Jedro

Pravdni stranki sta v Dogovoru o plačilu nagrade izrecno in jasno določili trenutek, ko terjatev za plačilo nagrade zapade v plačilo, to je eno leto po pravnomočnosti odločb, s katerimi pridobi toženka vrednost v naravi. Tožnik bi v skrajnem primeru, če sam ni mogel ugotoviti tržne vrednosti vrnjenih nepremičnin, lahko dobil strokovno pomoč, saj bi bil v nasprotnem primeru institut zastaranja povsem razvrednoten. Sodišče je pravilno zaključilo, da ni utemeljena navedba, da je terjatev lahko nastala oziroma zapadla šele ob pridobitvi poročila o oceni vrednosti nepremičnin, kar je bilo 24. 5. 2012. Nagrado je bilo mogoče oceniti oziroma določiti že prej.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 83246/2015 z dne 22. 7. 2015 razveljavilo tudi v prvem in tretjem odstavku izreka ter zahtevek za plačilo 14.152,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2015 dalje ter na plačilo stroškov postopka zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da mora tožeča stranka v roku 15 dni toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.287,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka (tožnik) iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika ugodi v celoti oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodba nepravilna in nezakonita. V zvezi s temeljem terjatve opozarja, da se je sodišče po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožena stranka (toženka) pridobila vrednost na podlagi odločbe UE Ljubljana, št. 301-9/93-06/DEN z dne 4. 4. 1997. Temelj terjatve je namreč poročilo o oceni vrednosti nepremičnin z dne 24. 5. 2012. Nepremičnine, ki jih je izvedenec ocenjeval, so bile nesporno vrnjene denacionalizijski upravičenki Č. Č. oziroma njenim dedičem. Ni pravilno stališča sodišča, da bi bilo višino nagrade možno oceniti že od pravnomočnosti posameznih odločb. To je dokazno nepodprto, sodišče pa ne razpolaga z znanjem, ki bi mu tak zaključek omogočilo. Ker sodišče ni ugotavljalo okoliščin v zvezi z možnostjo ugotovitve ocene vrednosti, je zmotno uporabilo materialno pravo, nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter napravilo bistvene kršitve določb postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče zmotno in neutemeljeno meni, da bi tožnik lahko sam pridobil oceno vrednosti nepremičnin. Izdelava cenitvenega poročila namreč skladno z Dogovorom o obsegu pravnega svetovanja in zastopanja ter plačilu nagrade in stroškov z dne 5. 11. 1998 ni bila njegova dolžnost. Iz dogovora in navedb pravdnih strank ne izhaja, da bi tožnik sploh smel naročiti cenitev. Neživljenjsko je stališče sodišča, da bi kljub temu, da so se dediči pogovarjali o možnosti prodaje vrnjenih nepremičnin, tožnik moral opraviti cenitev nepremičnin. S takšnim ravnanjem bi si tožnik ustvaril strošek, katerega povrnitve ne bi mogel zahtevati od toženke ali ostalih dedičev, saj za to ne bi imel podlage. Tolmačenje sodišča je brez pravne in dejanske podlage, zato je sodišče napravilo bistvene kršitve določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi razlogovanje sodišča, da bi tožnik kot pravni strokovnjak lahko poskrbel za izterjavo dolga pred njegovim domnevnim zastaranjem s sklenitvijo dogovora oziroma sporazuma, je nesmiselno, saj tak dogovor nedvomno predstavlja Dogovor o obsegu pravnega svetovanja in zastopanja ter plačilu nagrade in stroškov z dne 5. 11. 1998. Tožnik je nedvomno dokazal, da so med njim in dediči pokojne Č. Č. potekali večletni pogovori o plačilu terjatve, v katerih je bila nedvomno udeležena tudi toženka. Podlaga upravičenosti tožnika do plačila nikoli ni bila sporna. Posebna obličnost pa se za tak tip dogovora, kot ga omenja sodišče, ne zahteva. Zaključek sodišča, da je tožbeni zahtevek tožnika zastaral, je materialnopravno zmoten in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Podlaga za določitev teka zastaranja so določila navedenega dogovora, ki v II. členu med drugim določa, da če bi toženka pridobila vrednost v naravi, nagrada zapade v plačilo najkasneje v enem letu od pravnomočnosti odločbe, pri čemer se nagrada v primeru prodaje nepremičnin odmeri od prodajne cene, v primeru, da do prodaje ne bi prišlo, pa se odmeri od ocenjene tržne vrednosti po ASA metodi oziroma tisti metodi, ki bo kar najbolje odražala pravo vrednost zadevnih nepremičnin. Ker se nepremičnine niso prodale, se je določitev nagrade tožnika odmerila glede na ocenjeno tržno vrednost nepremičnin, skladno s poročilom o oceni vrednosti nepremičnin z dne 24. 5. 2012, ki ga je pripravil izvedenec D. D. Šele s seznanitvijo z dejansko tržno vrednostjo nepremičnin je tožnik lahko izstavil kakršenkoli račun, saj v nasprotnem primeru ne bi mogel podati ustreznega izračuna nagrade oziroma izdati ustreznega računa. Terjatev namreč nastane šele, ko je jasno, kaj je predmet obveznosti. Če gre za denarni znesek, mora biti ta opredeljen po višini. Podlaga upravičenosti do izplačila nagrade tožniku izvira ravno iz določbe o odmeri vrednosti nepremičnin. Datum vračila je lahko pomemben zgolj z vidika cenitve. Ker sodišče pri presoji ugovora zastaranja teh okoliščin v sodbi ni upoštevalo, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo in napravilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče pri presoji ugovora zastaranja tudi ni upoštevalo, da je vprašanje izplačila nagrade za pravdne stranke postalo aktualno veliko kasneje kot v času pravnomočnosti odločb UE. Dediči pokojne Č. Č. so namreč nepremičnine, ki so jim bile vrnjene v denacionalizacijskem postopku, sprva poskušali prodati, šele ko jim to ni uspelo, so se začeli s tožnikom dogovarjati glede plačila nagrade po ASA metodi oziroma metodi, ki bo najbolje odražala pravo vrednost zadevnih nepremičnin. Zapadlosti nagrade tako ni mogoče vezati zgolj na pravnomočnost odločb UE. Kolikor bi zastaralni rok začel teči eno leto po pravnomočnosti posameznih odločb UE, je toženka nedvomno pripoznala dolg po 364. členu Obligacijskega zakonika (OZ) oziroma zastarano obveznost po prvem odstavku 341. člena OZ. Toženka je namreč vseskozi sodelovala pri dogovarjanju glede plačil nagrade, s posrednimi dejanji je dolg do tožnika ves čas priznavala in mu ni oporekala. Kot sta toženka in priča P. P. izpovedala v zaslišanju, temelj obveznosti za toženko ni bil sporen, sporna je bila le njena višina. To je tudi rezultiralo v sestanku z G. G. v lokalu ob Kinu ..., na katerem je toženka omenjeno pričo poskušala prepričati v nižje plačilo. Sodišče je neživljenjsko zaključilo, da naj ne bi prišlo do izpolnitve pogojev po 341. členu OZ oziroma 364. členu OZ, s tem je zmotno uporabilo materialno pravo in napravilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik neutemeljeno navaja, da se je sodišče po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem, ali je toženka pridobila vrednost na podlagi odločbe UE Ljubljana, št. 301-9/93-06/DEN z dne 4. 4. 1997, ker je temelj terjatve poročilo o oceni vrednosti nepremičnin z dne 24. 5. 2012. Denacionalizacijski upravičenki, pokojni Č. Č., so bile nepremičnine vrnjene z denacionalizacijskimi odločbami. V postopku je bil podan ugovor zastaranja, zapadlost terjatve pa je bila po Dogovoru o obsegu pravnega svetovanja in zastopanja ter plačilu nagrade in stroškov z dne 5. 11. 1998 (v nadaljevanju Dogovor o plačilu nagrade) odvisna od trenutka pravnomočnosti odločbe. Sodišče je zato glede na trditveno podlago tožnika in v tožbi navedene denacionalizacijske odločbe pravilno ugotavljalo, na podlagi katerih odločb je toženka pridobila vrednost v smislu II. člena Dogovora o plačilu nagrade, v nadaljevanju pa je pravilno ugotavljalo tudi, kdaj so posamezne odločbe postale pravnomočne, saj je bilo to dejstvo relevantno zaradi podanega ugovora zastaranja terjatev.

6. V II. členu Dogovora o plačilu nagrade (ki ga je pripravil tožnik) je v prvem odstavku med drugim določeno, da nagrada za opravila, ki jih bo odvetnik opravil za stranko in so opisana pod točko I pod (b.) pogodbe, znaša 8 % od pridobljene vrednosti za stranko. V drugem odstavku je nadalje določeno, da v kolikor stranka vrednost pridobi v naravi, nagrada v plačilo zapade najkasneje v enem letu po pravnomočnosti odločbe. Rok zapadlosti je torej vezan na eno leto po pravnomočnosti odločbe. Določeno je tudi, da se nagrada, če stranka nepremičnino proda, plača od prodajne cene, če se nepremičnina ne proda, se nagrada plača od ocenjene tržne vrednosti po ASA metodi oziroma po metodi, ki bo kar najbolje odražala pravo vrednost zadevne nepremičnine. Nadaljnjih določb o tem, kdo in v kakšnem roku je dolžan oceniti nepremičnine, če do prodaje v enem letu ne pride, v pogodbi ni.

7. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki v Dogovoru o plačilu nagrade izrecno in jasno določili trenutek, ko terjatev za plačilo nagrade zapade v plačilo, to je eno leto po pravnomočnosti odločb, s katerimi pridobi toženka vrednost v naravi. Nadalje je sodišče pravilno navedlo, da je Dogovor o plačilu nagrade jasen in bi tožnik v skrajnem primeru, če sam ni mogel ugotoviti tržne vrednosti vrnjenih nepremičnin, lahko dobil strokovno pomoč, saj bi bil v nasprotnem primeru institut zastaranja povsem razvrednoten. Sodišče je pravilno zaključilo, da ni utemeljena navedba, da je terjatev lahko nastala oziroma zapadla šele ob pridobitvi poročila o oceni vrednosti nepremičnin, kar je bilo 24. 5. 2012. Nagrado je bilo mogoče oceniti oziroma določiti že prej. Zaključke sodišča prve stopnje pritožba neutemeljeno izpodbija. Neutemeljeno sodišču očita, da bi moralo ugotavljati okoliščine v zvezi z možnostjo ugotovitve ocene vrednosti nepremičnin, neutemeljeni so zato tudi v zvezi s tem uveljavljani pritožbeni razlogi (zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava, nepopolna ugotovitev dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka). Tožnik navaja, da sodišče ne razpolaga z znanjem, ki bi mu tak zaključek omogočilo, kar pa ni utemeljeno, saj za takšen zaključek posebno strokovno znanje ni potrebno.

8. Iz Dogovora o plačilu nagrade res ne izhaja, da bi bila dolžnost tožnika, da sam naroči cenitev, vendar to ne pomeni, da cenitve (zato da bi preprečil zastaranje terjatve) ne bi smel oziroma mogel napraviti (naročiti). Kaj bi bilo s povračilom stroška, za odločitev ni pravno relevantno, zato na pritožbene navedbe v zvezi s tem sodišče druge stopnje ne odgovarja. Tudi v tem delu tožnik neutemeljeno uveljavlja bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju ne konkretizira.

9. Neutemeljen je očitek sodišču, da je napačno oziroma nesmiselno razlogovanje, da bi tožnik kot pravni strokovnjak lahko poskrbel za izterjavo dolga pred njegovim domnevnim zastaranjem s sklenitvijo pisnega dogovora oziroma sporazuma. Zapis sodišča je morda nekoliko nespreten, dejstvo pa je, da bi lahko tožnik s toženko, glede na to, da zatrjuje, da so med njim in dediči pokojne Č. Č. potekali večletni pogovori o plačilu terjatve, pred iztekom zastaralnega roka sklenil dogovor o novem roku izpolnitve, če bi ravnal z ustrezno skrbnostjo.1

10. Glede izstavitve računa oziroma podaje ustreznega izračuna nagrade tožnik sicer utemeljeno navaja, da terjatev nastane, ko je jasno, kaj je predmet obveznosti, to je kakšno dajatev ali storitev lahko upnik zahteva od dolžnika. Pravilno pa je sodišče prve stopnje glede tega navedlo, da je predmet obveznosti postal jasen z dnem pravnomočnosti odločb, takrat je nastala tudi terjatev. Denarni znesek je bilo ob že povedanem tudi po višini mogoče opredeliti, zato je neutemeljeno tožnikovo zatrjevanje, da terjatev do izdelave izvedeniškega mnenja2 sploh še ni nastala. Navedba, da upravičenost do izplačila nagrade tožniku izvira iz določbe o odmeri vrednosti nepremičnine, je tako neutemeljena, prav tako pa očitek, da sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, ker te okoliščine ni upoštevalo. Neutemeljen je tudi očitek o zmotni uporabi materialnega prava in o kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je tudi v tem delu tožnik ne konkretizira.

11. Kot navaja tožnik, se po sklenitvi Dogovora o plačilu nagrade in vračilu nepremičnin le-te (v roku enega leta) niso prodale, stranke so nepremičnine dlje časa skušale prodati, nato pa so se začele s tožnikom dogovarjati glede plačila nagrade po ASA metodi oziroma metodi, ki bo kar najbolje odražala pravo vrednost zadevnih nepremičnin. Tožnik navedena dejstva in cenitev z dne 24. 5. 2012 zmotno povezuje z zapadlostjo terjatve, ki je bila v pogodbi jasno določena. Kot že navedeno, bi se lahko tožnik s toženko dogovoril o drugačnem roku za izpolnitev, kot je bil med njima dogovorjen prvotno (glede na to, da navaja, da je toženka terjatev ves čas priznavala). Takšno določitev novega roka bi bilo nedvomno mogoče šteti za pripoznavo dolga in bi zastaralni rok začel teči znova. V nasprotnem primeru, z razlago, za kakršno se zavzema tožnik, bi bil namreč institut zastaranja razvrednoten, takšna razlaga je tudi v nasprotju s kogentnostjo pravil o zastaralnih rokih.

12. Neutemeljene so tudi trditve in pritožbena navedba, da je toženka nedvomno pripoznala dolg po 364. členu OZ. Tožnik tudi v pritožbi navaja, da je toženka ves čas sodelovala pri dogovarjanju glede plačila nagrade, torej je s posrednimi dejanji dolg ves čas priznavala in mu ni oporekala, temelj obveznosti zanjo ni bil sporen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da takšne trditve tožnika niso bila zadostne. Tožnik ni konkretiziral, kdaj in na kakšen način naj bi do pripoznave dolga prišlo. Ker tega ni storil, se je sodišče pri odločitvi pravilno oprlo na 212. člen ZPP in zaključilo, da pripoznave dolga tožnik ni dokazal. Sodišče druge stopnje k temu le dodaja, da je od zapadlosti terjatev do vložitve tožbe minilo več kot 10 let, zato bi moral tožnik konkretizirati, kdaj je prišlo do sestankov, na katerih je bila toženka navzoča, da bi lahko sodišče ugotovilo eventuelno pretrganje zastaranja in nov tek zastaralnega roka.

13. Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje na prvi odstavek 341. člena OZ, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da mora biti pripoznava zastarane obveznosti pisna, tožnik pa ni predložil nikakršne listine, iz katere bi izhajalo, da je s strani toženke prišlo do jasne, določne in pisne pripoznave zastarane obveznosti, medtem ko nepodpisani zapisnik z dne 3. 12. 2012 ne predstavlja pripoznave zastarane obveznosti, ker ne izpolnjuje obličnostnih zahtev. Tudi v tem delu tožnik ni izpolnil svojega dokaznega bremena po 212. členu ZPP.

14. Ob povedanem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so terjatve, na katerih tožnik utemeljuje svoj zahtevek, zastarale že pred vložitvijo predloga za izvršbo dne 8. 7. 2015, pravilni datumi zapadlosti terjatev v letih 2003 in 2004 izhajajo iz 13. točke obrazložitve, zastaranja pa iz 17. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Ker zastaranje ni bilo prekinjeno s pripoznavo dolga niti toženka ni pripoznala zastarane obveznosti, je sodišče prve stopnje zaradi zastaranja terjatev tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

15. Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo. S strani tožnika uveljavljane kršitve določb postopka niso podane, prav tako ne druge kršitve, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi toženka, saj njen odgovor ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP).

1 Pooblastilno razmerje med pravdnima strankama je sicer prenehalo v letu 2008, tožnik pa je tožbo vložil šele v letu 2015. 2 Tožnik se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1395/2013, iz obrazložitve katerega izhaja, da mora biti za nastanek terjatve denarni znesek opredeljen po višini, kar pa je bilo navedeno v zvezi s konkretnim dejanskim stanjem v primeru, ki se je nanašal na nastanek terjatve na povračilo pravdnih stroškov.