Jedro

Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka skupaj z A. B. dolžna nerazdelno plačati tožniku 122.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 1992 dalje do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških postopka (III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožniku zakonske zamudne obresti od dolgovanega zneska prisodilo šele od 6. 4. 2010 dalje, višji tožbeni zahtevek glede zamudnih obresti pa je zavrnilo; v preostalem je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka postopka).

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga toženka predlog za dopustitev revizije. Predlaga dopustitev revizije glede vprašanj: 1) Ali je lahko vložitev tožbe protipravno ravnanje, ki ima za posledico odškodninsko odgovornost, in ali je sama vložitev tožbe lahko ravnanje, ki je v vzročni zvezi z domnevno škodo, ki je posledica izdane zamudne sodbe na podlagi takšne tožbe, čeprav je izdaja zamudne sodbe posledica pasivnosti tretje osebe? 2) Ali je materialnopravno pravilno šteti, da je bil prenos lastninske pravice na nepremičnini na podlagi pravnega posla brez vknjižbe v zemljiško knjigo pravno veljaven, in ali je brez pravno veljavnega prenosa lastninske pravice na tožnika mogoče šteti, da je vložitev tožbe protipravno ravnanje? 3) Ali je lahko zaradi neizpolnitve pogodbe oškodovancu odškodninsko odgovorna tretja oseba, to je toženka, ki ni bila pogodbena stranka, in ali je zaradi takšne neizpolnitve tretja oseba, to je toženka, pasivno legitimirana v predmetnem postopku ter je lahko za uveljavljanje zahtevka (aktivna legitimacija) upravičena oseba, s katero ni v pogodbenem odnosu? 4) Ali je lahko domnevno onemogočanje izpolnitev pogodbene zaveze prenosa nepremičnine materialnopravno pravilno obravnavati kot ravnanje, ki ima za posledico nepogodbeno odškodninsko odgovornost? 5) Ali je tolmačenje vzročne zveze, kot je to storilo sodišče prve in druge stopnje v izpodbijanih sodbah, materialnopravno pravilno? 6) Ali je tolmačenje krivde, kot je to storilo sodišče prve in druge stopnje v izpodbijanih sodbah, materialnopravno pravilno in ali zadostuje določbam 324. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in določbam tretjega odstavka 49. člena Ustave kot specialne ustavne določbe v razmerju do določil 14., 22., in 25. člena Ustave? 7) Ali tako skopa obrazložitev krivde toženke predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP? 8) Ali so v izpodbijani sodbi materialnopravno pravilno ugotovljeni vsi elementi odškodninske odgovornosti? 9) Ali je materialnopravno pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje glede teka subjektivnega roka zastaranja v konkretni zadevi, ki naj bi začel teči 10. 10. 2007, predvsem ob upoštevanju dejstva, da je bil prenos lastninske pravice v zemljiško knjigo vknjižen 15. 7. 2005 in se na podlagi Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) šteje, da je ta pravica oziroma okoliščina od 18. 7. 2005 znana vsem, zaradi česar se tožnik ne more sklicevati na subjektivno nezavedanje te okoliščine? 10) Ali je materialnopravno pravilno stališče sodišča prve stopnje v 15. točki sodbe z dne 21. 5. 2019, kjer je ugotovilo, da tožnikovi opustitvi vknjižbe ni mogoče pripisati odločilnega vpliva na nastanek škode? 11) Ali je sodišče z načinom zaslišanja tožnika kršilo načelo neposrednosti, kontradiktornosti ter pravila o zaslišanju strank v skladu z določbo 257. člena ZPP, kar pomeni kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe?

4. V utemeljitvi predloga navaja, da sta nižji sodišči izhajali iz stališča, da darilna pogodba med C. C. in toženko z dne 8. 11. 1991 ni bila sklenjena. Takšno stališče je protispisno, saj je bilo med strankama nesporno, da je bila pogodba sklenjena. Tožnik le meni, da je bila fiktivna. Vendar te pogodbe nikoli ni izpodbijal ne v tem ne v posebnem postopku s tožbo za ugotovitev ničnosti pogodbe ali njenega neobstoja. Pogodba je obstoječa in nikoli ni bila izpodbita. Tako ni mogoče šteti, da tožba v zadevi P 1/2005 temelji na neobstoječi pravni podlagi. Tudi sicer sama vložitev tožbe ne more pomeniti protipravnega ravnanja. Gre za zakonsko pravico, ki pritiče vsakomur, še posebej, če ima stranka sklenjeno pogodbo, na kateri temelji vložitev tožbe. Nadalje vložitev tožbe ni v vzročni zvezi s škodo, saj morebitne učinke ustvari zgolj posledica, to je izdana sodba. Tako bi lahko bilo protipravno ravnanje le opustitev odgovora na tožbo, ne pa tožba sama. Pravnomočna sodna odločba ne more pomeniti protipravnosti, saj pravnomočnost sanira vse napake. Tožnik je poskušal sodbo izpodbijati z izrednimi pravnimi sredstvi, vendar mu to ni uspelo. Do izdaje sodbe je prišlo popolnoma brez sodelovanja toženke, zaradi izključnega ravnanja C. C., zaradi česar ni podana vzročna zveza med vložitvijo tožbe in zatrjevano škodo tožnika. Če pa bi bila podana, je bila z opustitvijo C. C. pretrgana. Sodišče sklenitve darilne pogodbe z 8. 11. 1991 ni opredelilo kot protipravnega ravnanja, temveč zgolj vložitev tožbe. Nadalje je zmotno stališče, da je bila nepremičnina pravno veljavno prenesena na tožnika, saj se lastninska pravica na podlagi pravnega posla pridobi šele v vpisom v javno knjigo (33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, 49. člen Stvarnopravnega zakonika). A. A. na podlagi darilne pogodbe z 19. 2. 1992 ni postala lastnica stanovanja. Tako odpade podlaga za odškodninsko odgovornost toženke. Višje sodišče v Kopru je v zadevi Cp 543/2010 z dne 7. 9. 2010 potrdilo zavrnitev odškodninskega zahtevka A. A. zoper toženko, ker stanovanje v zemljiški knjigi nikoli ni bilo vknjiženo na njeno ime. Ker tudi v konkretni zadevi tožnik nikoli ni bil lastnik stanovanja, tudi njegov zahtevek ni utemeljen. Gre za enako dejansko stanje in enaka pravna vprašanja, zaradi česar odločitvi ne bi smeli biti različni. Ker A. A. nikoli ni bila lastnica stanovanja, tožnik iz naslova darilne pogodbe ni mogel pridobiti nobenih pravic. Ker na nobenega izmed njiju ni prešla lastniska pravica, tožnik ni aktivno legitimiran za vložitev tožbe zoper toženko. Hkrati tudi toženka ni pasivno legitimirana. Za tožnikovo škodo je lahko izključno odgovorna A. A., ki se je zavezala dati darilo, katerega lastnica ni bila, in pogodbene zaveze ni realizirala. V postopku je ostalo neraziskano, ali je B. B. ob sklenitvi darilne pogodbe vedel, da A. A. ni lastnica, vendar to v razmerju do toženke ne more imeti vpliva. Toženka, ki ni bila stranka darilnih pogodb z 19. 2. 1992 ali 21. 12. 1992, za njeno izpolnitev ne more biti odgovorna kot tudi ne za škodo, ki je posledica neizpolnitve pogodb. Sicer pa bi bila toženka kvečjemu lahko odškodninsko odgovorna A. A., ne pa tožniku, s katerim ni bila v nobenem poslovnem odnosu. Tako široko tolmačenje vzročne zveze lahko pomeni naravno vzročnost, ne pa pravne vzročnosti. Sodišče je jasno zapisalo, da sta toženka in C. C. zavestno povzročili, da A. A. ni mogla izpolniti obveznosti iz darilne pogodbe s tožnikom, torej je škoda nastala A. A. in ne neposredno tožniku. Tako ni podana vzročna zveza med domnevnim protipravnim ravnanjem toženke in škodo tožnika. Razlogi sodbe so v tem delu med seboj v nasprotju kot tudi nasprotujejo izreku sodbe. Takšno je tudi stališče sodne prakse v zadevah Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2808/2011, I Cpg 371/2012, II Cp 787/2017, II Cp 526/2009, I Cp 4541/2009. Sodišče prve stopnje je nadalje glede krivde menilo, da je podana zaradi nedopustnega ravnanja in da toženka ni dokazala, da je škoda nastala brez njene krivde. Višje sodišče se do vprašanja krivde sploh ni opredelilo. Takšna sodba je nesklepčna in materialnopravno zmotna. Protipravnost in krivda sta sicer lahko močno prepleteni, ni pa ju mogoče enačiti. Zgolj pavšalna opredelitev sodišča prve stopnje ne ustreza pravnemu standardu obrazloženosti in sklepčnosti sodbe. Gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (prim. sodbo Višjega sodišča v Kopru Cp 543/2010 z dne 7. 9. 2010). Toženka je nadalje v predmetni zadevi podala ugovor zastaranja, ki sta ga sodišči zavrnili. Sodišči sta spregledali, da je zemljiška knjiga javna knjiga in da velja publicitetno načelo, zaradi česar so stvari, ki so v njej objavljene, javne in se šteje, da so znane vsem. Tako je treba šteti, da je tožnik najkasneje 18. 7. 2005 (prvi delovni dan po vknjižbi) izvedel, da je pri sporni nepremičnini kot lastnica vknjižena toženka; takrat je začel teči triletni zastaralni rok po prvem odstavku 352. člena OZ, saj je bilo znano, da je pri nepremičnini, ki je bila predmet darilne pogodbe med A. A. in tožnikom, vknjižena tretja oseba in vknjižbe njegove pravice ne bo več mogoče izvršiti. Nihče se ne more sklicevati, da mu ta pravica oziroma to pravno dejstvo od takrat dalje ni bilo znano. Tako ne more biti relevantno vprašanje, kdaj je toženka nepremičnino prodala naprej, temveč je vprašanje, kdaj se na podlagi obstoječe darilne pogodbe tožnik ne bi več mogel vknjižiti v zemljiško knjigo. Učinke publicitetnega načela so obravnavale odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 796/2008, II Ips 98/2001, II Ips 99/2001 in II DoR 411/2012. K temu je treba dodati, da tožnik vse od leta 1992 do 2005 ni sprožil nobenega postopka, na podlagi katerega bi se lahko vknjižil kot lastnik. Bil je povsem pasiven, čeprav je imel na podlagi sklenjene darilne pogodbe vsaj obligacijskopravne zahtevke za uveljavljanje bodisi lastninske pravice bodisi odškodninskih terjatev. Prav te opustitve so povzročile škodo. Tožnik ni ravnal skrbno, zato je izključno odgovoren za nastalo škodo ali nosi vsaj znatni soprispevek. Sodišče je nadalje upoštevalo izpovedbo tožnika, ki je bila pridobljena na podlagi določb Haaške konvencije o izvajanju dokazov v civilnih in gospodarskih zadevah z dne 18. 3. 1970. Ta konvencija se ne nanaša na pridobivanje dokazov z zaslišanjem strank, temveč le na zaslišanja prič. Čeprav bi bilo takšno zaslišanje dopustno, bi morale biti spoštovane določbe 7. in 11. člena te konvencije o obveščanju o času in kraju postopka, da bi lahko bile navzoče stranke in njihovi zastopniki, o zavrnitvi pričevanja, opozorilih na dolžnost govoriti resnico ipd. Opravljeno zaslišanje tožnika je v nasprotju tudi s pravili ZPP o zaslišanju strank (257. člen ZPP in naslednji), kar je že samo po sebi vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Zaradi pomembnosti neposrednega vtisa pri zaslišanju strank je kot metoda izvajanja tega dokaza poudarjena neposrednost. Le v izjemnih primerih je dovoljeno zaslišanje po zaprošenem sodniku ali predsedniku senata. 263. člen ZPP izključuje uporabo 236.a člena ZPP, ki dovoljuje izvajanje dokaza s pričami s predložitvijo njihovih pisnih izjav. Izvajanje dokaza s pisno izjavo stranke namesto z njenim neposrednim zaslišanjem v pravdnem postopku ni mogoče (odločba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1029/2013). Gre za kršitev načela kontradiktornosti in pravice toženke do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženki je bila odvzeta pravica, da tožniku postavlja vprašanja in tako aktivno vpliva na potek postopka.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367. a člena ZPP).

7. Vrhovno sodišče je ocenilo, da pogoji iz 367. a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni, zato je predlog za dopustitev revizije skupaj z v njem vsebovano stroškovno zahtevo zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP).

8. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).