Jedro

Tožnik bo imel v primeru vrnitve Republiki Hrvaški povsem drugačen status in se ga bo drugače obravnavalo, ko bo vrnjen na podlagi Uredbe Dublin III, kot pa je bil obravnavan, ko je ilegalno prečkal bosansko-hrvaško mejo. Tožnik z uradnimi osebami, ki so pristojne za vodenje postopkov mednarodne zaščite na Hrvaškem, sploh še ni prišel v stik.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Hkrati je odločila, da se izvršitev tega sklepa opravi najkasneje v 18 mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Hrvaška ponovno sprejela prosilca, to je od 13. 7. 2023, oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27 (3) Dublinske Uredbe obstaja odložilni učinek.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik 22. 6. 2023 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite Republiki Sloveniji (v nadaljevanju tudi Slovenija). Predložil ni nobenega identifikacijskega dokumenta s fotografijo, zaradi česar njegova istovetnost v postopku ni nesporno ugotovljena. Tožena stranka je na podlagi prstnih odtisov tožnika iz Centralne evidence EURODAC2 pridobila podatek, da je bil v evidenco že vnesen 15. 6. 2023, kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Zato je tej državi 29. 6. 2023 na podlagi točke b) prvega odstavka 18. člena3 Uredbe Dublin III posredovala prošnjo za njegov ponovni sprejem. Dne 13. 7. 2023 je Hrvaška potrdila, da je v skladu s 5. odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III odgovornost država članica za obravnavanje tožnikove prošnje. Tožnik je 17. 7. 2023 samovoljno zapustil azilni dom, zaradi česar je tožena stranka Republiko Hrvaško skladu s členom 29 (2) Uredbe Dublin III zaprosila za podaljšanje roka za predajo do 13. 1. 2025. 3. V skladu s 5. členom Uredbe Dublin III je tožena stranka 1. 8. 2023 s tožnikom opravila osebni razgovor, kjer je bil ta ob prisotnosti tolmača za arabski jezik seznanjen s potekom dublinskega postopka. Tožnik je na razgovoru med drugim povedal, da ima veliko zadržkov glede Republike Hrvaške. Hrvaška policija je z njim ravnala nasilno in arogantno. Policija ga je prijela na avtobusu in na silo odpeljala z njega. S kombijem so jih odpeljali na policijsko postajo. V kombiju za štiri osebe jih je bilo deset, ena oseba je padla v nezavest. V kombiju so morali pred policijsko postajo čakati še pol ure, nato so vsakega prijeli za obleko in vlekli iz kombija. Na policijski postaji so nanje kričali. Čeprav ne razume hrvaškega jezika, je po izrazih na obrazih policistov razumel, da gre za rasistični govor. Na policijski postaji jih je bilo v majhni sobi 25 oseb. V prostoru je bil en stol in nič opreme, smrdelo je, zrak je bil zadušljiv. Na policijski postaji je bil 24 ur brez hrane. Preden so ga pripeljali do policijske postaje, so od njega zahtevali denar. Prav tako so tudi na poti v Zagreb od njega zahtevali denar. Vseh deset oseb je pred Zagrebom izstopilo iz kombija in odšlo do železniške postaje, ter se odpeljalo v Republiko Slovenijo. V Republiki Hrvaški ni imel stika z drugimi uradnimi osebami razen s policisti. Tam se je nahajal en dan in ni bil nikjer nastanjen. Prstnih odtisov ni dal na svojo žejo, ampak na njihovo.

4. Tožena stranka je s strani pooblaščene organizacije - A. prejela dokument "Informacije o stanju v Republiki Hrvaški" ter odgovor na vprašanje hrvaškemu pravnemu centru, 18. 8. 2023 "Komentar na informacije o stanju na Hrvaškem" in ponovni odgovor na vprašanje Hrvaškemu pravnemu centru. Tožena stranka je preučila vso zadevno informacijo, pri svoji odločitvi pa sledi sodni praksi tako Vrhovnega kot Upravnega sodišča, iz katere izhaja, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Hrvaškem to, kakšno je bilo ravnanje Hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito.

5. Tožnik je večkrat izpostavil, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti zaradi obravnave, ki jo je bil deležen s strani hrvaške policije. Tožena stranka meni, da njegove izjave ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaške tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali, saj bo šlo v tem primeru za postopek mednarodne zaščite in ne za policijski postopek. Težko sledi tudi njegovim navedbam, da naj bi hrvaška policija od njega zahtevala denar. Verjetno pa je, da so morali opraviti varnostni pregled. V zvezi z navedbami, da ga je policija na silo odstranila z avtobusa, tožena stranka pojasnjuje, da se je tožnik v Republiki Hrvaški nahajal ilegalno in je razumljivo, da policija ni dovolila, da se prosto giblje po ozemlju države glede na to, da za to ni imel pridobljenega ustreznega dovoljenja. Izjave, ki jih je tožnik podal na osebnem razgovoru v zvezi z razmerami v Republiki Hrvaški, ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Tožnik je opisoval težave v policijskem postopku, ne pa v postopku mednarodne zaščite.

6. Tožena stranka je tožniku posredovala informacije o obravnavi dublinskih povratnikov v Republiki Hrvaški, ki jih je upoštevala pri odločanju v tej zadevi. Sama pa je skrbno preučila tudi "Informacije o stanju na Hrvaškem", ki jih je v postopek predložila pooblaščena organizacija tožnika. Velika večina teh informacij se nanaša na ravnanje z ilegalnimi prebežniki, ki ilegalno vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Spletni članki in poročila Amnesty International za Hrvaško se dejansko nanašajo na nezakonita vračanja ter onemogočen dostop do azila, oziroma na tako imenovane "push-backe", ki se dogajajo na meji tujcem, ki se nelegalno nahajajo na ozemlju Republike Hrvaške, in ne na vlagatelje namere ali prosilce. Iz poročila AIDA z dne 26. 6. 2023 izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske Unije, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, morajo ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ponovno vložiti namero za vložitev prošnje. Pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav. Na letališče jih sprejme uradna oseba Ministrstvo za notranje zadev, pri resnejših primerih in ko je to potrebno, je prisoten tudi psiholog. Nato so nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove duševne težave.

7. Tožena stranka se v nadaljevanju obrazložitve sklepa podrobneje opredeljuje do nekaterih s strani tožnikovega pooblaščenca predloženih informacij in sicer do več sodb nemških sodišč. V zvezi s tem pojasnjuje, da bodo tožnika v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za obravnavanje njegove prošnje, če bo namero za ponovno vložitev prošnje seveda izrazil. V postopek ni bil predložen noben primer, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do mednarodne zaščite ali deportiran v Bosno in Hercegovino, oziroma v Republiko Srbijo. Nikjer ga ne omenja niti sodna praksa drugih držav članic Evropske unije. Sodbe, s katerimi so bile predaje prosilcev v Republiki Hrvaški odpovedane, se nanašajo na konkreten primer, kar pa ne gre posploševati na vse primere predaj. Tudi druge države dublinske predaje Republiki Hrvaški še vedno izvajajo. V omenjenih sodbah se "push back" nanašajo na tujce in ne na osebe, predane v dublinskem postopku. Poleg tega iz poročila AIDA in EUAA4 izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku dostop do azilnega postopka omogočen. Takšna poročila imajo veliko teže in so zaupanja vreden vir. Pravilnost odločitve pa potrjuje tudi splošno zagotovilo pristojnega organa Republike Hrvaške, da je prosilcem zagotovljen dostop do postopka mednarodne zaščite in sodno varstvo. Posamezni individualni primeri preprečitev predaj ne morejo kazati na vsesplošno prekinitev predaj.

8. V nadaljevanju obrazložitve sklepa se tožena stranka opredeljuje še do sodbe nizozemskega sodišča v Haagu z dne 13. 4. 2022. Švicarski nacionalni svet je objavil nacionalno sodno prakso, ki kaže na primere, ko so osebe predane Republiki Hrvaški in posamezne primere, ko so bile predaje odpovedane, zato je potrebno pred predajo pridobiti individualna jamstva o pravicah predane osebe. Zvezno švicarsko upravno sodišče je večkrat ugotovilo, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih predaja v Republiko Hrvaško ne bi smela biti opravljena. Niti ni znakov, ki bi kazali na to, da Republika Hrvaška prosilcem za mednarodno zaščito ne bi zagotovila potrebne zdravstvene oskrbe. V enem primeru je sodišče potrdilo tudi predajo prosilca z duševno motnjo, saj je bilo ugotovljeno, da ima Republika Hrvaška zadostno zdravstveno infrastrukturo in pri duševnih težavah nudijo pomoč tudi nevladne organizacije.

9. Tožena stranka ocenjuje, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ni sporna. Republika Hrvaška je polnopravna država članica Evropske unije in spoštuje pravni red EU in s tem tudi Dublinsko uredbo. Tožena stranka je od pristojnega organa Republike Hrvaške prejela tudi splošno zagotovilo, da so prosilci v Republiki Hrvaški obravnavani v skladu s pravicami, določenimi v 3. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in 4. členu listine EU. Ugotovitve Odbora za preprečevanje mučenja in nehumanega ter poniževalnega ravnanja ali kaznovanja na Hrvaškem, ki ga je predložil tožnik, se nanaša na policijski postopek s tujci in v predmetni zadevi po mnenju tožene stranke ni relevanten.

10. Nadalje tožena stranka še navaja, da iz odgovora Hrvaškega pravnega centra izhaja, da na Hrvaškem ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki, saj je to v domeni Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške. Novih informacij na terenu nimajo, ker že tri leta niso prisotni v sprejemnih centrih. Samo dejstvo, da Hrvaški pravni center ni več prisoten v sprejemnih centrih, nikakor ne pomeni, da se je za omenjene osebe kakorkoli v zvezi s tem spremenilo. Poleg tega je Hrvaški pravni center partnerska organizacija, ki je pripravila poročilo o Republiki Hrvaški, na podlagi katerega je AIDA izoblikovala svoje poročilo.

11. Nadalje se tožena stranka podrobneje opredeljuje še do sodbe nemškega sodišča, ki je bila predložena s strani tožnikovega pooblaščenca in se nanaša na vrnitev iraške družine v Republiko Hrvaško. Dalje se tožena stranka opredeljuje podrobno še do pooblaščenčevih očitkov, češ da so bile iz poročila AIDA izpuščene skoraj vse informacije, ki podpirajo stališče tožnika, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti. Pooblaščenec tudi nasprotuje uporabi poročila EMN. Prilaga vir, iz katerega naj bi izhajalo, da gre za mehanizem nadzora hrvaških organov, ki poteka ob vnaprejšnji napovedi obiska in ob spremstvu ter pod nadzorom tistih, ki bi jih moral nadzorovati in je zato dokazna vrednost teh poročil nizka. Vendar pa se vir, ki ga prilaga pooblaščenec, nanaša na "push-backe" in ravnanje hrvaških policistov na meji, kar v predmetni zadevi ni relevantno. Merilo za odločitev, da se predaje prosilcev Republiki Hrvaški ustavijo, je obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki pa izhajajo iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, iz sodnih odločb odreditvene države članice, ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov, pri čemer se tožena stranka sklicuje na stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021, enaka obrazložitev pa izhaja tudi iz najnovejše sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 245/2022 z dne 11. 1. 2023. 12. Glede na to, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnika in da tožnik ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v Republiko Hrvaško, se bo tožena stranka s pristojnim organom Republike Hrvaške dogovorila o njegovi predaji, ki bo potekala na mednarodnem mejnem prehodu Obrežje.

_Bistvene trditve tožnika_

13. Tožnik v tožbi najprej navaja, da je že na osebnem razgovoru izpovedal, da se ne želi vrniti na Hrvaško in pri tem opisuje ravnanje policistov z njim. Ves čas nahajanja na Hrvaškem je bil žrtev nečloveškega ravnanja ali pa je na to kazala konkretna nevarnost. Nadalje očita toženi stranki, da ni odgovorila na navedbe v zvezi s sodbo ESČP z dne 27. 1. 2023, ki je izreklo, da Hrvaška krši človekove pravice beguncev in drugih migrantov in ugotovilo, da hrvaški organi niso ocenili pomanjkljivosti, ki so privedle do incidenta, jih odpravili in preprečili podobno življenjsko nevarnost postopanja v prihodnosti. Iz sodbe je razvidno, da hrvaški organi ne preprečujejo nevarnega življenjskega postopanja, ampak ga celo povzročajo, kot v tožnikovem primeru, ko so jih vozili v avtomobilu, kjer ni bilo prostora za vse. Iz te sodbe tudi izhaja, da ESČP ne dela razlik med begunci in ostalimi migranti, ker teh razlik na Hrvaškem ni. Poleg tega se tožena stranka sklicuje tudi na informacije AIDA, pri čemer pa so izpuščene vse informacije, ki se nanašajo na prekinitve predaj na Hrvaško. Tudi Nizozemska se je odločila ustaviti predaje Hrvaški. Iz informacij COI celo izhaja, da se prosilci za mednarodno zaščito po vrnitvi obravnavajo kot vlagatelji ponovne prošnje, kar zanje pomeni tveganje vračanja. Belgijski svet za spore glede tujcev je prekinil dublinske transferje na Hrvaško zaradi strukturnih pomanjkljivosti, ugotovljenih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji sprejema. Pri tem se tožnik sklicuje na Komentar na informacije o dublinskih povratnikih, ki jih je predložil A. Azilni sistem na Hrvaškem nima neodvisnega nadzora. Iz navedenih razlogov obstaja še hujša nevarnost, da bo pri tožniku v primeru vrnitve na Hrvaškem prišlo do nečloveškega ravnanja. Splošno zagotovilo, ki ga je dala Hrvaška toženi stranki o ravnanju s prosilci v dublinskem postopku, nima dokazne vrednosti. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

14. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče zadrži izvrševanje izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve. Pri tožniku je na Hrvaškem že prišlo do nečloveškega ravnanja, zato ga je sedaj strah in ima travme. Nečloveško ravnanje z begunci in ostalimi imigranti izhaja iz citirane sodbe ESČP. _Bistvene trditve tožene stranke_

15. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je pri odločanju v zadevi sledila aktualni sodni praksi. Bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Hrvaškem je, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Vse tožnikove izjave, zakaj se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, pa se nanašajo na policijski postopek in ne na postopek mednarodne zaščite. Iz njegovih izjav ne izhajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite oziroma nastanitve. Tožnik bo ob vrnitvi v Republiko Hrvaško sprejet s strani drugih uradnih oseb hrvaškega notranjega ministrstva in ne s strani policistov. Pri citiranju sodbe ESČP z dne 27. 1. 2023 gre za tožbeno novoto, saj tožeča stranka ni predložila navedene sodbe. Do očitkov o uporabi zgolj okrnjenega poročila AIDA se je tožena stranka obširno opredelila že v izpodbijanem sklepu. Toženi stranki ni znan primer, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite ali bil deportiran v tretjo državo. Tudi pri navedbah, da je Belgijski svet za spore glede tujcev prekinil dublinske predaje v Republiko Hrvaško, gre za tožbeno novoto, saj navedenega vira tožnik ni predložil v upravnem postopku. V tožbi tudi ni naveden vir, zaradi česar se do teh navedb tožena stranka ne more opredeliti. Iz statističnih podatkov, dostopnih na spletni strani hrvaškega notranjega ministrstva, pa izhaja, da je bilo iz Kraljevine Belgije v Republiko Hrvaško v letošnjem letu do 31. 3. 2023 predanih 28 oseb, kar kaže na to, da predaje niso bile ustavljene oziroma prekinjene. Glede navedb, da splošno zagotovilo Republike Hrvaške nima posebne dokazne vrednosti, pa tožena stranka pojasnjuje, da je zagotovilo le dodatno potrdilo, da bo tožnik v primeru predaje Republiki Hrvaški tam primerno obravnavan in bo imel vse pravice, ki jih zagotavlja dublinski postopek predaje in dostop do postopka mednarodne zaščite. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

16. Sodišče je v navedeni zadevi dne 20. 9. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika.

K točki I izreka:

17. Tožba ni utemeljena.

18. Prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III določa, da obravnavajo države članice vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi (b) točke prvega odstavka 18. člena5 Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V skladu s tem določilom je 13. 7. 2023 Republika Hrvaška odgovorila Republiki Sloveniji, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu.

19. Tožnik v tožbi uveljavlja, da je bil na Hrvaškem žrtev nečloveškega ravnanja, s čimer izpodbija stališče tožene stranke, da v Republiki Hrvaški ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoj za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Uredba Dublin III namreč v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom za priznanje mednarodne zaščite. Pomanjkljivosti morajo biti sistemske, take pa so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere, odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujočo oziroma nečloveško ravnanje.

20. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, med drugim tudi v eni izmed zadnjih sodb I Up 216/2023 z dne 17. 8. 2023, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali pri namestitvi prosilcev. Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilce ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče, oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega sistema in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena listine EU (9. točka obrazložitve sodbe I Up 216/2023).

21. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitev pravice ne bi prišlo. Tako sodišče Evropske Unije kot Vrhovno sodišče RS sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov (10. točka obrazložitve sodbe I Up 216/2023).

22. Vrhovno sodišče RS je v sodbi I Up 216/2023 (11. točka obrazložitve) sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera. Pritožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov, ki se nanašajo na prečkanje hrvaško-bosanske meje in na njegovo nadaljnjo policijsko obravnavo, ko je imel status tujca, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Takšne ugotovitve pristojnih Evropskih organov (na primer organov EU, ESČP, UNHCR) pa niso znane niti Vrhovnemu sodišču RS.

23. Obravnavana zadeva je po vsebini primerljiva z zadevo, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS v citirani sodbi I Up 216/2023. Tožena stranka je s tožnikom opravila osebni razgovor, kjer se je imel tožnik možnost izjaviti o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah. Sodišče njegove izjave šteje kot izjave o domnevno neprimernem ravnanju hrvaške policije z nezakonitimi migranti, ki še niso prosilci za mednarodno zaščito, ne pa kot relevantne trditve o sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

24. Tudi v tožbi tožnik najprej izpostavlja, kakšne so bile njegove izkušnje s hrvaškimi policisti, ki so po njegovih navedbah z njim neustrezno ravnali. Vendar so navedene tožbene navedbe še vedno neutemeljene, saj bo imel tožnik v primeru vrnitve Republiki Hrvaški povsem drugačen status in se ga bo drugače obravnavalo, ko bo vrnjen na podlagi Uredbe Dublin III, kot pa je bil obravnavan, ko je ilegalno prečkal bosansko-hrvaško mejo. Obravnavali ga bodo drugi organi in sicer pristojni organi za reševanje prošenj za mednarodno zaščito in ne hrvaška policija. V obravnavanem primeru po presoji sodišča iz zgoraj navedenih razlogov ne obstaja resna nevarnost, da bi bil podvržen nečloveškemu ravnanju, če bi bil izročen Republiki Hrvaški. Bistvenega pomena je to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik pa z uradnimi osebami, ki so pristojne za vodenje postopkov mednarodne zaščite na Hrvaškem, sploh še ni prišel v stik.

25. Tožeča stranka se v tožbi sklicuje tudi na sodbo ESČP z dne 27. 1. 20236 in navaja, da je ESČP izreklo, da Hrvaška krši človekove pravice beguncev in drugih migrantov, saj hrvaški organi niso ocenili pomanjkljivosti, ki so privedle do incidenta, jih odpravili in preprečili podobno življenjsko nevarno postopanje v prihodnosti. Sodišče ugotavlja, da pri tem ne gre za tožbeno novoto, kot to navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo, saj pri citiranih sodnih odločb ESČP ne gre za navajanje dejstev ali dokazov, ampak gre za sklicevanje na obvezujoče pravne vire. Poleg tega so se pooblaščenci na to sodbo v upravnem postopku že sklicevali, kjer so v odgovoru toženi stranki z dne 24. 7. 2023 citirali izvleček iz te sodbe in sicer, da je sodišče ugotovilo hudo kršitev pravice do življenja zaradi izbruha požara na postaji mejne policije Bajakovo leta 2015, ki je povzročil hude poškodbe mladega Maročana in smrt treh njegovih prijateljev. Hrvaški organi niso ocenili pomanjkljivosti, ki so privedle do incidenta, jih odpravili in preprečili podobno življenjsko postopanje v prihodnosti. Kot je razvidno iz vsebine, ta sodna odločba ni relevantna za obravnavano zadevo, saj ESČP pri tej sodbi ni ugotovilo, da bi Hrvaška kršila pravico do azila tistim prosilcem, ki so vrnjeni po Uredbi Dublin III, saj je bila predmet presoje povsem drugačna zadeva.

26. Glede tožbenega očitka, da se tožena stranka sklicuje na informacije AIDA, pri čemer so izpuščene informacije, ki se nanašajo na prekinitve ob predaji na Hrvaško, sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka do teh očitkov opredelila že v izpodbijanem sklepu. V tem delu je izpodbijani sklep tudi dovolj obrazložen in se ga da preizkusiti. Na 11. strani sklepa je namreč navedeno, da posameznih sodb o prekinitvi predaj pristojnim državam članicam nikakor ne gre posploševati na vse primere predaj.

27. V zvezi s tožbeno navedbo, da je nizozemski oddelek odločil zaustavitev predaje, se je tožena stranka tudi do tega opredelila že v izpodbijanem sklepu, ko je navedla, da se je potrebno ne glede na prevod konkretne besede "sunspension of transfers" osredotočiti na kontekst. Pri tem je šlo zgolj za odločitev nizozemskega ministra za migracije o začasni zaustavitvi predaj Republiki Hrvaški, dokler posebna raziskava ne bo končana, v nobenem smislu pa ne gre za neizpodbitno in splošno prepoved predaj Republiki Hrvaški. Nizozemski minister je zaustavil predaje zgolj začasno, do zaključka raziskave. To pa ne vodi do zaključkov sistemskih pomanjkljivostih v Republiki Hrvaški. Po mnenju sodišča je tožena stranka v izpodbijanem sklepu dovolj prepričljivo obrazložila, zakaj sklicevanje na nizozemsko začasno ustavitev predaj ne kaže na to, da bi v konkretnem primeru za tožnika obstajala nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v primeru predaje Republiki Hrvaški.

28. Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da obstaja nevarnost, da bo tožnik v primeru vrnitve Republiki Hrvaški obravnavan kot vlagatelj ponovne prošnje, saj iz obravnavanega primera nedvomno izhaja, da hrvaški organi tožnikove prve namere za vložitev prošnje sploh še niso začeli vsebinsko obravnavati.

29. Tožnik se v tožbi sklicuje tudi na to, da je Belgijski svet za spore glede tujcev v devetih sklepih prekinil Dublinske transferje na Hrvaško zaradi strukturnih pomanjkljivosti. Tudi v tem primeru po ugotovitvah sodišča ne gre za tožbeno novoto, saj so pooblaščenci tožnika to navajali že v njihovem dopisu toženi stranki z dne 18. 8. 2023, torej še pred izdajo izpodbijanega sklepa. Vendar je v zvezi s tem v dopisu tožene stranke navedeno zgolj na splošno, da je Belgijski svet prekinil dublinske transferje, ter v zvezi s tem niso navedene nobene podrobnosti, zaradi česar se sodišče do tega ne more opredeliti, saj tudi v tožbi niso pojasnjene podrobnosti v zvezi s to informacijo, temveč gre zgolj za splošne navedbe.

30. Tožnik v tožbi tudi navaja, da Hrvaški sistem nima neodvisnega nadzora in da zato obstaja nevarnost, da bo prišlo v primeru vrnitve do nečloveškega ravnanja. S tem v zvezi sodišče meni, da tudi če nobena organizacija ne nadzira teh postopkov, to še ne pomeni, da bi bile v teh postopkih podane kakršne koli pomanjkljivosti v azilnih postopkih v Republiki Hrvaški.

31. Tožnik v tožbi tudi navaja, da splošno zagotovilo Republike Hrvaške nima posebne dokazne vrednosti. Sodišče se s tem ne strinja, saj med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja. Poleg tega iz dopisa pristojnih organov Republike Hrvaške z dne 13. 7. 2023, s katerim je Hrvaška sprejela odgovorno za obravnavanje tožnikove prošnje, celo izhaja, da navedeni organi povprašujejo o tem, ali ima tožnik kakršne koli zdravstvene težave, bodisi fizične ali psihične, kar po mnenju sodišča pomeni dodatno zagotovilo, da tožnik ne bo podvržen kakršnemu koli nečloveškemu ravnanju.

32. Upoštevajoč tako ugotovljeno dejansko stanje v Republiki Hrvaški torej ni uradno ugotovljenih sistemskih pomanjkljivosti, tožnik pa ni po presoji sodišča izkazal, da bi postopek predaje zanj pomenil nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.7

33. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

K točki II izreka:

34. Sodišče je zahtevo za izdaje začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov: Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta, oziroma začasno uredi stanje.

35. Tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe navaja, da ga je strah nečloveškega ravnanja, ker da ga je bil že deležen v Republiki Hrvaški. Do te navedbe se je sodišče že opredelilo, ko je odločalo o tožbenem zahtevku in zavzelo stališče, da tovrstna bojazen ni utemeljena. Kot je že pojasnilo v tej sodbi, tožnika v primeru vrnitve Republiki Hrvaški ne bodo obravnavali hrvaški policisti, ampak uradne osebe, ki so pristojne za obravnavanje oseb, ki vložijo prošnjo za mednarodno zaščito. Zaradi tega ni utemeljena bojazen, da bi bil ponovno podvržen neustreznemu ravnanju policistov, ki so tožnika obravnavali, preden je vstopil v Republiko Slovenijo.

36. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 Na podlagi Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev). 3 Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo b.) točke prvega odstavka 18. člena Dublinske Uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej Uredbi zavezana pod pogoji s členom 23., 24., 25. in 29. ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnjo se obravnava in, ki je podal prošnjo v drugi državi članici, ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. 4 Agencija evropske unije za azil 5 (b) točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da je odgovorna država po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. 6 Case of Draibou v. Croatia (application no. 84523/17) 7 V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji.