Jedro

Trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

V obravnavani zadevi je s sporno odločbo o razlastitvi in zavrnitvi zahteve za izrek ničnosti odločbe o uvedbi razlastitvenega postopka odločeno le o prenosu lastninske pravice, izbrisu zaznamb, izbrisu stvarnih služnosti in služnosti stanovanj, ter o zavrnitvi zahteve za izrek ničnosti. V tej odločbi obveznost oziroma pravica revidenta ni izražena v denarni vrednosti, zato uveljavljani pogoj po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

Revident je razpršeno navedel številna splošna retorična vprašanja, v zvezi s tožbenimi očitki napačne uporabe materialnega prava in kršitvami določb ZUP. Niti eno vprašanje ni konkretizirano. Njegovo nestrinjanje z zakonsko in podzakonsko ureditvijo, ter z razlogi upravnih aktov in izpodbijane sodbe, in navedba revizijskih razlogov, brez konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja, pa za dovoljenost revizije tudi ne zadošča. Poleg tega se nekatera njegova splošna vprašanja ne nanašajo na vsebino tega upravnega spora in na vsebino izpodbijane sodbe (prvi odstavek 83. člena ZUS-1), na nekatera pa je odgovor jasen že na podlagi branja zakonskih odločb, oziroma glede nekaterih vprašanj obstaja ustaljena upravno sodna praksa Vrhovnega sodišča, zato pogoj za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

Revident tudi ni izkazal, da je v tej zadevi izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo prav tako uveljavlja. Njegova splošna navedba (da ostaja brez obsežne zasebne lastnine, ki je ustavno varovana kategorija, in da so mu z nezakonitimi in nepravilnimi odločbami in izpodbijano sodbo evidentno kršene njegove temeljne človekove pravice po 33. členu Ustave RS, in druge z Ustavo zagotovljene pravice: enakost pred zakonom, enako varstvo pravic in pravica do sodnega varstva) namreč, glede na trditveno in dokazno breme, ki je na njegovi strani, za dovoljenost revizije, zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta, ne zadošča.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na vse tri točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Upravne enote Celje, št. 352-30/2005-208 (13103) z dne 27. 6. 2013 (I. točka izreka). Odločilo je še, da se za nično izreče točka 1 d) izreka odločbe tožene stranke v delu, ki se nanaša na tam navedeno ID pravico (II. točka izreka), to je služnostno pravico plinovoda v korist družbe A., d. o. o., ker razlastitvena upravičenka zahteve za ugasnitev in izbris te služnosti ni vložila (68. člen ZUS-1 v zvezi s četrtim odstavkom 27. člena ZUS-1 ter 4. točko prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP).

4. Prvostopenjski upravni organ je s I. točko izreka navedene odločbe odločil: da se v korist Republike Slovenije, kot razlastitvene upravičenke, razlastijo tam navedena zemljišča, označena z ID znakom, na katerih je vknjižena lastninska pravica v korist revidenta, kot razlastitvenega zavezanca, do celote (I/1. točka izreka), in da se na podlagi te pravnomočne odločbe v zemljiški knjigi izvede izbris zaznamb uvedbe razlastitvenega postopka na v točki I/1 te odločbe navedenih nepremičninah in vknjiži lastninska pravica v korist razlastitvene upravičenke (I/2. in I/3. točki izreka). V točkah I/4, I/4.1, I/4.2, in I/4.3 izreka je odločil, da se na podlagi te pravnomočne odločbe v zemljiški knjigi za tam navedene nepremičnine izvede izbris stvarnih služnosti, oziroma izbris služnosti stanovanja. V I.5. točki izreka je stranke opozoril na možnost sklenitve sporazuma o odškodnini oziroma nadomestilu pred upravnim organom in jih v primeru, da do sklenitve sporazuma ne bo prišlo, napotil na uveljavljanje teh zahtevkov v nepravdnem postopku pred pristojnim sodiščem. V I.6. točki izreka je odločil, da imajo imetniki stvarnih služnosti in služnosti stanovanja pravico do odškodnine oziroma nadomestila, ter da lahko sporazum z razlastitveno upravičenko sklenejo pred upravnim organom, če do sklenitve sporazuma ne bo prišlo, pa lahko svoje zahtevke uveljavljajo v nepravdnem postopku pred pristojnim sodiščem. V I.7. in I.8. točki izreka je odločil o stroških postopka. S točko II in III izreka je odločil še, da se zahteva revidenta za prevzem preostalih tam navedenih zemljišč in zahteva za izrek ničnosti delne odločbe istega upravnega organa, št. 352-30/2005-34 (0361) z dne 12. 6. 2008 (odločbe o uvedbi razlastitvenega postopka), zavrneta.

5. Drugostopenjski upravni organ je z odločbo št. 35020-2/2006-27-00641110 z dne 21. 10. 2013 revidentovi pritožbi zoper prvostopenjski akt delno ugodil. S 1.a točko izreka je odpravil III. točko (pravilno II. točko) izreka prvostopenjske odločbe (to je glede zahteve revidenta za prevzem ostalih nepremičnin) in zadevo v tem delu vrnil prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V točkah 1.b in 1.c izreka je odpravil vpise ID zaznambe in ID pravic (točka I/2 in I/4.1 izreka prvostopenjske odločbe) in jih nadomestil s pravilnimi vpisi ID. V točki 1.d izreka pa je dodal vpis dveh ID pravic. V preostalem delu je revidentovo pritožbo zavrnil. 6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. To stališče je skladno z Ustavo RS (glej npr. odločbe Ustavnega sodišča RS Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009).

7. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Po navedeni določbi je torej revizija dovoljena le, če gre za zadeve, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela pa presega 20.000 EUR.

8. V obravnavani zadevi je s sporno odločbo o razlastitvi in zavrnitvi zahteve za izrek ničnosti odločbe o uvedbi razlastitvenega postopka odločeno le o prenosu lastninske pravice, izbrisu zaznamb, izbrisu stvarnih služnosti in služnosti stanovanj, ter o zavrnitvi zahteve za izrek ničnosti. V tej odločbi obveznost oziroma pravica revidenta ni izražena v denarni vrednosti, zato uveljavljani pogoj po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen. Taka je tudi ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča.(1)

9. Revident uveljavlja dovoljenost revizije tudi po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

10. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča in z določbo četrtega odstavka 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Pomembnost pravnega vprašanja po dikciji ZUS-1 pa je treba presojati glede na vsebino zadeve. Dovoljenost revizije iz tega razloga je podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča zato revizija (med drugim) ni dovoljena zaradi splošnih vprašanj, ki v pravni teoriji in praksi ne sprožajo dvomov in dilem, oziroma vprašanj, na katera je možen odgovor že na podlagi branja določb zakonskih in podzakonskih predpisov, kot tudi vprašanj, na katera je Vrhovno sodišče že odgovorilo (že rešena vprašanja).(2)

11. Revidentu je treba tudi pojasniti, da določbe ZUS-1, ki urejajo postopek z revizijo, jasno razmejujejo pogoje za dovoljenost revizije in razloge, s katerimi je mogoče v reviziji izpodbijati zakonitost pravnomočne sodbe upravnega sodišča. Iz narave pravnega sredstva, še posebej ker gre za izredno pravno sredstvo, izhaja, da mora vlagatelj tega sredstva – revident izkazati obstoj predpisanih pogojev za njegovo vsebinsko obravnavo (tako tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009). Restriktiven pristop pri presoji izkazanosti pogojev za dovoljenost revizije je utemeljen tudi s pomenom instituta pravnomočnosti, katerega pomen poudarja tudi Ustava (158. člen), zato je v pravnomočne sodne odločbe mogoče posegati le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom (tako tudi Ustavno sodišče v sklepu Up-858/08 z dne 3. 6. 2008). Vrhovno sodišče je zato v svojih številnih odločbah sprejelo stališče, da navedba revizijskih razlogov brez konkretizacije pravnega vprašanja glede na vsebino konkretne zadeve za dovoljenost revizije ne zadošča.(3)

12. Uvodoma je treba revidentu pojasniti, da Vrhovno sodišče ni spregledalo, da je njegova revizija (spisana na 75. straneh) le za potrebe revizijskega postopka prirejeno besedilo njegove tožbe (spisane na 70. straneh). Tožbi identično besedilo je revident dopolnil tako, da je razpršeno navedel številna splošna retorična vprašanja v zvezi s tožbenimi očitki napačne uporabe materialnega prava in kršitvami določb ZUP. Niti eno vprašanje ni konkretizirano tako, kot je pojasnjeno v 10. točki te obrazložitve. Le nestrinjanje z zakonsko in podzakonsko ureditvijo ter z razlogi upravnih aktov in izpodbijane sodbe, ter navedba revizijskih razlogov, brez konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja pa, kot je to že pojasnjeno v 11. točki te obrazložitve, za dovoljenost revizije ne zadošča. Poleg tega se nekatera njegova splošna vprašanja niti ne nanašajo na vsebino tega upravnega spora in na vsebino izpodbijane sodbe (prvi odstavek 83. člena ZUS-1), kar vse bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve. Na tem mestu pa Vrhovno sodišče še pripominja, da je predložena revizija v nasprotju z namenom drugega odstavka 22. člena ZUS-1. 13. Predmet tega upravnega spora je odločba o razlastitvi za potrebe gradnje avtocestnega priključka in povezovalne ceste po Uredbi o lokacijskem načrtu za avtocestni priključek Celje – vzhod in povezovalno cesto(4) (v nadaljevanju Uredba). Ta odločba o razlastitvi je bila izdana na podlagi 102. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), potem ko je bilo s pravnomočno odločbo št. 352-30/2005-34 (0361) z dne 12. 6. 2008 odločeno o uvedbi razlastitvenega postopka. Pred izdajo odločbe o uvedbi razlastitvenega postopka so bila, kot to izhaja iz podatkov sodnega spisa, izvedena pripravljalna dela, in sicer parcelacija zemljišč, potrebnih za izvedbo avtocestnega priključka in povezovalne ceste po Uredbi. Postopek parcelacije je bil zaključen s pravnomočno odločbo Geodetske uprave RS, Območne geodetske uprave Celje, št. 90312-995/2004-2 z dne 7. 2. 2005. 14. Postopek parcelacije zemljišč je samostojni upravni postopek. Presoja zakonitosti postopka parcelacije in pravnomočne odločbe o parcelaciji zato ni in ne more biti predmet presoje v tem upravnem sporu (158. člen Ustave RS). V posledici tega revidentova vprašanja, ki se nanašajo na zakonitost postopka parcelacije in odločbe o parcelaciji, in sicer: ali se lahko uporabi Zakon o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUDVGA) za razlastitev nepremičnin za potrebe državne regionalne ceste; ali bi mu morala biti zagotovljena udeležba v postopku parcelacije; ali je postopek parcelacije za namen izgradnje regionalne ceste dopustno izvesti na podlagi ZUDVGA in brez odločbe o dovolitvi teh del po prvem odstavku 101. člena ZUreP-1; ter ali mora lastnik nepremičnin dovoliti dostop na svoje nepremičnine, če odločba o dovolitvi pripravljalnih del ni bila izdana, niso pomembna pravna vprašanja, saj se ne nanašajo na vsebino tega spora.

15. Z odločbo o parcelaciji, ki v obsegu, določenem v Uredbi, določa obseg posamezne zemljiške parcele za potrebe razlastitvenega namena, je bil torej opredeljen obseg zemljišč, za katera je bil nato s pravnomočno odločbo uveden razlastitveni postopek. Ta zemljišča, so v obsegu, navedenem v izreku odločbe o uvedbi razlastitvenega postopka (gre za celotne površine s parcelacijo nastalih zemljiških parcel) tudi predmet izpodbijane odločbe o razlastitvi. V izpodbijanem aktu so ta zemljišča označena s parcelno številko, katastrsko občino in identifikacijskim znakom po Zakonu o zemljiški knjigi. Revident ne oporeka skladnosti obsega zemljišč, kot so določena v odločbi o parcelaciji in v odločbi o uvedbi razlastitvenega postopka, z obsegom zemljišč, določenih v odločbi o razlastitvi. Zato njegovo vprašanje o tem, ali morajo biti v odločbi o razlastitvi natančno navedene nepremičnine, ki se razlaščajo, tudi s podatki o rabi, statusu in površini, v tej zadevi ni pomembno pravno vprašanje, zaradi katerega bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo. Táko je tudi njegovo vprašanje o tem, ali je dopustna razlastitev zemljišč, ki v Uredbi niso zajeta. V obravnavani zadevi so namreč predmet razlastitve izključno v Uredbi zajeta zemljišča. To velja tudi za zemljišče, ki je zaradi parcelacije in preštevilčenja prejelo novo parcelno številko (prim. odločbo Vrhovnega sodišča X Ips 286/2007).

16. Pomembna pravna vprašanja tudi niso revidentova vprašanja, ki se nanašajo na posledice, ki niso posledica izpodbijanega akta. Gre za vprašanja o tem, ali je dopustno, da se v primeru, ko ne gre za nujni postopek po 104. členu ZUreP-1 odvzame posest in gradi avtocesto, še preden je odločeno o razlastitvi in odškodnini, in v zvezi s tem nadaljnji vprašanji, ali je dopustno odločbo izvršiti še pred pravnomočnostjo in ali tretji odstavek 100. člena ZUreP-1 velja le za zavezanca.

17. Revidentu je treba tudi pojasniti, da v tem postopku ni bilo ugotovljeno, da je pravnomočna odločba o uvedbi razlastitvenega postopka odpravljena, razveljavljena ali izrečena za nično. Ravno nasprotno, z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pritrdilo prvostopenjskemu in drugostopenjskemu upravnemu organu, ki sta ugotovila, da pogoji za izrek ničnosti odločbe o uvedbi razlastitvenega postopka niso podani. Zato revidentovi vprašanji: ali sme organ odločati o razlastitvi, še preden je odločeno o uvedbi razlastitvenega postopka in ali je v primeru, da je dana zahteva za ugotovitev ničnosti odločbe o uvedbi razlastitvenega postopka, dopustno odločati o sami razlastitvi, še preden je odločeno o zahtevi za izrek ničnosti, nista vprašanji, ki bi se nanašali na vsebino te zadeve. Taki sta tudi revidentovi vprašanji o tem, ali je nasprotje med izrekom in obrazložitvijo upravne odločbe nebistvena napaka in, ali je dopustno, da organ druge stopnje in sodišče dopolnjujeta, popravljata in pojasnjujeta nepravilen izrek odločbe oziroma sodbe. Revident jih namreč gradi na napačnem razumevanju, da očitna pomota pri zapisu številke predstavlja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe in, da ugotovitev sodišča o očitni pomoti pomeni vsebinsko dopolnjevanje obrazložitve. Njegovo vprašanje, ali mora upravni organ odločiti tudi o prevzemu preostale nepremičnine, prav tako ni vprašanje, ki bi se nanašalo na vsebino te zadeve. V tej zadevi je bilo s prvostopenjsko upravno odločbo odločeno o prevzemu ostalih nepremičnin. Ker pa je drugostopenjski upravni organ to odločbo v tem delu odpravil in vrnil upravnemu organu v ponoven postopek, bo moral o tem upravni organ ponovno odločiti.

18. Nadalje mu je treba pojasniti, da je odgovor na njegova splošna vprašanja: ali je razlastitvena upravičenka dolžna predložiti razlastitveni elaborat, ali mora odločba o razlastitvi vsebovati določitev rokov, v katerih je dolžan razlastitveni upravičenec začeti z gradnjo in ali je upravni organ v postopku razlastitve dolžan izvesti poseben ugotovitveni postopek, mogoč že na podlagi branja jasnega besedila 98. in 102. člena ZUreP-1. Taka so tudi vprašanje o ravnanju z nepopolnimi vlogami v upravnem postopku (76. člen ZUP) in vprašanje strank upravnega postopka (42. člen ZUP). Ta vprašanja zato, kot je to že pojasnjeno v 10. točki te obrazložitve, niso pomembna pravna vprašanja, saj odgovor nanje ne bi pripomogel k enotni uporabi prava, razvoju prava preko sodne prakse ali k pravni varnosti. Tudi vprašanje: „Ali in kolikšno je dokazno breme tehtanja sorazmernosti pri razlastitvi na razlastitvenem zavezancu?“ ni konkretizirano na okoliščine konkretnega primera. Je splošno in kot tako ne omogoča odgovora, ki bi pripomogel k zagotovitvi pravne varnosti, razvoju prava preko sodne prakse ali k pravni varnosti.

19. Vprašanje, ali mora odločba o razlastitvi vsebovati ureditev dostopa do ostalih nepremičnin v lasti razlastitvenega zavezanca, pa revident gradi na svojem nestrinjanju z ugotovitvijo sodišča in pred njim upravnega organa druge stopnje, ki sta ugotovila, da ima revident ta dostop omogočen po obstoječi makadamski poti, ter da je ureditev dostopa v skladu z 38. členom Uredbe dolžnost investitorja. Revident taki ugotovitvi dejanskega stanja, ki ga v reviziji ni mogoče izpodbijati (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), sicer ugovarja, vendar pa, glede na njegove revizijske navedbe, Vrhovno sodišče ugotavlja, da vprašanje, tako kot je navedeno, ni pomembno pravno vprašanje glede na vsebino te zadeve.

20. Kot je že pojasnjeno v 12. točki te obrazložitve, revident navaja tudi vprašanja v zvezi s tožbenimi očitki o kršitvah določb ZUP. V zvezi s tem navaja vprašanja: ali bi moral upravni organ izvesti dokaz z ogledom; ali bi moral, če razlastitvena zavezanka ne založi predujma za izvedbo dokazov, pozvati na plačilo predujma razlastitvenega zavezanca; ali je dopustno, da posledice neizvedbe dokaza pripiše v škodo zavezanca; ali sme organ druge stopnje, še pred vročitvijo prvostopenjske odločbe vsem strankam, odločiti o vloženih pritožbah in ali sme organ druge stopnje izvajati dokaze (vpogled v spletni portal ATLAS OKOLJA) ne da bi s tem seznanilo stranke v postopku. Za nekatere od teh sodišču prve stopnje sicer očita kršitev določb ZUS-1, vendar so ti očitki splošni in nekonkretizirani. Revident namreč ne pojasni, zakaj naj bi bila vprašanja upravnega postopka po določbah ZUP, ki jih navaja, povezana s pomembnim pravnim vprašanjem uporabe postopka v upravnem sporu po ZUS-1. Zato ta vprašanja zahtevane opredelitve pomembnega pravnega vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 v povezavi z določbo četrtega odstavka 367.b člena ZPP ne dosegajo.

21. Revident v reviziji tudi navaja, da mu sodišče odreka pravico do vložitve pravnega sredstva v delu, ki se nanaša na služnostne pravice, vpisane na zemljiščih v njegovi lasti. V zvezi s tem nato navaja vprašanje: „Ali ima pravico do vložitve pravnega sredstva zoper odločbo v njenem celotnem obsegu, ali le v določenem delu in v katerem?“. Pojasniti mu je treba, da je odgovor na to vprašanje, če se nanaša na vložitev tožbe v upravnem sporu, jasen že na podlagi prvega odstavka 157. člena Ustave RS in 2., 27. in prvega odstavka 33. člena ZUS-1. Iz določbe prvega odstavka 157. člena Ustave RS in 2. člena ZUS-1, kot tudi iz določbe 36. člena ZUS-1 pa jasno izhaja, da je vsebinska obravnava tožbe mogoča le, če akt, ki se s tožbo izpodbija, posega v tožnikove pravice ali pravne koristi. Iz izpodbijane sodbe tudi ne izhaja, da bi mu sodišče odreklo pravico do vložitve tožbe, glede služnostnih pravic vpisanih na zemljiščih, ki so predmet razlastitvenega postopka. Sodišče prve stopnje je v skladu s citiranimi določbami ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo le njegov ugovor, da upravni organ v postopek ni vključil vseh strank in mu hkrati pojasnilo, da s tem ugovorom ne ščiti svojih pravic oziroma pravnih koristi. Zato tudi to revidentovo splošno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje po vsebini te zadeve.

22. Kot pomembni pravni vprašanji izpostavlja tudi vprašanji: ali bi moral v tožbi utemeljiti, kako bo izvedba dokazov vplivala na drugačno odločitev in ali se je sodišče dolžno opredeliti do v tožbi predlaganih, vendar ne izvedenih dokazov. Odgovor na prvo splošno vprašanje v pravni teoriji in sodni praksi ne vzbuja dvomov in dilem. Vrhovno sodišče je namreč na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v številnih odločbah zavzelo stališče, da je glavna obravnava namenjena izvajanju dokazov, da se dopolni ugotovljeno dejansko stanje, dokazni predlog mora biti obrazložen, stranka pa mora v njem s stopnjo verjetnosti utemeljiti obstoj in pravno relevantnost dokazov, kar pomeni, da mora stranka navesti konkretne okoliščine, ki bi jih bilo z izvajanjem določenega dokaza mogoče ugotoviti in utemeljiti, v čem in kako naj bi vplivale na odločitev (kot npr. odločbe: I Up 644/2007 z dne 18. 10. 2007, I Up 763/2004 z dne 28. 11. 2007, X Ips 1772/2006 z dne 27. 11. 2008, X Ips 595/2008 z dne 23. 4. 2009, X Ips 271/2009 z dne 30. 10. 2009). To stališče pa je skladno tudi s prakso Ustavnega sodišča (odločbe Up-778/04 z dne 16. 12. 2004, Up-812/05 z dne 17. 3. 2006, Up-47/06 z dne 15. 5. 2007). Zato vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revidentovo drugo vprašanje je sicer nerazumljivo, vendar je treba revidentu vseeno pojasniti, da mora biti v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča(5) zavrnitev dokaznega predloga obrazložena, tako kot je to storilo tudi sodišče prve stopnje v 40. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

23. Vrhovno sodišče še pripominja, da zgolj revidentovo nestrinjanje z zakonsko in predvsem podzakonsko ureditvijo, ki naj bi po njegovem mnenju nasprotovala 2., 5., 8., 14., 15., 22., 25., 33., 69., 120. in 153. členu Ustave RS, brez konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja v zvezi z vsebino te zadeve, za dovoljenost revizije ne zadošča. 24. Revident v reviziji tudi pavšalno navaja, da izpodbijana sodba glede pomembnih pravnih vprašanj odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Vendar v zvezi s tem ne poda konkretnih navedb. Ne navede niti pravnih vprašanj niti sodb Vrhovnega sodišča, od katerih naj bi izpodbijana odločitev odstopala. Zato tudi ta uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije ni izkazan.

25. Revident tudi ni izkazal, da je v tej zadevi izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo prav tako uveljavlja.

26. Zelo hudih posledic izpodbijanega akta, ki so pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, namreč ni izkazal, niti jih ni dovolj konkretiziral. V zvezi s tem je navedel le, da ostaja brez obsežne zasebne lastnine, ki je ustavno varovana kategorija. In dodal, da mu je z nezakonitimi in nepravilnimi odločbami in izpodbijano sodbo evidentno kršena njegova temeljna človekova pravica do zasebne lastnine po 33. členu Ustave RS, kršene pa so mu tudi druge z Ustavo zagotovljene pravice: enakost pred zakonom, enako varstvo pravic in pravica do sodnega varstva. Ta splošna navedba pa, glede na trditveno in dokazno breme, ki je na njegovi strani, za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta ne zadošča. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 412/2009, X Ips 501/2009, X Ips 375/2010, X Ips 457/2010, X Ips 389/2011, X Ips 450/2011, X Ips 153/2012, X Ips 163/2012) bi moral natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Samo navedba o nezakonitosti, ki naj bi imela za posledico poseg v ustavne pravice, opisanega trditvenega in dokaznega bremena ne izpolnjuje.

27. Ker uveljavljani pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

28. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Odločbe Vrhovnega sodišča, kot npr.: X Ips 454/2008, X Ips 268/2009, X Ips 457/2010, X Ips 356/2011, X Ips 50/2012, X Ips 402/2012, X Ips 130/2013, X Ips 173/2013, X Ips 24/2014, X Ips 308/2014, X Ips 14/2015, X Ips 125/2015 in druge.

(2) Odločbe Vrhovnega sodišča, kot npr.: X Ips 171/2013, X Ips 277/2013, X Ips 306/2013, X Ips 308/2014, X Ips 94/2015 in druge.

(3) Odločbe Vrhovnega sodišča, kot npr.: X Ips 135/2009, X Ips 359/2010, X Ips 346/2011, X Ips 90/2012, X Ips 264/2012, X Ips 494/2012 in X Ips 92/2013, X Ips 254/2013 in druge.

(4) Objavljena v Uradnem listu RS, št. 92/03. (5) Odločbe Vrhovnega sodišča, kot npr.: I Up 352/2005, X Ips 1297/2006, X Ips 799/2008, X Ips 114/2013 in druge.