Jedro

Tožnik ugovora, da je prišlo do posega v njegovo lastninsko pravico v nasprotju z določbo 92. člena ZUreP-1, ni utemeljil s konkretnimi navedbami, upravni organ pa je presojo tega vprašanja utemeljeval med drugim s podatkom o ugotovitvi namena rabe razlaščenih zemljišč in ugotovitvijo, da na razlaščenih zemljiščih ni bilo formirano kmetijsko gospodarstvo, katerega nosilec bi bil razlastitveni zavezanec in bi mu to predstavljalo glavni vir preživljanja.

Označitev nepremičnin z identifikacijskimi podatki v postopku sprejemanja lokacijskega načrta (Uredbe) ni pogoj za zakonitost takšnega akta, zato tožnik s navedenim ugovorom, ne more utemeljevati trditve o neustavnosti in nezakonitosti Uredbe. Označitev nepremičnin z identifikacijskimi znaki je namreč nujna v samem postopku razlastitve, kjer morajo biti nepremičnine natančno navedene in označene, tako kot to zahtevajo določbe ZZK-1. Odločba o razlastitvi je namreč podlaga za vpis lastninske pravice v korist razlastitvenega upravičenca v zemljiško knjigo, nepremičnine pa se v zemljiško knjigo vpisujejo z identifikacijskim znakom, v konkretnem primeru je to zemljiška parcela.

Razlastitvena upravičenka ni podala zahteve za ugasnitev neprave stvarne služnosti vpisane v korist družbe C., zato je drugostopenjski organ ravnal v nasprotju z določbo tretjega odstavka 108. člena ZUreP-1 in je o izbrisu te neprave služnosti odločil brez zahteve stranke. Gre za ničnostni razlog po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, zato je sodišče presodilo, da je bila odločba drugostopenjskega organa v tem delu nična.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Točka 1 d) odločbe Ministrstva za infrastrukturo in prostor, št. 35020-2/2006-27-00641110 z dne 21. 10. 2013, se v delu, ki se nanaša na ID pravico ..., izreče za nično.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Celje, kot prvostopenjski upravni organ, je z odločbo 352-30/2005-108(13103) dne 27. 6. 2013 odločila, da se v korist Republike Slovenije, kot razlastitvene upravičenke, razlastijo nepremičnine parc. št. 851/4, 854/4, 855/8, 1015/1, 1015/3, 1016/1, 1016/3, 1015/2 in 1016/2, vse k.o. ..., označene z ID znaki, na katerih je vknjižena lastninska pravica v korist razlastitvenega zavezanca A.A., do celote (I/1. točka izreka). V I/2. točki izreka je odločila, da se na podlagi pravnomočnosti te odločbe izvede izbris zaznamb uvedbe razlastitvenega postopka na nepremičninah navedenih v I/1. točki izreka in v I/3. točki, da se po pravnomočnosti te odločbe vknjiži lastninska pravica na nepremičninah iz I/1. točke te odločbe v korist razlastitvene upravičenke. V I/4. točki izreka je odločila, da se po pravnomočnosti te odločbe izvede izbris stvarnih služnosti na nepremičninah, navedenih s parcelnimi številkami in ID znaki (I/4.1 točke); izbris služnosti stanovanja in stvarnih služnosti na nepremičnini parc. št. 855/8 k.o. ..., z vpisanimi ID pravicami (I/4.2 točke); izbris služnosti stanovanja na nepremičninah navedenih v tej točki (I/4.3 točke); da se lahko po pravnomočnosti te odločbe stranke iz 1. točke te odločbe sporazumejo o odškodnini oziroma nadomestilu pred upravnim organom, če do sporazuma ne pride, pa se lahko vloži predlog za odmero odškodnine oziroma določitev nadomestila v nepravdnem postopku, na pristojnem sodišču (I/5. točka izreka); po pravnomočnosti te odločbe so imetniki pravic navedenih v točka I/4.1., I/4.2. in I/4.3. upravičeni do odškodnine oziroma nadomestila (I/6. točka izreka); odločila, da je predlagateljica postopka od dokončnosti te odločbe dolžna vrniti nasprotni stranki stroške zastopanja (I/7. točka) in v I/8. točki izreka odločila, da je predlagateljica postopka dolžna v roku 15 dni od dokončnosti te odločbe povrniti stroške, ki so nastali izvedencu gradbene stroke B.B. s.p. V II. točki izreka je odločila, da se zahteva A.A. za prevzem preostalih nepremičnin, označenih s parc. št. 851/6, 854/14, 855/25, 1015/4, 1015/6, 1016/4, vse k.o. ..., z vzpostavitvijo lastninske pravice v korist RS, ki jo je med postopkom razlastitve z vlogo z dne 23. 9. 2010 naslovil na UE Celje, zavrne. V III. točki izreka je prvostopenjski organ odločil, da se zahteva A.A. za izrek ničnosti delne odločbe UE Celje, št. 352-30/2005-34(0361) z dne 12. 6. 2008, ki jo je 10. 6. 2013 vložil na UE Celje, zavrne.

2. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je postala odločba o začetku razlastitvenega postopka št. 352-30/2005-34 (0361) z dne 12. 6. 2008 pravnomočna in da je razlastitvena upravičenka vložila popolni predlog za razlastitev nepremičnin, v smislu 98. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1). Tako je bila vlogi med drugim predložena tudi ponudba za odkup, ki je bila razlastitvenemu zavezancu vročena v skladu s 97. členom ZUreP-1 in 8. členom Zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUDVGA). Iz vloge izhaja tudi, da je bila v zadevi s strani Geodetske uprave RS, Območne geodetske uprave Celje, dne 7. 2. 2005 s številko 90312-995/2004-2, izdana odločba v postopku parcelacije. Pravnomočnost odločbe o uvedbi razlastitvenega postopka je bila pogoj, da je lahko upravni organ v drugi fazi postopka obravnaval zahtevo za samo razlastitev nepremičnin.

3. Ugotovil je, da se zemljišča predlagana za razlastitev nahajajo v območju, ki ga prostorsko ureja Uredba o državnem lokacijskem načrtu za avtocestni priključek Celje - vzhod in povezovalno cesto (v nadaljevanju Uredba), v kateri ni navedeno zemljišče parc. št. 1016/3 k.o. ..., saj je bil lokacijski načrt sprejet in objavljen v Uradnem listu RS, št. 92/2003 z dne 26. 9. 2003, navedena nepremičnina pa je nastala s parcelacijo nepremičnine parc. št. 1016/1 k.o. ..., ki je navedena v 4. členu Uredbe. To je razvidno iz odločbe o parcelaciji z dne 28. 4. 2005. Še pred razlastitvijo je razlastitvena upravičenka pridobila pravnomočno gradbeno dovoljenje (13. člen ZUDVGA). Upravni organ je pojasnil tudi, da so bila zemljišča ocenjena po statusu, ki so ga imela pred sprejetjem lokacijskega načrta. Zavrnil je navedbe razlastitvenega zavezanca, da v obravnavanem primeru ne gre za razlastitev za namen izvedbe AC priključka, saj je sestavni del lokacijskega načrta tudi povezovalna cesta, ki jo je bilo treba zgraditi za potrebe AC priključka Celje vzhod. Izrecno je pojasnil, da je pravna podlaga za razlastitev v določbah ZUreP-1 in ZUDVGA in ne v določbah ZUreP-1 in Zakona o javnih cestah.

4. Obravnaval je tudi vprašanje sorazmernosti med dosego razlastitvenega namena in težo razlastitve in pojasnil, da na zemljiščih predlaganih za razlastitev ni bilo formirano kmetijsko gospodarstvo, katerega nosilec bi bil razlastitveni zavezanec in bi mu to predstavljajo glavni vir preživljanja, niti v postopku niso bila navedena druga odločujoča dejstva, ki bi jih bilo treba upoštevati v okviru te presoje. Po drugi strani pa so bila z letnim načrtom gradnje AC omrežja v RS za leto 2005 zagotovljena sredstva za izvedbo AC priključka, bila je predložena tudi vsa zahtevana dokumentacija, tudi tista, ki je dokazovala, da so bile razlastitvenemu zavezancu ponujene tudi nadomestne nepremičnine in druga dokumentacija.

5. Upravni organ je v postopku odločal tudi o zahtevi razlastitvene upravičenke za izbris stvarnih in drugih pravic, ki obstajajo na nepremičninah predlaganih za razlastitev, na podlagi določb 108. člena ZUreP-1, po kateri te pravice ugasnejo le, če predlagatelj razlastitve to posebej zahteva. V nadaljevanju je bilo odločeno tudi o stroških postopka.

6. V zvezi z zahtevo razlastitvenega zavezanca za prevzem preostalih nepremičnin označenih s parcelnimi številkami, je upravni organ odločil, da sicer zahteva zavezanca temelji na določbah 99. člena ZUreP-1, in da sta bila v tej zadevi imenovana izvedenca geodetske in gradbenega stroke. Ker razlastitvena upravičenka ni založila potrebnega zneska za izvedbo dokazov, je postal sklep o postavitvi izvedencev sicer pravnomočen, vendar ne izvršljiv, zato je bila izvedba tega dokaza opuščena.

7. Prvostopenjski organ je odločal tudi o zahtevi razlastitvenega zavezanca za izrek ničnosti delne odločbe UE Celje, št. 352-30/2005-34 (0361) z dne 12. 6. 2008, s katero je bilo pravnomočno odločeno o uvedbi razlastitvenega postopka v predmetni zadevi. Zahtevo je po ugotovitvi, da o ničnosti odloča organ po uradni dolžnosti, zavrnil z (vsebinsko) utemeljitvijo, da niso podani razlogi za izrek ničnosti navedene odločbe, iz razloga po 2. in 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

8. Drugostopenjski organ, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor, je z odločbo št. 35020-2/2006-27-00641110 z dne 21. 10. 2013 odločilo, da je pritožba deloma utemeljena in v točki 1.a odpravilo III. točko izreka prvostopenjske odločbe (pravilno II. točko) in zadevo v tem delu vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek in odločanje ter v točkah 1.b, 1.c in 1.d pravilno vpisalo ID zaznambe, ter v točki 1.e odločilo, da v preostalem delu ostane odločba prvostopenjskega organa v veljavi. V II. točki izreka je odločilo, da bo stroških postopka prvostopenjski organ odločil ob dokončni odmeri stroškov končanega postopka.

9. Drugostopenjski organ je kot neutemeljene štel pritožbene navedbe, da je prvostopenjski organ ravnal nezakonito, ker je odločil z istim upravnim aktom tako o zahtevi za razlastitev, kot o predlogu za izrek ničnosti. Zavrnil je tudi pritožbene navedbe, da je bila ugotovljena nepravilna pravna podlaga za razlastitev, ki bi morala temeljiti na določbah ZUreP-1 in Zakona o javnih cestah, saj sporno zemljišče predstavlja del povezovalne ceste, ki jo je bilo treba zgraditi za potrebe AC priključka Celje vzhod, kar dokazuje tudi vsebina lokacijskega načrta. Navedeno pomeni tudi, da je neutemeljen pritožbeni ugovor, da so bila pripravljalna dela, izvedena v skladu z določbo 3. člena ZUDVGA, nezakonita. Zavrnil je tudi pritožbeno navedbo, da parc. št. 1016/3 k.o. … ni v obsegu ureditvenega območja lokacijskega načrta in pojasnil, da so iz parcele 1016/1 nastale parcele 1016/1, 1016/3, 1016/4, torej gre za isto nepremičnino, kot je navedena v Uredbi. Pojasnil je tudi, da je bila izpodbijana odločba izdana v tako imenovani drugi fazi razlastitvenega postopka, zato v tem postopku ni bilo mogoče upoštevati ugovorov, ki se nanašajo na sam postopek uvedbe razlastitve. Zavrnil je tudi pritožbene navedbe, da je izrek izpodbijane odločbe nepravilen in pomanjkljiv in da ne vsebuje vseh zakonsko predpisanih sestavin. Pojasnil je, da so bila vsa razlaščena zemljišča označena s parcelno številko, katastrsko občino in identifikacijsko številko po Zakonu o zemljiški knjigi. Zavrnil je pritožbene navedbe, da je izpodbijana odločba nezakonita tudi zato, ker ne ureja dostopa do preostalih zemljišč parc. št. 1016/4, 1015/6 in 1015/4 vse k.o. ..., ker je razlastitvenemu zavezancu dostop do teh zemljišč, kar izhaja iz vpogleda v spletni portal Atlas okolja in v zemljiško knjigo, zagotovljen preko zemljišč parc. št. 997/1, 997/4, 1001/13, 1001/3 in 1001/16 do parc. št. 1015/4 in preko nje do ostalih prej navedenih parcel. Prav tako je bil pritožnik seznanjen s podatki uporabljenimi za test sorazmernosti. V zvezi s pritožbenim ugovorom, ki se nanaša na ugotovljeni status imetnikov stvarnih pravic in ugotovljena dejstva v zvezi z njimi, pa je pritožbeni organ menil, da pritožnik z ugovori, ki se nanašajo na pravice in pravne koristi imetnikov teh stvarnih pravic, varstva svojih pravic pritožnik ne izkazuje.

10. Kot utemeljene pa je pritožbeni organ štel navedbe, ki se nanašajo na točnost navedb ID zaznamb, zato je te navedbe popravil sam ter tudi dodal pri parc. št. 855/8 še vpisani pravici, ki sta bili obravnavani v postopku. Kot utemeljeno je štel tudi pritožbeno navedbo, ki se nanaša na zahtevo razlastitvenega zavezanca za prevzem v last tudi zemljišča 1015/5, oziroma zahtevo, ki se nanaša na manjvrednost zemljišč parc. št. 855/25, 860/3, 855/9, 851/6, 854/14 in 853/4. Ugotovil je, da je bilo dejansko stanje v tem delu ugotovljeno nepopolno in posledično nepravilno, zato je v tem delu bil izrek prvostopenjske odločbe odpravil in zadeva v tem delu vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek odločanja.

11. Tožnik v tožbi odločitvi obeh organov oporeka. Tožbo zoper oba upravna akta vlaga zaradi razloga neuporabe in napačne uporabe materialnih predpisov, nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja, iz razlogov bistvenih kršitev pravil postopka ter iz razlogov zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in odločbo prvostopenjskega organa odpravi v točkah I/1, I/2, I/3, I/4.4.1., I/4.4.2., I/4.4.3., I/5, I/6 ter v točkah II. in III. izreka ter odpravi odločbo drugostopenjskega organa v točkah 1.b, 1.c, 1.d in 1.e izreka ter zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

12. V tožbi opozarja, da je drugostopenjski organ razveljavil III. točko prvostopenjske odločbe, ki se nanaša na zahtevo za izrek ničnosti delne odločbe UE Celje, št. 352-30/2005-34(0361) z dne 12. 6. 2008, kar nasprotuje obrazložitvi izpodbijane odločbe v tem delu, ki se nanaša na zahtevo za prevzem ostalih nepremičnin. Izrek drugostopenjskega organa je tako sam s seboj v nasprotju, zaradi tega ni mogoče odločbe preizkusiti, posledično pa je s tem zagrešena bistvena kršitev postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP, v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).

13. Sporna razlastitev je nezakonita. O pritožbi je bilo odločeno še pred vročitvijo prvostopenjske odločbe vsem strankam postopka. Prav tako ni bila preizkušena tožnikova pritožba zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa, s čemer mu je bila protiustavno odvzeta in kršena pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS.

14. V dejanskem in pravnem pogledu nepravilna ter protispisna je navedba drugostopenjskega organa, ki se nanaša na regionalno cesto III. reda - R3, kar je na ustni obravnavi 8. 5. 2013 izrecno priznala tudi razlastitvena upravičenka. Regionalna cesta tretjega reda ne more biti del avtocestnega omrežja, tožnik pa se v postopku do tega dokaza ni mogel opredeliti. S tem ko je drugostopenjski upravni organ vpogledal na spletni portal Atlas okolja, je bila tožniku odvzeta pravica do izjave po 22. členu Ustave. Sklicuje se na potrdilo Direkcije RS za ceste z dne 15. 5. 2013, ki trditev, da gre za državno regionalno cesto III. reda, tudi potrjuje. V takem primeru je napačna pravna podlaga predlagane razlastitve, to je ZUDVGA.

15. Ne strinja se z obrazložitvijo drugostopenjskega organa, ki se nanaša na razlastitev zemljišča parc. št. 1016/3 k.o. ..., saj gre za zemljišče, ki ni bilo zajeto v lokacijskem načrtu. V zvezi s tem se sklicuje na postopek parcelacije (odločba GURS, Območna geodetskega uprava Celje, št. 90312-995/2004-2 z dne 7. 2. 2005 in obvestilo o spremembi v evidenci zemljiškega katastra, št. 90312-995/2004-3 z dne 28. 4. 2005). Pojasnjuje tudi, da je prišlo do napake tudi pri zemljišču parc. št. 851/4 k.o. ..., ki se je po parcelaciji razdelila na parc. št. 851/4 in parc. št. 851/6. S parcelacijo novo nastala nepremičnina 851/6 v obsegu 860 m2 ni predmet razlastitve in ta parcela ni navedena v lokacijskem načrtu. Vse velja tudi za sporno nepremičnino 1016/3, saj se je tudi ta nepremičnina delila v parc. št. 1016/1 in parc. št. 1016/3 ter 1016/4. Slednji parceli nista navedeni v Uredbi o državnem lokacijskem načrtu za AC priključek in povezovalno cesto (v nadaljevanju Uredba) in tudi ne moreta biti predmet razlastitve. Tudi iz prej navedenega potrdila Direkcije RS za ceste z dne 15. 5. 2013 jasno izhaja, da zemljišče parc. št. 1016/3 v tem potrdilu ni razvidno in torej očitno ni kategorizirano kot državna cesta, torej ne more biti predmet razlastitve. S tem, ko sta upravna organa štela, da se sporna nepremičnina 1016/3 nahaja znotraj ureditvenega območja lokacijskega načrta, sta kršila določbo 98. člena ZUREP-1. Protiustavna in protizakonita je tudi Uredba in sicer je v nasprotju z 2., 5., 8., 14., 15., 22., 25., 33., 69., 120. in 153. členom Ustave. Uredba ne vsebuje identifikacijskih podatkov, prav tako skupno navaja vse nepremičnine, ki so v območju cestnega sveta z vsemi spremljajočimi ureditvami, kar pomeni, da ni jasna in določna in se zanjo uporabljajo celo različni upravni predpisi. Iz navedenega razloga ne zagotavlja ustrezne pravne varnosti in transparentnosti. Ker gre za graditev dveh različnih infrastrukturnih objektov, bi moral biti v zadevi uporabljen tudi Zakon o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), ki bi se nanašal na regionalno cesto državnega reda - povezovalno cesto, za avtocestni priključek pa se uporablja ZUDVGA. V konkretnem primeru gre za postopek tako imenovane dejanske razlastitve, saj so bile nepremičnine tožniku že odvzete, šele sedaj pa se odloča o postopku razlastitve. Pogoji za izdajo delnega gradbenega dovoljenja za gradnjo avtocestnega priključka niso bili izpolnjeni, prav tako je bil nezakonit tudi razlastitveni postopek. Uredba posega v ustavno varovano človekovo pravico do zasebne lastnine. Neskladna je tudi z Zakonom o javnih cestah (ZJC), ki je veljal v času sprejema Uredbe. Tožnik sodišču predlaga, da neustavnost in protizakonitost Uredbe ugotovi samo sodišče. 16. Edina nepremičnina, ki v naravi predstavlja del avtocestnega priključka Celje vzhod, je nepremičnina 1015/2 k.o. ..., ki pa sploh ni bila predmet parcelacije, saj je bila le ta dokazno izvedena izključno pri tistih nepremičninah v lasti tožnika, ki so del regionalne ceste III. reda (R3-752). V tožbi utemeljuje nezakonito izvedbo postopka parcelacije in se ne strinja s trditvijo drugostopenjskega organa, da v tej fazi postopka ni pristojen odločati o zakonitosti izvedbe parcelacije.

17. Oporeka pomanjkljivi označbi nepremičnin v izpodbijani odločbi, saj bi po njegovem mnenju morale biti označene z najmanj tistimi podatki, ki izhajajo iz uradnih evidenc. Sporna je tudi izvedba parcelacije pred samo gradnjo. V tožbi, enako kot v pritožbi, zatrjuje tudi, da je odločitev o razlastitvi nezakonita tudi zato, ker je 4. člen Uredbe izrecno določil in omejil obseg lokacijskega načrta na območje cestnega sveta, ki ga definira ZCes-1, razlaščen pa je bistveno večji del zemljišč. Tako je sporen tudi obseg razlastitve. To trditev dokazuje tudi imenovanje dveh izvedencev v postopku pred prvostopenjskim organom, ki ni bilo realizirano. Navaja tudi, da se upravna organa nista opredelila do vseh predlaganih dokazov, niti nista pojasnila razlogov za njihovo neizvedbo. Izrek in obrazložitev prvostopenjskega organa z dne 27. 6. 2013 izpodbija tožnik tudi zaradi tega, ker je organ povsem izpustil zakonsko predpisano obvezno sestavino odločbe o razlastitvi.

18. Protispisna in nezakonita je tudi obrazložitev drugostopenjskega organa, ki se nanaša na dostop tožnika do ostalih nepremičnin, parc. št. 1015/4, 1015/6 in 1016/4 vse k.o. ... Razlastitvena upravičenka se je zavezala, da bo uredila makadamsko pot, ki bo pridobila status javnega dobra, vendar ta pot še ni urejena. Tako njegova preostala zemljišča nimajo urejene zveze z javnim cestnim omrežjem. Iz izpodbijanih odločb ne izhajajo dokazi, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da ureditev dostopa do tožnikovih preostalih nepremičnin ni potrebno.

19. Nepravilna in nezakonita je tudi obrazložitev obeh odločb glede testa sorazmernosti med dosegom razlastitvenega namena in težo razlastitve. Ne strinja se z zapisom prvostopenjskega organa, da je v zadevi sporna višina odškodnine in ne sama razlastitev. Sklicuje se tudi na sodbo U 317/2008-5 z dne 7. 10. 2009, v kateri je sodišče izrecno opozorilo, da obstoj javnega interesa sam po sebi še ne zadostuje za ustavno dopustnost razlastitve in opozorilo na pomen presoje načela sorazmernosti v postopku razlastitve, česar upravna organa nista upoštevala, niti te javne koristi nista v odločbi utemeljila. Odločitev je nepravilna tudi zato, ker v postopku niso sodelovale vse stranke. Tako C.C. ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, niti udeležba v postopku ni bila omogočena drugim strankam.

20. Tožnik zatrjuje, da nikoli ni podal zahteve za prevzem preostalih nepremičnin parc. št. 851/6, 854/14, 855/25, 1015/4, 1015/6 in 1016/4, vse k.o. ... Izrecno je zapisal, naj te nepremičnine ostanejo v njegovi lasti. Zatrjuje tudi, da je že v vlogi z dne 13. 9. 2010 podal zahtevo za prevzem preostale nepremičnine, št. 1015/5 k.o. ..., ker je v naravi dobesedno odrezana od preostalih zemljišč razlastitvenega zavezanca. To svojo zahtevo je tudi utemeljil. V nadaljevanju tožbe izrecno opozarja na razlastitev dveh povsem različnih infrastrukturnih objektov in zatrjuje tudi, da je bilo v njegovo lastninsko pravico poseženo s kategorizacijo ceste po končani gradnji.

21. Prav tako oporeka odločitvi prvostopenjskega organa, ki je odločal tudi o njegovem predlogu za izrek ničnosti delne odločbe UE Celje št. 35230/2005-34 (0361) z dne 12. 6. 2008, ki ga je vložil 10. 6. 2013. Gre za nezakonito odločitev, zato ker bi morala biti odločitev o ničnosti sprejeta pred odločitvijo o razlastitvi nepremičnin, saj se nanaša na sam postopek uvedbe razlastitvenega postopka. Prav tako bi moral, skladno z določbo tretjega odstavka 280. člena ZUP, upravni organ o ničnosti odločiti s posebno odločbo, niti pred odločitvijo upravni organ ni izvedel nobenega od predlaganih dokazov. Navaja razloge, zaradi katerih sta podana ničnostna razloga iz 2. in 5 točke 279. člena ZUP.

22. V nadaljevanju tožbe navaja, da je bil celoten postopek razlastitve izpeljan na podlagi določb ZUDVGA, na podlagi katerega bi moral biti izpeljan drugačen postopek s ponudbo kot ga določa ZUreP-1. Tako je tudi iz tega razloga odločba o uvedbi postopka razlastitve z dne 12. 6. 2008 nična, nični pa sta tudi v tem sporu izpodbijani odločbi, ker sta izdani na podlagi prej navedene odločbe z dne 12. 6. 2008. 23. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni podala.

24. Sodišče je o vloženi tožbi obvestilo tudi stranke z interesom. Odgovor je sodišču poslala stranka C. d.o.o., ki je sodišču predlagala, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, razen v delu, v katerem tožnik zahteva, da se drugostopenjska odločba odpravi v tistem delu 1.d točke, ki se nanaša na dodatni vpis služnostne pravice prizadete osebe s položajem stranke s številko 11054821. Predlaga tudi, da se ji povrnjeno stroški postopka. Pojasnjuje, da je investitorica izgradnje prenosnih plinovodov M2 in 2/1, ki potekata tudi po zemljišču parc. št. 855/8 k.o. ..., kjer je vknjižena njena služnostna pravica plinovoda. Izbris služnosti na parc. št. 855/8 k.o. … ni bi bil nujno potreben, niti navedena služnost plinovoda na razlastitev in javno korist toženke ne vpliva. Ravno obratno, izbris služnosti na tem zemljišču je v nasprotju z javno koristijo. Opozarja, da je izpodbijana odločitev upravnega organa druge stopnje v delu 1.d točke, v delu, kjer se ID pravica iz I/4.2. izreka upravne odločbe prve stopnje dodaja že izbris ID pravice 11054821, nična. Kot je mogoče razbrati iz razlogov 7 strani obrazložitve prvostopenjske odločbe namreč predlagatelj razlastitvenega postopka ni nikoli predlagal, da se ob razlastitvi parc. št. 855/8 k.o. … izbriše ID pravica ... Tega ni mogoče razbrati niti iz obrazložitve drugostopenjske odločbe. Tako je upravni organ v zvezi z izbrisom te služnosti odločil brez zahteve stranke. Zato je podan razlog za izrek ničnosti iz 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.

K I. točki izreka:

25. Tožba ni utemeljena.

26. Sodišče uvodoma navaja, da je upravni organ druge stopnje na podlagi pooblastila iz 248. člena ZUP odpravil pomanjkljivosti izreka prvostopenjske odločbe, zato je sodišče izpodbijano odločbo presojalo v zvezi z odločitvijo drugostopenjskega organa.

27. Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da sta izreka in obrazložitev izpodbijanih odločb oblikovana v nasprotju z določbo tretjega odstavka 246. člena ZUP, kljub temu, da je tudi drugostopenjski upravni organ v izreku izpodbijane odločbe, v točki 1.a nepravilno zapisal, da se odpravi III. točka izreka prvostopenjske odločbe, čeprav je iz obrazložitve odločbe, ki se nanaša na to odločitev razvidno, da se odločitev nanaša na II. točko izreka prvostopenjske odločbe. Gre za odločitev v delu, ki se nanaša na prevzem nepremičnin parc. št. 851/6, 854/14, 855/25, 1015/4, 1015/6 in 1016/4, vse k.o. ..., v kateri je drugostopenjski organ odločitev prvostopenjskega organa odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek odločanja. Napako sodišče ocenjuje kot nebistveno in na samo zakonitost drugostopenjskega akta ne more vplivati. Drugostopenjski organ je nadalje v izreku svoje odločitve odpravil nepravilnosti, ki so izhajale iz izreka prvostopenjske odločbe, tako da je navedel pravilni zapis ID zaznamb in pravic ter svojo odločitev, s katero soglaša tudi sodišče, utemeljil v obrazložitvi odločbe na strani 21. 28. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je uvodoma pojasnjeno, da je odločba istega upravnega organa, št. 352-30/2005-34 (0361) z dne 12. 6. 2008, s katero je bilo odločeno o začetku razlastitvenega postopka, postala pravnomočna 7. 10. 2009, ko je o zadevi odločilo Upravno sodišče RS (št. U 317/2008-5 z dne 7. 10. 2009). Z navedeno odločbo je bil ugotovljen javni interes za uvedbo postopka razlastitve na nepremičninah parc. št. 851/4, 854/4, 855/8, 1015/1, 1015/3, 1016/1, 1016/3, 1015/2 in 1016/2, vse k.o. .... Na podlagi te odločbe se je zaznamoval začetek razlastitvenega postopka v zemljiški knjigi, ter odločilo, da ni dopusten promet z v odločbi navedenimi nepremičninami.

29. Prav tako je bila v postopku parcelacije že izdana odločba Geodetske uprave Celje, št. 90312-995/2004-2 z dne 7. 2. 2005, v kateri je bilo odločeno, da se v k.o. … dotedanje parcele 851/4, 854/4, 855/8, 1016/1, 1015/1 in 1015/3 razdelijo v nove parcele 851/4, 854/4, 854/14, 851/6, 855/25, 855/8, 1016/1, 1015/1, 1016/3, 1016/4, 1015/4, 1015/5, 1015/3 in 1015/5. V zadevi je za nadaljnjo obrazložitev pomemben tudi podatek, da se zemljišča predlagana za razlastitev nahajajo v območju, ki ga prostorsko ureja Uredba, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 92/2003 z dne 26. 9. 2003 in podatek, da je razlastitvena upravičenka še pred razlastitvijo pridobila pravnomočno gradbeno dovoljenje, na podlagi 13. člena ZUDVGA. Upravni organ je pojasnil tudi, da so bila zemljišča ocenjena po statusu, ki so ga imela pred sprejetjem lokacijskega načrta.

30. O obstoju javne koristi je bilo odločeno z odločbo o uvedbi postopka razlastitve, št. 352-30/2005-34 (0361) z dne 12. 6. 2008, katere zakonitost je presodilo Upravno sodišče RS v sodbi U 317/2008 z dne 7. 10. 2009 in zoper katero je bila vložena revizija, ki jo je Vrhovno sodišče RS s sklepom X Ips 489/2009 z dne 17. 3. 2010 zavrglo kot nedovoljeno. Sodišče je v navedeni zadevi, ob upoštevanju določbe 92. in 93. člena ZUreP-1 presodilo, da je javna korist izkazana, zato tožnikove navedbe v tem sporu, da javna korist ni izkazana, niso več pravno relevantne.

31. Kot neutemeljenega sodišče zavrača tožbeni ugovor, da se v postopku razlastitve upravni organ ni opredelil do vprašanja sorazmernosti med dosego razlastitvenega namena in posegom v zasebno lastnino. Sodišče ugotavlja, da tožnik ugovora, da je prišlo do posega v njegovo lastninsko pravico v nasprotju z določbo 92. člena ZUreP-1, ni utemeljil s konkretnimi navedbami, upravni organ pa je presojo tega vprašanja utemeljeval med drugim s podatkom o ugotovitvi namena rabe razlaščenih zemljišč in ugotovitvijo, da na razlaščenih zemljiščih ni bilo formirano kmetijsko gospodarstvo, katerega nosilec bi bil razlastitveni zavezanec in bi mu to predstavljalo glavni vir preživljanja. Dokaza, ki bi dokazoval nasprotno tožnik v upravnem postopku ni predložil. Upravni organ je ugotovil tudi, da tožnik v upravnem postopku ni dokazoval, da je ukrep razlastitve nesorazmeren s posegom v zasebno lastnino, niti da mu navedene nepremičnine predstavljano dodaten vir dohodka za preživljanje njega in njegovih družinskih članov. Nadalje je upravni organ ugotovil, da so bila po drugi strani zagotovljena sredstva za gradnjo avtocestnega omrežja, predložena pa je bila tudi dokumentacija o obsegu predhodnih dogovarjanj, ki dokazuje, da so bile tožniku ponujene nadomestne parcele, da se ni udeležil postopka parcelacije in da se v predhodnem postopku ni strinjal z cenitvijo nepremičnin. Vse navedeno po presoji sodišča utemeljuje presojo, da tožnik, ki nasprotuje tehtanju sorazmernosti med dosego razlastitvenega namena in posegom v zasebno lastnino, brez navedbe dejstev in dokazov, ki bi konkretno oporekala spornemu tehtanju, ne v upravnem postopku, ne v tožbi, ne more biti uspešen.

32. Sodišče zavrača tudi tožnikove navedbe, da v obravnavanem primeru ne gre za razlastitev tožnikovih nepremičnin (razen parc. št. 1015/2 in 1016/3) za namen izvedbe AC priključka. Tožnik svojo trditev utemeljuje s podatkom o kategorizaciji povezovalne ceste, ki je kategorizirana kot del državne ceste R3-752, torej gre po tožnikovem mnenju nedvomno za državno regionalno cesto III. reda, navedeno dejstvo pa potrjuje v postopku pridobljeno potrdilo Direkcije RS za ceste. Sodišče tožniku, enako kot sta to že storila upravna organa, pojasnjuje, da gre za cesto, ki jo je bilo treba zgraditi za potrebe AC priključka Celje vzhod in katere gradnja je bila v ta namen predvidena v Uredbi. Slednja v določbi 5. člena določa funkcijo ureditvenega območja, ki obsega tudi območje avtocestnega priključka in povezovalne ceste z vsemi objekti in ureditvami. Navedeno pomeni, da kategorizacija te ceste na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ne vpliva.

33. Razlastitev nepremičnin v lasti tožnika temelji na Uredbi, za katero tožnik zatrjuje, da je neustavna in protizakonita, zato ker v Uredbi navedne nepremičnine ne vsebujejo identifikacijskih znakov. Sodišče tožbeni ugovor zavrača kot neutemeljen. Po presoji sodišča označitev nepremičnin z identifikacijskimi podatki v postopku sprejemanja lokacijskega načrta (Uredbe), ni pogoj za zakonitost takšnega akta, zato tožnik s navedenim ugovorom, ne more utemeljevati trditve o neustavnosti in nezakonitosti Uredbe. Označitev nepremičnin z identifikacijskimi znaki je namreč nujna v samem postopku razlastitve, kjer morajo biti nepremičnine natančno navedene in označene, tako kot to zahtevajo določbe Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Odločba o razlastitvi je namreč podlaga za vpis lastninske pravice v korist razlastitvenega upravičenca v zemljiško knjigo, nepremičnine pa se v zemljiško knjigo vpisujejo z identifikacijskim znakom, v konkretnem primeru je to zemljiška parcela (11. in 12. člen ZZK-1).

34. Tožnik v tožbi navaja, da zemljišče parc. št. 1016/3 k.o. … ni zajeto v Uredbi, zato ne more biti predmet razlastitve. Sodišče navedeni tožbeni ugovor zavrača in tožniku enako, kot sta to že storila upravna organa in kot je bilo to že ugotovljeno v sodbi U 317/2008 z dne 7. 10. 2009, pojasnjuje, da gre za parcelo, ki je nastala z delitvijo zemljišča parc. št. 1016/1, ki je zajeta v določbah Uredbe. Tožniku je bilo pojasnjeno tudi, da je bila Uredba sprejeta in objavljena 26. 9. 2003, sporna nepremičnina pa je nastala s parcelacijo 28. 4. 2005, v postopku katere je bilo zagotovljeno tudi tožnikovo sodelovanje.

35. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da tožnik nikoli ni podal zahteve za prevzem preostalih nepremičnin parc. št. 851/6, 854/14, 855/25, 1015/4, 1015/6 in 1016/4, vse k.o. ... V tem delu je namreč drugostopenjski organ pritožbi tožnika ugodil in odpravil odločbo prvostopenjskega organa, zato bo tožnik vse ugovore, ki se nanašajo na prevzem nepremičnin lahko uveljavljal v ponovljenem postopku odločanja.

36. Sodišče je zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da upravni organ v postopek ni pritegnil vseh strank, predvsem Č.Č. Podatki upravnega spisa izkazujejo poskus vročitve vabila, ki pa ga zaradi neznanega naslova Č.Č. ni bilo mogoče vročiti. Tudi sicer sodišče meni, da tožnik s tem tožbenim ugovorom ne more biti uspešen, saj z njim ne ščiti svojih, z določbami ZUP varovanih interesov.

37. Tožnik v tožbi oporeka tudi ugotovitvi drugostopenjskega organa, ki je zavrnil pritožbeni ugovor, da je izpodbijani prvostopenjski akt nezakonit zato, ker ne ureja dostopa tožnika do njegovih ostalih nepremičnin, parc. št. 1015/4, 1015/6 in 1016/4 vse k.o. ..., s pojasnilom, da tožnik do preostalih zemljišč lahko dostopa po makadamski poti. Tožnik ugovarja predvsem zato, ker sporna makadamska pot še ni odmerjena, vendar sodišče ta tožbeni ugovor zavrača, saj odmera poti in njena ureditev, ne glede na to, da predstavlja del investitorjeve obveznosti zgraditi dostope do zemljišč in objektov, ki niso urejeni v Uredbi (38. člen Uredbe), ni predmet tega postopka in na odločitev o zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločbe o razlastitvi ne more vplivati.

38. V nadaljevanju pa je sodišče presojalo tudi pravilnost in zakonitost III. točke izreka izpodbijane odločbe, s katero je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo zahtevo z dne 10. 6. 2013, da se odločba Upravne enote Celje, št. 35230/2005-34 (0361) z dne 12. 6. 2008, izreče za nično. Sodišče zavrača tožbeni razlog, da bila kršena določba tretjega odstavka 280. člena ZUP, zato ker je bila odločitev o tožnikovem predlogu za izrek ničnosti odločbe št. 35230/2005-34 (0361) z dne 12. 6. 2008, sprejeta skupaj z odločbo o razlastitvi. Citirana določba namreč zahteva od organa le, da o ničnosti odloči z odločbo in ne zahteva, da se o ničnosti odloča v samostojnem postopku.

39. Sodišče je v prejšnjih točkah obrazložitve že pojasnilo, da je o pravilnosti in zakonitosti odločbe št. 35230/2005-34 (0361) z dne 12. 6. 2008, ki se nanaša na uvedbo postopka razlastitve, že odločalo s sodbo U 317/2008 z dne 7. 10. 2009 in v tej zadevi kot pravilno podlago za uvedbo postopka razlastitve, na kateri temelj javna korist, upoštevalo Uredbo, v povezavi z določbami ZUDVGA. Dejstvo je, da se celoten postopek, tako uvedba postopka razlastitve, kot sama razlastitev, nanašata na z Uredbo sprejet lokacijski načrt za avtocestni priključek Celje vzhod in povezovalno cesto, torej tudi na povezovalno cesto, ki je bila kasneje kategorizirana kot državna regionalna cesta R3. To dejstvo, kasnejša kategorizacija povezovalne ceste, po presoji sodišča ne predstavlja ničnostnega razloga iz 2. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Prav ne more biti s svojim predlogom za izrek ničnosti uspešen tožnik z zatrjevanjem, da je odločba o uvedbi postopka razlastitev nična tudi zato, ker se v delu obrazložitve, ki se nanaša na obseg razlastitve, sklicuje na nezakonito in nično odločbo o parcelaciji. Gre namreč za odločbo Geodetske uprave Celje, št. 90312-995/2004-2 z dne 7. 2. 2005, ki zgolj zato, ker se tožnik ne strinja z njeno vsebino, zato ker temelji na sporni Uredbi, ne izpolnjuje pogojev za izrek ničnosti. Sodišče zavrača tudi tožbene navedbe, da so podani pogoji za izrek ničnosti tudi iz razloga po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Kot sta tožniku že pojasnila oba upravna organa, je bila uvedba postopka razlastitve, ter postopka parcelacije, utemeljena z določbami Uredbe in ni bila posledica dejanj iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.

40. Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen, da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen, je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo. Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave. Tožnik bi namreč moral svoj predlog za izvedbo dokazov (listin upravnega spisa) utemeljiti z navedbo, kako bi njihova izvedba vplivala na drugačno odločitev, samo nestrinjanje z odločitvijo, ki temelji na teh dokazih, pa po presoji sodišče njegove zahteve ne utemeljuje. Iz navedenega razloga sodišče tožnikovemu predlogu za odločanje na glavni obravnavi ni sledilo in je na podlagi določila 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji.

K II. točki izreka:

41. Sodišče je odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz naslednjih razlogov:

42. Sodišče je po vpogledu v priložene podatke upravnega spisa ugotovilo, da je razlastitvena upravičenka dne 3. 11. 2005, v zahtevi za razlastitev nepremičnin predlagala, da organ ugotovi obstoj stvarnih pravic na nepremičninah parc. št. 851/4, 854/4, 855/8, 1015/1, 1015/3, 1016/1, 1016/3, 1015/2 in 1016/2 k.o … in predlagala, da odloči o ugasnitvi pravic na teh nepremičninah in da se izvede bremen prosti prenos lastninske pravice na navedenih parcelah v korist RS. V zahtevi je pojasnila, katere stvarne pravice se na navedenih nepremičninah nahajajo. Med drugim je navedla tudi, da je na parc. št. 855/8 k.o. … vknjižena služnostna pravica v smislu 8. člena pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 5. 2. 1981, čez parcelo, v korist D.D. Sodišče je po pregledu listin upravnega spisa ugotovilo tudi, da razlastitvena upravičenka, ne v tej zahtevi, ne kasneje, ni podala zahteve za ugasnitev neprave stvarne služnosti vpisane v korist družbe C. d.o.o. 43. Na zgoraj navedeno je opozorila tudi stranka z interesom v tem upravnem sporu, družba C. d.o.o., ki je v odgovoru na tožbo pojasnila, da z udeležbo v tem upravnem sporu varuje svojo služnostno pravico plinovoda, vknjiženo na zemljišču parc. št. 855/8 k.o. ... Strinja se z odločitvijo prvostopenjskega organa, ki ni izbrisal pravice ID ..., kot nepravilno in nezakonito pa ocenjuje odločbo drugostopenjskega organa v delu 1d. točke izreka drugostopenjskega organa, s katero je le ta odločil, da se v I/4.2. točki izreka odločbe prvostopenjskega organa doda vpis ID pravice ...

44. Določba drugega odstavka 108. člena ZUreP-1 določa, da organ po uradni dolžnosti ugotovi imetnike stvarnih pravic iz prvega odstavka tega člena in skladno z določbo tretjega odstavka istega člena odloči, da te pravice ugasnejo, samo če predlagatelj razlastitve to posebej zahteva. Ker je sodišče ugotovilo, da razlastitvena upravičenka ni podala zahteve za ugasnitev neprave stvarne služnosti vpisane v korist družbe C. d.o.o., torej ugasnitve in izbrisa ID pravice … na parc. št. 855/8 k.o. ..., je drugostopenjski organ ravnal v nasprotju z določbo tretjega odstavka 108. člena ZUreP-1 in je o izbrisu te neprave služnosti odločil brez zahteve stranke. Gre za ničnostni razlog po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, zato je sodišče presodilo, da je bila odločba drugostopenjskega organa, ki se nanaša na izbris neprave stvarne služnosti vpisane z ID znakom …, nična.

45. Ker je v obravnavanem primeru drugostopenjski organ odločil brez zahteve stranke, je sodišče na podlagi 68. člena ZUS-1, izreklo točko 1 d) drugostopenjske odločbe, v delu, ki se nanaša na ID pravico ..., za nično. Z ugotovitvijo ničnosti se odpravijo posledice ničnega dela upravnega akta.

K III. točki izreka:

46. Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).