Jedro

Dohodnina se plača za odškodnine, ki predstavljajo nadomestilo za izgubljeni dohodek. Dohodek, za katerega se plača dohodnina, je tudi dohodek dosežen z oddajanjem nepremičnin v najem. Tožnik je tako zavezan plačati dohodnino od prisojene odmene za neuporabo nepremičnin.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki 2 (glede plačila glavnice 73.530,97 EUR in zakonskih zamudnih obresti) spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati znesek 72.679,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2002 do 27. 6. 2003 v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero, in od 28. 6. 2003 dalje do plačila z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. V ostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku znesek 73.530,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2002 dalje do plačila (točka 2), višji tožbeni zahtevek je prvo sodišče zavrnilo (točka 3) ter toženi stranki naložilo, da povrne tožniku pravdne stroške v višini 12.311,02 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 4).

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper 2. in 4. točko sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (1). Pri priznanju neprofitne najemnine bi moralo prvo sodišče od izračuna izvedenca odšteti stroške tekočega in investicijskega vzdrževanja ter stroške upravljanja. Od izračunane bruto najemnine nepravilno ni odštet davek. Tožnik bo prejel neto najemnino povečano za davek, katerega je bila dolžna odvesti tožena stranka. Zakon o dohodnini (2) določa, da je davek dolžan plačati upravičenec, to pa je tožena stranka in ne tožnik. Plačilo odmene, ki jo uveljavlja tožnik predstavlja nečisto denarno terjatev, ki je bila ugotovljena z izdelavo izvedeniškega mnenja oziroma sodbo. Ne gre za odškodninski zahtevek, ne gre pa tudi za pogodbeno škodo, in ker je prvo sodišče ocenjevalo povračilo po razmerah (cenah) ob sojenju, je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od sodbe oziroma od izdelave izvedeniškega mnenja.

Pritožba je deloma utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP. Pritožba tudi ne pove, katere bistvene kršitve postopka naj bi storilo sodišče prve stopnje, zato pritožbeno sodišče zavrača takšne pavšalne pritožbene trditve.

Na podlagi 5. točke 27. člena ZDoh se plača dohodnina za odškodnine, ki predstavljajo nadomestilo za izgubljeni dohodek. Dohodek, za katerega se plača dohodnina, je tudi dohodek dosežen z oddajanjem nepremičnin v najem (prvi odstavek 75. člena ZDoh). Na podlagi navedenih zakonskih določb je tožnik zavezan plačati dohodnino od prisojene odmene za neuporabo nepremičnin. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni upoštevalo odbitkov na račun dohodnine od ugotovljenih zneskov, ki jih je izračunal izvedenec in predstavljajo prikrajšanje tožnika iz naslova neuporabe nepremičnin.

Pritožba pravilno opozarja, da bi prvo sodišče moralo upoštevati pri obračunu neprofitne najemnine odbitek 7 %, kar predstavlja strošek tekočega in investicijskega vzdrževanja in strošek upravljanja. Tudi tožnik je v svojih navedbah (izračunih) navedeno postavko upošteval, zato je pritožbeno sodišče ob upoštevanju izvedeniškega mnenja (3), iz katerega izhaja, da je potrebno za takšno upravljanje in vzdrževanje od bruto donosa odšteti 7 %, od zneska 905,53 EUR odštelo 7 %, kar znaša 842,14 EUR, 7 % pa je odštelo tudi od zneska 11.265,00 EUR, kar predstavlja znesek 10.476,45 EUR. Ob upoštevanju navedenih zneskov znaša izguba zaradi neuporabe nepremičnin 73.822,03 EUR. Ker je tožena stranka že plačala (valoriziran) znesek v višini 1.143,00 EUR, je tožnikov zahtevek utemeljen v višini 72.679,03 EUR.

Izvedenec je izračunal vrednost izgubljene koristi oziroma uporabnine glede na stanje in vrednost nepremičnin ob izdelavi izvedeniškega mnenja, zato gre za nečisto denarno terjatev. V takšnem primeru je zato potrebno pri priznanju obresti upoštevati načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 6. 2002, po katerem od takšnih terjatev tečejo zamudne obresti od 1. 1. 2002, če zamuda ni nastopila kasneje. Ob upoštevanju načelnega pravnega mnenja in Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti je tožnik upravičen od 19. 6. 2002 (4) do 27. 6. 2003 do zakonskih zamudnih obresti v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero, in od 28. 6. 2003 dalje do plačila do zamudnih obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

Ker je bila pritožba deloma utemeljena, je pritožbeno sodišče v utemeljenem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, v ostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu pa pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločalo o povrnitvi pravdnih stroškov. Tožena stranka je uspela s pritožbo le v višini 1,1 % in deloma glede teka obresti, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije stroške pritožbenega postopka. Glede na minimalen uspeh tožene stranke s pritožbo, zaradi katere ni prišlo do bistvene spremembe uspeha pred sodiščem prve stopnje, je ostala odločitev prvega sodišča v stroškovnem delu nespremenjena.

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) V nadaljevanju ZDoh.

(3) Podrobneje o tem glej izvedeniško mnenje A. B. stran 317-318 sodnega spisa.

(4) Ko je tožnik toženo stranko pozval na plačilo izgubljene koristi – priloga A 4.