Jedro

Vse kvalificirane okoliščine tega primera so že bile predmet presoje Upravnega sodišča, Vrhovno sodišče pa rezultatom te sodne presoje pritrjuje; kot že navedeno, drugih okoliščin, zaradi katerih predaja v Republiko Hrvaško ne bi bila dopustna, pritožnik ne navaja. Pritožnik tako ne izpostavlja nobenih posebnih okoliščin, ki bi zahtevale odstop od meril odgovornosti, ki so določena v III. poglavju Dublinske uredbe III, in ki bi obravnavano zadevo vsebinsko približale zadevi Up 613/16, o kateri je odločalo Ustavno sodišče. Ob pritožnikovem pavšalnem sklicevanju na obrazložitev te odločbe drugih vzporednic med zadevama ni videti, pritožnik pa ne more uspeti niti s posplošenimi trditvami, da bodo s konkretno predajo kršene mednarodne obveznosti Republike Slovenije.

S sklicevanjem na odločitve organov drugih držav članic v zvezi s prekinitvijo predaj Republiki Hrvaški pa pritožnik v bistvu meri na napačno ugotovljeno dejansko stanje glede obstoja sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem. Tudi v tem pogledu Vrhovno sodišče ugotavlja, da je že toženka predložene dokaze ustrezno kritično analizirala in za svojo odločitev navedla jasne, popolne in argumentirane razloge, na katere se v celoti oprlo tudi sodišče prve stopnje. V bistvenem iz teh razlogov izhaja, da azilni sistem na Hrvaškem doslej ni bil obravnavan kot kritičen s strani pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNCHR), nove informacije v citiranih aktualnih poročilih AIDA/ECRE in EUAA pa ne dajejo zadostne podlage za ugotovitev o sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka na Hrvaškem. Strinjati se je mogoče tudi s stališčem toženke, ki ga prav tako povzema sodišče prve stopnje, da posameznih primerov, v katerih so sodišča držav članic EU odločila o prekinitvi predaj pristojnim državam članicam, ni mogoče posploševati na vse primere predaj in da so posamezne prekinitve odvisne od individualnih okoliščin primera.

Izrek

I. Pritožbena postopka, ki se pri Vrhovnem sodišču vodita pod opr. št. I Up 250/2023 in I Up 266/2023, se združita v skupno obravnavanje in odločanje ter se zadeva naprej vodi pod opr. št. I Up 250/2023. II. Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I U 1299/2023-13 z dne 20. 9. 2023 se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

III. Pritožba zoper II. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I U 1299/2023-13 z dne 20. 9. 2023 se zavrže.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je s sodbo in sklepom, opr. št. I U 1299/2023-13 z dne 20. 9. 2023, kot neutemeljeno zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep toženke, 2142-3450/2023/11 (1221-11) z dne 31. 8. 2023 (v nadaljevanju sklep z dne 31. 8. 2023), s katerim je toženka zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa). Kot neutemeljeno je zavrnilo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri je bil predlagan odlog izvršitve sklepa z dne 31. 8. 2023 do pravnomočne odločitve v upravnem sporu (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa).

2. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zoper to sodbo in sklep vlaga pritožbi. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa spremeni tako, da tožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in sklep toženke odpravi. Sodišču prve stopnje očita, da se je ukvarjalo samo z vprašanjem obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, pri tem pa je prezrlo, da lahko do tega, da bo oseba izpostavljena dejanski nevarnosti nečloveškega in poniževalnega ravnanja, privedejo tudi drugi razlogi in okoliščine, ki morajo biti v postopku upoštevani. V zvezi s tem se sklicuje na stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi Up 613/16. Ponovno opisuje obravnavo, ki jo je bil deležen s strani hrvaške policije in s tem utemeljuje, da obstaja tveganje, da bo (ponovno) podvržen nečloveškemu ravnanju. Sklicuje se tudi na sodbo ESČP _Daraibou proti Hrvaški_ z dne 27. 1. 2023, do katere se sodišče prve stopnje po njegovem mnenju ni opredelilo, in ki govori o neustreznem odzivu in pripravljenosti hrvaških organov, pri čemer ne razlikuje med policisti in uradnimi osebami. Poudarja, da so sodišča več držav članic EU ustavila predaje Hrvaški, stanje na Hrvaškem pa so obravnavali tudi drugi organi in prišli do enakih zaključkov: begunci in migranti so tam izpostavljeni mučenju in nečloveškemu ravnanju.

3. Tudi v pritožbi zoper sklep iz II. točke izreka sodbe in sklepa pritožnik navaja nekatere od zgoraj povzetih ugovorov in predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in ugodi njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe.

4. Toženka na pritožbi ni odgovorila.

_**K I. točki izreka**_

5. Pritožnik je 2. 10. 2023 vložil pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje in 12. 10. 2023 še pritožbo zoper sodbo. Zadevama je - glede na čas prispetja na Vrhovno sodišče - bila dodeljena različna opravilna številka in sta se obravnavali ločeno.

6. Ker pritožbena postopka tečeta med istima osebama in se v bistvenem nanašata na isto zadevo, so po presoji Vrhovnega sodišča izpolnjeni pogoji za združitev postopkov. Zato je Vrhovno sodišče ob upoštevanju načela pospešitve in ekonomičnosti postopka iz prvega odstavka 11. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v skladu z določbo prvega odstavka 42. člena ZUS-1, pritožbeni zadevi, ki se vodita pod opr. št. I Up 250/2023 in I Up 266/2023, združilo v skupno obravnavanje in odločanje.

_**K II. točki izreka**_

7. Pritožba zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi ni sporno, da je po določbah Uredbe Dublin III Hrvaška odgovorna država za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito,1 niti to, da je Hrvaška odgovornost za obravnavanje te prošnje tudi sprejela. Sporno pa je, ali so bile v obravnavanem primeru pravilno presojene vse okoliščine, ki bi lahko pomenile ovire za tožnikovo predajo Republiki Hrvaški.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje konsistentno in celovito presodilo dejansko stanje in ugotovilo, da pritožnikove navedbe o neprimernem, nespoštljivem, celo grobem ravnanju hrvaških policistov, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posamičnih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Izvedbe drugih dokazov pritožnik v pritožbenem postopku ni predlagal, zato se presoja Vrhovnega sodišča nanaša le na okvir dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili že toženka in sodišče prve stopnje, taka presoja pa je po ustaljeni sodni praksi omejena.

10. Vse kvalificirane okoliščine tega primera so tako že bile predmet sodne presoje, Vrhovno sodišče pa rezultatom te presoje pritrjuje; kot že navedeno, drugih okoliščin, zaradi katerih predaja v Republiko Hrvaško ne bi bila dopustna, pritožnik ne navaja. Pritožnik tako ne izpostavlja nobenih posebnih okoliščin, ki bi zahtevale odstop od meril odgovornosti, ki so določena v III. poglavju Dublinske uredbe III, in ki bi obravnavano zadevo vsebinsko približale zadevi Up 613/16, o kateri je odločalo Ustavno sodišče. Ob pritožnikovem pavšalnem sklicevanju na obrazložitev te odločbe drugih vzporednic med zadevama ni videti, pritožnik pa ne more uspeti niti s posplošenimi trditvami, da bodo s konkretno predajo kršene mednarodne obveznosti Republike Slovenije.

11. Pritožnik ne oporeka niti ugotovitvam sodišča prve stopnje, da z uradnimi osebami, ki so pristojne za vodenje postopkov mednarodne zaščite na Hrvaškem, še ni prišel v stik, da bo imel v primeru vrnitve Republiki Hrvaški drugačen status kot prej in da ga bodo obravnavali drugi organi in ne hrvaška policija. Zgolj pavšalna navedba o nečloveškem ravnanju s tujci s strani „_vseh oseb, zaposlenih pri državnih organih_“, ki nekritično enači osebe, dogodke in celotne sisteme delovanja v določeni državi, ne more pripeljati do drugačne odločitve v tej zadevi.

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prezrlo sklicevanje na sodbo ESČP _Daraibou proti Hrvaški_ z dne 27. 1. 2023. O njej namreč govori v 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa in pravilno ugotavlja, da se nanaša na povsem drugačen dejanski stan, neprimerljiv z obravnavanim. Osredotoča se namreč na ravnanje zaposlenih na obmejni policijski postaji Bajakovo leta 2015, ko je prišlo do požara v kletnih prostorih, kjer so bili pridržani nezakoniti migranti. Nepripravljenost in neustrezno ukrepanje zaposlenih ob požaru je privedla do treh smrtnih žrtev, eden izmed pridržanih je utrpel hude telesne poškodbe. Kršitev pravice do življenja (2. člen EKČP) je ESČP ugotovilo tudi v zvezi z naknadno preiskavo dogodka s strani pristojnih organov.

13. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, ESČP v navedenem primeru ni ugotovilo, da bi Hrvaška kršila pravico do azila tistim prosilcem, ki so vrnjeni po Uredbi Dublin III, saj je bila predmet presoje povsem drugačna zadeva. Na tej podlagi tudi ni mogoče posplošeno zaključiti, da človekove pravice na Hrvaškem niso priznane in varovane. Med državami članicami EU je treba izhajati iz načela medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.

14. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je, kot pravilno opozarja pritožnik, izpodbojna, zato je pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. V tem pogledu je sodišče prve stopnje pravilno pripisalo pomembno težo dopisu pristojnih organov Hrvaške z dne 13. 7. 2023, s katerim je Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje in iz katerega izhaja, da pristojni organ povprašuje tudi o tem, ali ima pritožnik kakršnekoli zdravstvene težave. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča ta dopis pomeni zadostno zagotovilo za to, da bo pritožnik na Hrvaškem obravnavan na način, da ne bo podvržen kakršnemukoli trpljenju ali nečloveškemu ravnanju. Pritožnik temu stališču obrazloženo ne nasprotuje.

15. S sklicevanjem na odločitve organov drugih držav članic v zvezi s prekinitvijo predaj Republiki Hrvaški pa pritožnik v bistvu meri na napačno ugotovljeno dejansko stanje glede obstoja sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem. Tudi v tem pogledu Vrhovno sodišče ugotavlja, da je že toženka predložene dokaze ustrezno kritično analizirala in za svojo odločitev navedla jasne, popolne in argumentirane razloge, na katere se v celoti oprlo tudi sodišče prve stopnje. V bistvenem iz teh razlogov izhaja, da azilni sistem na Hrvaškem doslej ni bil obravnavan kot kritičen s strani pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNCHR), nove informacije v citiranih aktualnih poročilih AIDA/ECRE in EUAA pa ne dajejo zadostne podlage za ugotovitev o sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka na Hrvaškem. Strinjati se je mogoče tudi s stališčem toženke, ki ga prav tako povzema sodišče prve stopnje, da posameznih primerov, v katerih so sodišča držav članic EU odločila o prekinitvi predaj pristojnim državam članicam, ni mogoče posploševati na vse primere predaj in da so posamezne prekinitve odvisne od individualnih okoliščin primera.

16. Na podlagi navedenega in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

**_K III. točki izreka_**

17. Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa ni dovoljena.

18. Začasna odredba se na podlagi določb 32. člena ZUS-1 lahko izda samo do pravnomočnosti odločitve v upravnem sporu. Z zavrnitvijo pritožnikove pritožbe zoper izpodbijano sodbo je odločitev postala pravnomočna, zato si pritožnik s pritožbo zoper sklep o zavrnjeni začasni odredbi ne more izboljšati pravnega položaja. Njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe namreč zaradi pravnomočnosti sodbe ni več mogoče ugoditi.

19. Vrhovno sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo v tem delu zavrglo (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

20. Izrek o stroških je odpadel, ker jih nobena stranka ni priglasila.

1 Iz sklepa z dne 31. 8. 2023 in izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bil pritožnik 15. 6. 2023 vnesen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Hrvaške.