Jedro

Namen priznanja nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu je bil v tem, da se delovnim invalidom II. ali III. kategorije invalidnosti, ki so bili na podlagi priznane pravice do razporeditve razporejeni oziroma so opravljali manj plačano delo, zagotoviti ustreznejši socialni položaj in po izpolnitvi pogojev za upokojitev tudi ustrezno pokojnino, vendar ta pravica ne predstavlja pravice iz delovnega razmerja oziroma dela plače, ki bi jo izplačeval delodajalec.

V ZUTD ni podlage za to, da bi se tožnici denarno nadomestilo za primer brezposelnosti odmerjalo z upoštevanjem njene plače in (kumulativno) tudi nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ne glede na to, če se kasneje to nadomestilo upošteva tudi pri pokojninski osnovi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo tožene stranke z dne 20. 9. 2011 in odločbo Zavoda RS za zaposlovanje z dne 4. 7. 2011, tožnici za čas 25 mesecev (od 22. 6. 2011 do 21. 7. 2013) priznalo pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, in sicer v obdobju od 22. 6. 2011 do 21. 9. 2011 v znesku 811,21 EUR bruto, od 22. 9. 2011 do 21. 7. 2013 pa v znesku 608,40 EUR bruto. Toženi stranki je naložilo, da tožnici izplača zapadle zneske razlike med priznanim in izplačanim denarnim nadomestilom, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska oziroma razlike do vplačila, v naprej dospevajoče zneske pa plača v mesečnih zneskih za nazaj.

2. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je tožnici po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (1) z dnem 21. 6. 2011 prenehalo delovno razmerje. Denarno nadomestilo za primer brezposelnosti ji je Zavod RS za zaposlovanje odmeril ob upoštevanju njenih povprečnih plač v obdobju 8 mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti, pri tej odmeri pa ni upošteval tega, da je bilo tožnici kot invalidu III. kategorije invalidnosti z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 25. 2. 1993 na novo odmerjeno nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ki ga je prejemala ves čas do prenehanja delovnega razmerja. Podlaga za to nadomestilo izhaja iz določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 in nadalj. – v nadaljevanju ZPIZ/92), zlasti iz določb 133., 134. in 190. člena. Sodišče je poudarilo, da so se od tega nadomestila plačevali tudi prispevki, med temi tudi prispevki za zavarovanje za primer brezposelnosti. Sodišče je tudi opravilo primerjavo med nadomestilom zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ki ga je tožnica prejemala od razporeditve na drugo ustrezno delo in nadomestilom za invalidnost, saj se od tega nadomestila ne plačujejo prispevki, to plačilo pa zavarovancu pripada tudi po prenehanju delovnega razmerja, celo v višjem odstotku. Nadomestilo zaradi manjše plače je štelo kot sestavni del plače in ga upoštevalo pri odmeri denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti in stroškovno zavrnilo. Izhajalo je iz določbe 61. člena Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 – v nadaljevanju ZUTD) in navedlo, da je osnova za denarno nadomestilo za primer brezposelnosti povprečna plača zavarovanca, prejeta v obdobju 8 mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti. Zakon ne določa, da bi bilo mogoče poleg plače pri določitvi osnove za odmero nadomestila za primer brezposelnosti upoštevati še druge prejemke. Sklicevalo se je tudi na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 227/2009 z dne 2. 11. 2009, in sicer da ima nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu značaj samostojne dajatve iz invalidskega zavarovanja, ki jo izplačuje Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in na določbe Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj. – v nadaljevanju ZDR), ki opredeljuje pojem plače. Nadomestilo zaradi manjše plače po pokojninskih predpisih ne predstavlja sestavnega dela plače in se zato ne more vštevati v osnovo za odmero denarnega nadomestila. Sklicevalo se je tudi na sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 301/2009 in VIII Ips 323/2009, ki se sicer nanašata na primer odpravnine iz 109. člena ZDR (2).

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Kot sporno izpostavlja vprašanje, ali se nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu upošteva pri izračunu nadomestila za primer brezposelnosti in v zvezi s tem uporabo 61. člena ZUTD. Višina nadomestila za delavca invalida predstavlja življenjsko pomembno postavko, od katere je odvisno njegovo preživljanje. Ob uveljavitvi ZUTD veljavna zakonodaja ni več poznala nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, kljub temu pa je bila ta pravica po prehodnih in končnih določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj. – v nadaljevanju ZPIZ-1) priznana tistim uživalcem, ki so jo pred tem že pridobili po ZPIZ/92. Namen nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu je bilo zagotoviti invalidu enak materialni položaj, kot bi ga imel brez invalidnosti, od nadomestila pa so se plačevali prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in za brezposelnost, torej ga ni mogoče enačiti z nadomestilom za invalidnost, invalidsko pokojnino oziroma drugimi izplačili po ZPIZ-1. Nadomestilo se je vedno vštevalo v osnovo za izračun pokojnine, kar izhaja iz 41. člena ZPIZ-1, temu pa naj bi bila prilagojena tudi določba 20. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 107/2006 – v nadaljevanju ZZZPB-UPB1). Nadomestila za invalidnost ima v skladu z ZPIZ-1 in ZPIZ-2 drugo vsebino kot nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ki je vezano na konkretno zaposlitev invalida. Zato je mogoče sklepati, da je zakonodajalec temu nadomestilu želel dati značaj plače, ki jo prejema delavec pri delodajalcu. Tožnica meni, da je sklicevanje na ZDR neprimerno in nesprejemljivo, saj so zakoni iz področja zavarovanja za primer brezposelnosti v primerjavi z ZDR specialni predpisi in lahko določijo tudi druge sestavine plače oziroma osnove za uveljavljanje pravic. Sedaj veljavni predpisi ne urejajo situacije zavarovanca, ki prejema nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, kar pomeni, da tega instituta ni mogoče nadomestiti z institutom nadomestila za invalidnost; takšno postopanje upravnih in sodnih organov pomeni tudi diskriminatorno ravnanje do oseb, ki so pridobile pravico do tega nadomestila. Meni, da v tem primeru ni mogoče upoštevati sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 227/2009 (ta se nanaša na odpravnino po 109. členu ZDR); opozarja tudi na sodbo pritožbenega sodišča Psp 645/2010 (ki se nanaša le na nadomestilo za invalidnost, od katerega se ne plačujejo prispevki); dejstvo, da obeh pravic ni mogoče enačiti pa izrecno izhaja iz sodb Vrhovnega sodišča VIII Ips 65/2010 oziroma VIII Ips 301/2009 ter VIII Ips 323/2009, ki se nanašajo na delno invalidsko pokojnino.

5. V odgovoru na revizijo tožena stranka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. – v nadaljevanju ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Tožnica v reviziji sicer pravilno izhaja iz tega, da je za presojo o višini njenega denarnega nadomestila za primer brezposelnosti treba izhajati iz ZUTD kot specialnega zakona in da nekaterih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja po ZPIZ/92 in ZPIZ-1 ni mogoče enačiti; to se zlasti nanaša na pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, v primerjavi s pravico do nadomestila za invalidnost, ali pravico do delne invalidske pokojnine. Kljub temu to še ne pomeni, da je njen zahtevek utemeljen.

9. Tožnica je bila pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zaposlena in je kot invalid III. kategorije še na podlagi ZPIZ/92 pridobila tudi pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, to pravico pa je glede na določbo 390. člena ZPIZ-1 uživala tudi po uveljavitvi tega zakona. Tožnica je torej pred prenehanjem delovnega razmerja prejemala plačo za delo na delovnem mestu, na katerega je bila razporejena po ugotovitvi invalidnosti, obenem pa nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ki je enako razliki med pokojninsko osnovo, od katere bi se delovnemu invalidu odmerjala invalidska pokojnina ob razporeditvi na drugo ustrezno delo, in plačo, določeno ob razporeditvi delovnega invalida na drugo ustrezno delo s pogodbo o zaposlitvi (prvi odstavek 134. člena ZPIZ/92). Nadomestilo se izplačuje za dneve dela ter za druge dneve, za katere imajo delavci po posebnih predpisih pravico do nadomestila plače (drugi odstavek 190. člena ZPIZ/92), sicer pa sredstva za to nadomestilo zagotavlja zavod, ki to nadomestilo tudi odmerja, usklajuje in izplačuje (prvi odstavek 143. člena ZPIZ/92 v zvezi s peto alinejo 94. člena ZPIZ/92) (3). To nadomestilo se upošteva tudi pri izračunu pokojninske osnove (prvi odstavek 45. člena ZPIZ/92 in prvi odstavek 41. člena ZPIZ-1).

10. Vrhovno sodišče je v sodbi VIII Ips 227/2009, ki se sicer nanaša na odmero odpravnine po 109. členu ZDR, navedlo, da nadomestilo plače zaradi dela na drugem ustreznem delu ne predstavlja plačila za opravljanje v pogodbi o zaposlitvi dogovorjenega dela, temveč ima značaj samostojne dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki jo izplačuje Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Gre za pravico do dajatve, ki ne predstavlja plače, kar izhaja iz določb o plači v ZDR (zlasti 126. – 129. člen ZDR) niti nadomestila plače, ki bi ga določal ZDR (137. člen). Namen priznanja nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu je bil v tem, da se delovnim invalidom II. ali III. kategorije invalidnosti, ki so bili na podlagi priznane pravice do razporeditve razporejeni oziroma so opravljali manj plačano delo, zagotoviti ustreznejši socialni položaj (4) in po izpolnitvi pogojev za upokojitev tudi ustrezno pokojnino, vendar ta pravica ne predstavlja pravice iz delovnega razmerja oziroma dela plače, ki bi jo izplačeval delodajalec. Tudi višina nadomestila ni enaka razliki med plačo na prejšnjem delovnem mestu delovnega invalida in plačo na delovnem mestu po razporeditvi, temveč gre za razliko med pokojninsko osnovo in plačo, določeno ob razporeditvi delovnega invalida na drugo ustrezno delo. Zaradi tega se nadomestilo izplačuje neodvisno od plače in se ne zmanjša ali poveča, če se zmanjša ali poveča plača delovnega invalida (5).

11. ZUTD kot specialni zakon glede pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti v drugem odstavku 59. člena določa, da se pravice iz zavarovanja pridobijo izključno na podlagi plačila prispevkov, če zakon za posamezen primer ne določa drugače. Nato iz prvega odstavka 61. člena ZUTD izhaja, da osnovo za odmero denarnega nadomestila predstavlja povprečna mesečna plača zavarovanca, prejeta v obdobju 8 mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti. Drugi odstavek (6) se nanaša na zavarovance, ki so v 8-mesečnem (ali krajšem) obdobju pred mesecem nastanka brezposelnosti prejemali nadomestila plače v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, zdravstvenem zavarovanju, pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ali zavarovanju za starševsko varstvo, tretji odstavek (7) pa se nanaša na zavarovance, ki so v navedenem obdobju delali krajši delovni čas v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju, pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ali „zavarovanju za starševski dopust.“

12. Tožnico ni mogoče uvrstiti med zavarovance po drugem ali tretjem odstavku 61. člena ZUTD, saj v obdobju pred nastankom brezposelnosti ni delala krajši delovni čas (tretji odstavek 61. člena ZUTD), niti v tem obdobju ali delu tega obdobja ni prejemala le nadomestila plače po predpisih o delovnih razmerjih, zdravstvenem zavarovanju, pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali zavarovanju za starševsko varstvo, temveč je prejemala plačo za delo na njenem delovnem mestu, ter obenem nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu – kot samostojno dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Predvsem pa je pomembno, da se od navedenega nadomestila kot nadomestila v breme Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ne obračunavajo in plačujejo prispevki za primer brezposelnosti (54. – 57. člen ZUTD) (8). V ZUTD skratka ni podlage za to, da bi se tožnici denarno nadomestilo za primer brezposelnosti odmerjalo z upoštevanjem njene plače in (kumulativno) tudi nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ne glede na to, če se kasneje to nadomestilo upošteva tudi pri pokojninski osnovi (9).

13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Odpoved je bila izdana dne 19. 5. 2011. Op. št. (2): Iz sodb izhaja, da se delna invalidska pokojnina ne všteva v osnovo za odmero odpravnine, ker predstavlja samostojno dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, itd. Op. št. (3): Drugačno stališče sodišča prve stopnje je napačno.

Op. št. (4): Ne pa enak položaj – kot nepravilno navajata sodišče prve stopnje in tožnica v reviziji.

Op. št. (5): Glej tudi Marko Štrovs: Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem, GV 1992, str. 163. Op. št. (6): Če je zavarovanec v obdobju iz prejšnjega odstavka prejemal nadomestilo plače v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, zdravstvenem zavarovanju, pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali zavarovanju za starševsko varstvo, se v osnovo za odmero denarnega nadomestila upošteva povprečna plača, prejeta za zadnjih osem mesecev. Če je zavarovanec plačo prejemal krajše obdobje, se za manjkajoče mesece upošteva prejeto nadomestilo.

Op. št. (7): Zavarovancu, ki je v obdobju iz prvega odstavka tega člena delal krajši delovni čas v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju, pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali zavarovanju za starševski dopust, se v osnovo za odmero denarnega nadomestila upošteva prejeta plača, preračunana na polni delovni čas.

Op. št. (8): Ne plačujejo se niti prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (drugi odstavek 207. člena ZPIZ-1).

Op. št. (9): Tožnica se neutemeljeno sklicuje tudi na določbo 20. člena prejšnjega ZZZPB-UPB1, ki v času odločanja ni več veljal; tudi sicer iz te določbe ni izhajalo, da bi bila upravičena do denarnega nadomestila z upoštevanjem njene plače in nadomestila, temveč le, da se v osnovo za odmero nadomestila upošteva osnovna plača, povečana za dodatek na delovno dobo, ki bi jo upravičenec prejel, če bi delal.