Jedro

Dejstvo, da je bil z izpodbijanim sklepom določen drugačen način izvršitve odrejene obveznosti (s prisilitvijo), kot je bil zagrožen z odločbo z dne 5. 11. 2009 (po drugih osebah), na odločitev ne vpliva, saj je šlo pri določitvi načina izvršbe v odločbi z dne 5. 11. 2009 zgolj za opozorilo na postopek izvršbe, naveden pa je bil edini način izvršbe, ki ga je v času izdaje odločbe predvideval ZGO-1. Ne pomeni pa to odločitve o pravici, obveznosti in pravni koristi tožnika, ki bi postala pravnomočna, kot zmotno meni tožnik.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe s 1. točko ugotovila, da je odločba gradbene inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Kranj, št. 06122-3159/2007 z dne 5. 11. 2009, s katero je bilo tožniku odrejeno, da mora do 15. 5. 2010 odstraniti zidan objekt tlorisne velikosti približno 7,50 m x 3,50 m z izzidki na JV in JZ strani, leseno nadstrešnico, betonske in kamnite zidove višine približno 3 m ter armirane betonske plošče različnih površin, vse grajene terasasto, v več nivojih na strmini hriba, na zemljišču parc. št. 45/2 k.o. ..., dne 16. 5. 2010 postala izvršljiva. Z 2. točko izreka mu je določila nov rok za izvršitev odrejene obveznosti do 30. 9. 2013 in mu zagrozila z denarno kaznijo v višini 3.000,00 EUR, če do tega roka odrejene obveznosti ne bo izpolnil. S 3. točko izreka je ugotovila, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvedbe izvršitve, s 4. točko izreka pa, da v tem postopku stroški niso nastali.

V obrazložitvi je navedeno, da je inšpektorica inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Kranj, z odločbo z dne 5. 11. 2009 tožniku naložila odstranitev navedenih objektov do 15. 5. 2010. Ugotovila je, da je rok za izpolnitev obveznosti potekel 16. 5. 2010, zato je tega dne odločba postala izvršljiva. Na kontrolnem inšpekcijskem pregledu dne 9. 1. 2012 pa je ugotovila, da tožnik predmetne gradnje ni odstranil, temveč je z deli nadaljeval in sicer je na zahodni strani objekta izvedel še masivno zidan prizidek, katerega streha je hkrati terasa, za kar ni pridobil ustreznih upravnih dovoljenj. Glede načina izvršbe s prisilitvijo je navedla, da izvršba po drugih osebah ne bi bila primerna, ker gre za izredno težaven in težko dostopen teren. Pojasnila je, da njen izvajalec razpolaga le z običajno mehanizacijo za rušitev, s katero dostop do predmetne lokacije ni mogoč in pri tem pripominja, da je tožnik nelegalno gradnjo izvajal s pomočjo helikopterja. Za izvršbo po drugih osebah pa bi bili stroški izvedbe rušitve s pomočjo helikopterja, zaradi specifičnosti primera, objekt je namreč velika, masivno zidana zgradba iz kamna in betona, zgrajena v več etažah, nesorazmerno visoki. Pri izdaji sklepa se sklicuje na prvi odstavek 290. in prvi odstavek 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in 148. člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka napačno uporabila materialno pravo ter kršila pravila postopka. Meni, da gre za arbitrarno in nezakonito odločitev, s čimer je bilo poseženo v tožnikove temeljne človekove pravice in svoboščine, in sicer iz 14., 22. in 34. člena Ustave.

Navaja, da je z izpodbijanim sklepom določen drugačen način izvršbe, kot izhaja iz pravnomočne in izvršljive odločbe, ki se izvršuje, s čimer naj bi toženka posegla v pravnomočno odločitev.

Nadalje navaja, da bi morala toženka prvenstveno določiti izvršbo po drugi osebi. Pri tem se sklicuje na drugi odstavek 297. člena ZUP, razloge, ki jih je toženka navedla za obrazložitev ugotovitve, da izvršba po drugih osebah ne bi bila primerna, pa ocenjuje kot pravno nepomembne. Meni, da se izvršba s prisilitvijo lahko opravi le ob izpolnitvi v 298. členu ZUP navedenih pogojev, ne pa arbitrarno. Navaja, da drugi odstavek 297. člena ZUP ne dovoljuje izvršbe s prisilitvijo zaradi nesorazmernih stroškov, saj se izvršba po drugih osebah opravi na zavezančeve stroške. Pri tem dodaja, da je na istem zemljišču isti upravni organ že leta 2003 opravil izvršbo po drugih osebah za odstranitev podobnega objekta. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi gre za postopek izvedbe prisilne izvršbe inšpekcijskih ukrepov nelegalne gradnje objektov na zemljišču parc. št. 45/2 k.o. ..., ki so bili tožniku izrečeni z odločbo z dne 5. 11. 2009 na podlagi določb ZGO-1. Po 147. členu ZGO-1 se prisilna izvršba inšpekcijskih ukrepov, izdanih v skladu z določbami tega zakona, opravlja po določbah ZUP, če ta zakon ne določa drugače. Po določbi prvega odstavka 290. člena ZUP izda organ, ki je pristojen za upravno izvršbo, po uradni dolžnosti ali na zahtevo upravičenca sklep o dovolitvi izvršbe. S sklepom ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva, in določi način izvršbe.

Glede na navedeno je določitev načina izvršbe stvar organa, ki je pristojen za upravno izvršbo, določi pa ga v sklepu o dovolitvi izvršbe.

V tem upravnem sporu je izpodbijan sklep o dovolitvi izvršbe z dne 4. 6. 2013. Z njim je toženka v skladu s citirano določbo ZUP ugotovila, da je odločba z dne 5. 11. 2009 postala izvršljiva in kdaj je postala izvršljiva, tožniku je bil dan nov rok za izpolnitev obveznosti, opozorjen pa je bil tudi na to, da se bo v primeru neizpolnitve odrejene obveznosti začel postopek izvršbe, ki se bo opravil s prisilitvijo. S tem je bil v skladu s prvim odstavkom 290. člena ZUP med drugim v sklepu o dovolitvi izvršbe določen tudi način izvršbe, ki je skladen s tretjim odstavkom 148. člena ZGO-1, ki določa način izvršbe v primeru, ko je z inšpekcijsko odločbo odrejena odstranitev že zgrajenega objekta ali dela objekta, vzpostavitev prejšnjega stanja ali drugačna sanacija zemljišča, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možno (po drugih osebah ali s prisilitvijo).

Ker je toženka po presoji sodišča tudi zadovoljivo obrazložila, zakaj v obravnavanem primeru izvršba po drugih osebah ne bi bila primerna, je določeni način izvršbe skladen tudi s prvim odstavkom 298. člena ZUP, ki med drugim določa, da če je zavezanec dolžan kaj storiti, dopustiti ali kaj trpeti, pa ravna v nasprotju s to obveznostjo, ali če je predmet izvršbe kakšno zavezančevo dejanje, ki ga ne more namesto njega opraviti nihče drug, ali če narava izvršbe to terja, ali če izvršba po drugih osebah ni bila uspešna ali ni primerna, prisili organ, ki opravlja izvršbo, zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo. Zakon ne določa kriterijev za izbiro načina izvršbe. Zato ni razloga, da toženka kot ta kriterij ne bi upoštevala tudi smotrnosti stroškov posameznega načina. Bistveno je, da svojo odločitev ustrezno obrazloži (6. člen ZUP). Tožbeni ugovor o arbitrarnem odločanju zato ni utemeljen. Glede na navedeno pa tudi niso utemeljeni, sicer zgolj pavšalni tožbeni ugovori, o posegu v 14., 22. in 34. člen Ustave RS.

Dejstvo, da je bil z izpodbijanim sklepom določen drugačen način izvršitve odrejene obveznosti (s prisilitvijo), kot je bil zagrožen z odločbo z dne 5. 11. 2009 (po drugih osebah), na drugačno odločitev ne vpliva, saj je šlo pri določitvi načina izvršbe v odločbi z dne 5. 11. 2009 zgolj za opozorilo na postopek izvršbe, naveden pa je bil edini način izvršbe, ki ga je v času izdaje odločbe predvideval ZGO-1. Ne pomeni pa to odločitve o pravici, obveznosti in pravni koristi tožnika, ki bi postala pravnomočna, kot zmotno meni tožnik.

Tožniku, ki je fizična oseba, pa je bila zagrožena tudi najnižja možna kazen, ki jo za manj zahtevne objekt določa druga alineja 2. točke prvega odstavka 148. člena ZGO-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.