določbi v direktnem nasprotju. Do valorizacije dogovorjenega zavarovalnega kritja bi bil tožnik upravičen le v primeru, če bi bilo to izrecno dogovorjeno v splošnih pogojih AO plus, kar ni, ali v primeru, če bi bila dogovorjena valorizacija zavarovalge kritja v splošnih pogojih AO, kar (kar glede na pojasnjeno) tudi ni. Dogovorjena zavarovalna vsota pri obveznem zavarovanju se, če ni enaka zakonsko predpisani minimalni zavarovalni vsoti, ne valorizira niti po določbi 19. člena ZOZP, ki v skladu z uvodoma obrazloženim, pri prostovljnih zavarovanjih tako ali tako ne pride v poštev.

Ker je pogodbeno določilo prvega odstavka 2. člena pogojev AO plus o obsegu zavrovalnega kritja jasno, prav tako pa so jasne tudi ostale določbe, na katere se sklicuje tožnik, je neutemeljeno sklicevanje na določbo 100. člena ZOR o razlagi pogodb (in claris non fit inpretatio). Za odločitev v tej pravdi je irelevanten očitek, da je toženka zviševala zavarovalne premije, ne bi bi zviševala zavarovalno vsoto. Razlogi, zaradi katerih zavarovatelj dvigne zavarovalno premijo so stvar poslovne odločitve zavarovatelja, odvisni od različnih dejavnikov (npr. povečanje škodnega rizika). Na koncu pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da tudi če bi se stranki dogovorili za valorizacijo zavarovalne vsote pri zavarovanju voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO plus), tožnik (v nobenem primeru) ne bi bil upravičen do valorizacije slednje za čas pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe 12.5.1999, prav to pa je predmet tožbenega zahtevka.

Ker ni ne uveljavljanih ne po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan sam kriti stroške pritožbenega postopka, toženki pa je dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki ga je pritožbeno sodišče ocenilo za potrebnega v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki priznalo stroške sodne takse za pritožbo v znesku

24.465,00 SIT (drugi odstavek Tar. št. 1 Zakona o sodnih taksah, Ur.

l. SRS, št. 1/90; UPB1 z nadaljnjimi spremembami). Ker je toženka zahtevla plačilo zakonskih zamudnih obresti od stroškov odgovora na pritožbo, je pritožbeno sodišče tožniku naložilo povrnitev zneska

24.465,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je razvidno iz izreka sodbe. V skladu z določbo 299. člena Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS, št. 83/01) pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev, rok 15 dni pa prične teči od vročitve sodbe dalje, zato zamudne obresti od stroškov začnejo teči od prvega dne po preteku paricijskega roka.