Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sodba Psp 376/2013

ECLI:SI:VDSS:2014:PSP.376.2013 Oddelek za socialne spore

brezposelnost denarno nadomestilo osnova za odmero nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu nadomestilo za primer brezposlenosti
Višje delovno in socialno sodišče
23. januar 2014
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ima značaj samostojne dajatve iz invalidskega zavarovanja, ki jo izplačuje ZPIZ. V ZDR, ki opredeljuje pojem plače, ni podlage za to, da bi takšno nadomestilo predstavljalo sestavni del plače. Posledično se tudi ne more vštevati v osnovo za odmero denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 20. 9. 2011 in odločba Zavoda RS za zaposlovanje št. ... z dne 4. 7. 2011, da se tožeči stranki prizna pravica do nadomestila za brezposelnost v višini 811,21 EUR bruto od 22. 6. 2011 do 21. 9. 2011 oziroma v višini 608,40 EUR bruto od 22. 9. 2011 do 21. 7. 2013 nadalje, da je toženka dolžna tožeči stranki izplačati zapadle zneske razlike do višine zneska denarnega nadomestila z vključenim nadomestilom zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega prejemka do plačila, vnaprej dospevajoče zneske pa v mesečnem znesku za nazaj in da se tožeči stranki povrnejo stroški postopka, zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo tožene stranke št. ... (pravilno: št. ...) z dne 20. 9. 2011 in odločba Zavoda RS za zaposlovanje št. ... (pravilno: št. ...) z dne 4. 7. 2011 (I. točka izreka) odločilo, da se tožnici za čas 25 mesecev, od 22. 6. 2011 do 21. 7. 2013 prizna pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ki znaša mesečno 811,21 EUR bruto od 22. 6. 2011 do 21. 9. 2011 in 608,40 EUR bruto od 22. 9. 2011 do 21. 7. 2013 (II. točka izreka) in naložilo toženki, da je dolžna tožnici izplačati zapadle zneske razlike med priznanim in izplačanim denarnim nadomestilom med brezposelnostjo in denarnim nadomestilom med brezposelnostjo, odmerjenim skladno s prejšnjo točko, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska do plačila, vnaprej dospevajoče zneske pa v mesečnem znesku za nazaj (III. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje toženka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, odpravilo odločbi, ki jih ni izdal toženec ali prvostopni organ, ki je v zadevi odločil na prvi stopnji (odpravljene odločbe ne obstajajo - 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in ni upoštevalo že obstoječe sodne prakse. Napačno je bil uporabljen materialni predpis ZUTD, sodišče je napačno tolmačilo določilo drugega odstavka 61. člena s tem, ko se je postavilo na stališče, da je nadomestilo zaradi manjše plače, ki ga je tožnica prejemala pri ZPIZ zaradi priznane III. kategorije invalidnosti sestavni del plače. Sodišče je bilo celo mnenja, da je osnova za odmero pravice do denarnega nadomestila po 61. členu ZUTD enaka določbi 20. člena ZZZPB, ki je veljalo do 31. 12. 2010 (8. točka obrazložitve sodbe), kar ne drži. ZUTD je z določili 61. člena v razmerju do 20. člena ZZZPB podrobneje ter jasneje določil odmerno osnovo za denarno nadomestilo med brezposelnostjo. Osnova za odmero je prejeta povprečna plača v obdobju pred nastankom brezposelnosti. Zakon pa posebej ureja obdobja, ko zavarovanci v obdobju za odmero niso prejemali plače oziroma je v posebnih primerih niso prejemali za poln delovni čas. O tem ali se nadomestilo ZPIZ upošteva v osnovo za odmero denarnega nadomestila je VDSS s sodbo opr. št. Psp 465/2010 odločilo, da se nadomestilo za invalidnost, od katerega se ne plačujejo prispevki, ne upošteva pri izračunu osnove oziroma pri odmeri denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Svojo odločitev je VDSS vezalo tudi na uporabo sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 301/2009, ki je odločilo, da je delna invalidska pokojnina samostojna dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in ne protidajatev za opravljeno delo ter se zato ne šteje za sestavni del plače. Podobno je Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 227/2009 odločilo, da nadomestilo plače zaradi dela na drugem ustreznem a nižje plačanem delovnem mestu ne predstavlja plačila za opravljanje v pogodbi o zaposlitvi dogovorjenega dela, temveč ima značaj samostojne dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Zakon o urejanja trga dela (ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010) prav tako kot je pred tem to urejal Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB; Ur. l. RS, št. 107/2006 s spremembami), je odmerno osnovo za denarno nadomestilo vezal na plačo, ki je urejena v 126. in 137. členu Zakona o delovnih razmerjih. Po teh določbah nobeno nadomestilo ZPIZ ni sestavni del plače. Tožnica je v spornem obdobju prejemala plačo, zaradi česar nadomestila ZPIZ pri odmeri denarnega nadomestila ne morejo biti relevantna. ZUTD v svojih določbah še bolj kot pred tem ZZZPB zasleduje načelo plačanih prispevkov, ki so prva predpostavka za odmero denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenega izpodbijanja, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu, vendar je ob dovolj popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju napačno uporabilo materialno pravo, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 20. 9. 2011 v zvezi s prvostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 4. 7. 2011. Tožena stranka je v predsodnem postopku tožnici priznala pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas 25 mesecev od 22. 6. 2011 do 21. 7. 2013 in sicer v prvih treh mesecih v višini 590,11 EUR bruto oziroma 459,69 EUR neto mesečno, v naslednjih mesecih pa 442,58 EUR bruto oziroma 344,77 EUR neto mesečno. V obravnavani zadevi je sporen izračun osnove za odmero pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Tožnica meni, da je potrebno v osnovo za izračun nadomestila šteti nadomestilo zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu, ki ga je tožnica kot invalidka III. kategorije invalidnosti od leta 1986 dalje prejemala v okviru priznane pravice do nadomestila v višini razlike plače do plače na prejšnjem delovnem mestu.

Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje v izreku navedlo napačno dokončno odločbo tožene stranke, saj je tožena stranka v predsodnem postopku odločila o zadevi pod št. ... in pod št. .... Prav tako je prvostopenjski organ odločil o zadevi pod št. ... z dne 4. 7. 2011 in ne pod št. ... z dne 4. 7. 2011. Pritožbeno sodišče meni, da gre za napako v številkah, ki se lahko v skladu s 328. členom ZPP popravi.

Pri izračunu osnove za odmero pravice je potrebno izhajati iz določbe 61. člena ZUTD. Ta v prvem odstavku določa, da je osnova za odmero denarnega nadomestila povprečna mesečna plača zavarovanca, prejeta v obdobju 8 mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti. Osnova za odmero denarnega nadomestila za zavarovanca iz sedmega odstavka prejšnjega člena je njegova povprečna mesečna plača, prejeta v obdobju 5 mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti. V drugem odstavku istega člena je določeno, da če je zavarovanec v obdobju iz prejšnjega odstavka prejemal nadomestilo plače v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, zdravstvenem zavarovanju, pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali zavarovanju za starševsko varstvo, se v osnovo za odmero denarnega nadomestila upošteva povprečna plača, prejeta za zadnjih 8 mesecev. Če je zavarovanec plačo prejemal krajše obdobje, se za manjkajoče mesece upošteva prejeto nadomestilo. Tretji odstavek istega člena pa določa še, da se zavarovancu, ki je v obdobju iz prvega odstavka tega člena delal krajši delovni čas v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju, pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali zavarovanju za starševski dopust, se v osnovo za odmero denarnega nadomestila upošteva prejeta plača, preračunana na polni delovni čas. V primeru, da zavarovanec, ki v obdobju iz prvega odstavka tega člena ni prejemal plače niti nadomestila plače, se v osnovo za odmero denarnega nadomestila upošteva plača, prejeta za zadnjih 8 mesecev, oziroma se, če je plačo prejemal krajše obdobje za manjkajoče mesece upošteva njegova osnovna plača, povečana za dodatek za delovno dobo, ki bi jo zavarovanec prejel, če bi delal (četrti odstavek 61. člena).

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožnica v zadnjih 8. mesecih pred nastankom brezposelnosti prejemala plačo, katero mesečno povprečje je znašalo 737,64 EUR bruto. Poleg plače iz naslova pogodbe o zaposlitvi je istočasno prejemala tudi nadomestilo zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu (nazadnje je to nadomestilo znašalo 276,37 EUR). Toženka je kot osnovo za odmero pravice skladno z 61. členom ZUTD upoštevala povprečno mesečno plačo tožnice, prejeto v obdobjih 8 mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti, za polni delovni čas, tožnica pa se je zavzemala, da bi morala toženka pri izračunu osnove upoštevati tudi prejete zneske nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

Pritožbeno sodišče ne more slediti materialno pravnim stališčem sodišča prve stopnje, da je potrebno pri izračunu osnove oziroma pri odmeri denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas brezposelnosti upoštevati pokojninsko dajatev, to je nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. ZUTD namreč v 61. členu določno pove, kaj predstavlja osnovo za odmero pravice do denarnega nadomestila v času brezposelnosti. Ta osnova je povprečna mesečna plača zavarovanca, prejeta v obdobju 8 mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti. Ne gre za primere, ko bi zavarovanec prejemal v takšnem obdobju nadomestilo plače niti ne gre za primer, da bi ZUTD v 61. členu kot osnovo za odmero denarnega nadomestila poleg mesečne plače zavarovancu omogočal vštevati v to osnovo še nekaj več. Pri razlagi vsebine pojma „povprečna plača“ pa je potrebno izhajati že iz sprejetega stališča, zavzetega tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS v zadevi pod opr. št. VIII Ips 227/2009 z dne 2. 11. 2009, da ima nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu značaj samostojne dajatve iz invalidskega zavarovanja, ki jo izplačuje Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in da v določbah Zakona o delovnih razmerjih, ki opredeljujejo pojem plače, ni podlage za to, da bi takšno nadomestilo predstavljalo sestavni del plače. Posledično se tudi ne more vštevati v osnovo za odmero denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Višje delovno in socialno sodišče je o podobni zadevi odločalo v primeru pod opr. št. Psp 465/2010 z dne 13. 10. 2010, kakor v zadevi pod opr. št. Psp 353/2013 z dne 5. 12. 2013. V obeh primerih je zavzelo stališče, da se v osnovo za odmero nadomestila za primer brezposelnosti ne upoštevajo prejeta nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da bi morala toženka v osnovo za odmero nadomestila za primer brezposelnosti upoštevati prejeta nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Presojo, da se navedeni prejemek iz naslova invalidskega zavarovanja všteva v osnovo za odmero denarnega nadomestila med brezposelnostjo, je sodišče prve stopnje utemeljilo predvsem z enakim obravnavanjem in enakim zagotavljanjem pravic delavcu, ki zaradi invalidnosti in razporeditve na drugo delovno mesto prejema nižjo plačo, kot bi jo prejemal, če ne bi bil invalid in prerazporejen oziroma, da se zagotovi invalidu enak materialni položaj, kot ga je imel pred nastankom invalidnosti, saj zaradi slednjega ne more biti v ugodnem položaju od delavcev, ki niso invalidi. Ugotovljeno dejansko stanje v postopku pred sodiščem prve stopnje pa ne daje podlago za zaključek, da je nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu sestavni del bruto plače, namen prejema denarnega nadomestila za čas brezposelnosti pa je ravno v tem, da se zavarovancem iz tega naslova zagotovijo pravice izhajajoč iz dejanske povprečne mesečne plače v obdobju pred nastankom brezposelnosti. Enako stališče izhaja tudi iz sodb Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 301/2009 in v zadevi opr. št. VIII Ips 323/2009. V navedenih zadevah je Vrhovno sodišče RS odločalo o odmeri odpravnine iz 109. člena ZDR. Tožena stranka je kot osnovo za odmero odpravnine delavke, ki je delala s krajšim delovnim časom upoštevala plačo, ki jo je ta prejela v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo za delo po dejanski delovni obveznosti. Zavzelo je stališče, da se delna invalidska pokojnina v osnovo za odmero odpravnine ne všteva iz razloga, ker je delna invalidska pokojnina po svoji naravi samostojna dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in ne proti dajatev za opravljeno delo in se tako ne šteje za sestavni del plače in zato tudi ne za osnovo za odmero odpravnine iz 109. člena ZDR. Pri tem je v 16. točki obrazložitve štelo, da tudi Konvencija o pravicah invalidov potrjuje pravilnost takšnega stališča, saj ta v V.b točki prvega odstavka 27. člena invalidom zagotavlja le pravico do enakega plačila za enakovredno delo, ne zahteva pa, da se materialni položaj delavca (torej tudi višina odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi) zaradi njegove invalidnosti ne sme poslabšati, na čemer temelji izpodbijana sodba.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP in 5. alinee 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke ter priznanje večjega denarnega nadomestila za čas med brezposelnostjo, tako da bi se vštelo nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu v osnovo za samo odmero denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia