Jedro

Če toženka v reviziji ne navede zneska, za katerega šteje, da je sodišče tožniku previsoko odmerilo odškodnino, vrednost izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe ni opredeljena. To pa je enak položaj, kot če vrednost spornega predmeta sploh ni navedena, zato je taka revizija nepopolna.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati znesek 73.530,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2002 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Tožniku gre odškodnina za nemožnost uporabe na podlagi določbe drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) za čas od 7. 12. 1991 do 21. 5. 2001 (pravnomočnost denacionalizacijske odločbe) za tri vrnjena stanovanja. Sodišče prve stopnje je za stanovanje, ki je bilo ves čas nezasedeno, priznalo tržno najemnino, zmanjšano za stroške upravljanja v višini 7 %. Za drugo stanovanje, ki je bilo zasedeno do 4. 12. 1992, je za ta čas priznalo neprofitno najemnino, za preostali čas pa tržno najemnino, zmanjšano za 7 % stroške upravljanja. Za tretje stanovanje, ki je bilo ves čas zasedeno, pa je za ves čas priznalo neprofitno najemnino. Od tako ugotovljene odškodnine je sodišče odštelo valoriziran znesek, ki ga je tožena stranka kot nespornega že plačala. Ni pa upoštevalo davščin, ker so te stvar razmerja med (davčnim) zavezancem in davčnim organom. Obrestni zahtevek je utemeljen od dneva, ko je tožnik na toženko naslovil zahtevo za povračilo odškodnine.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi toženke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek, ki ga je toženka dolžna plačati tožniku znižalo na 72.679,03 EUR, odločitev o zamudnih obrestih pa tako, da je toženki naložilo, da je od zneska 72.679,03 EUR dolžna plačati zakonske zamudne obresti od 19. 6. 2002 do 27. 6. 2003 v višini obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero, in od 28. 6. 2003 dalje do plačila z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Kot utemeljena je namreč štelo pritožbena ugovora, da je 7 % stroške upravljanja treba upoštevati tudi pri neprofitni najemnini, v obrestnem delu pa določbe Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri - ZPOMZO-1. Ugovora glede upoštevanja davkov in začetka teka zamudnih obresti je sodišče druge stopnje zavrnilo.

3. Toženka je zoper sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložila revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe ter 2. in 4. točke (obsodilni del) sodbe prvostopenjskega sodišča tako, da se upoštevajo revizijske navedbe, oziroma podrejeno predlaga razveljavitev obeh sodb. Vztraja pri pritožbenih navedbah, da je treba upoštevati tudi davčno obveznost, saj bi jo bil dolžan plačati najemodajalec kot fizična oseba. Tožnik bo v izvršbi lahko uveljavljal celoten znesek, po prejemu katerega pa davka ne bo odvedel, zato ga bo morala poravnati toženka, ki bo tako plačala dvojni davek. V zvezi z začetkom teka zamudnih obresti navaja, da je neprofitna najemnina predpisana in njena višina ni posledica delovanja trga. Uporaba vrednosti točke v času sojenja (oziroma izdelave izvedeniškega mnenja) pomeni njeno revalorizacijo oziroma ohranitev vrednosti, ki jo terja načelo prisoje zneska po cenah v času sojenja. Obresti zato tečejo od dneve izdelave izvedeniškega mnenja oziroma izdaje sodbe, ko je bil znan znesek za plačilo. Takšno stališče izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 412/2000 (pravilno II Ips 412/2001).

4. Tožnik na vročeno revizijo ni odgovoril. 5. Revizija ni popolna.

6. V skladu z drugim odstavkom 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR (dovoljena revizija).

7. Toženka je v reviziji sporno vrednost označila v višini zneska, ki ji je naložen v plačilo (72.679,03 EUR). Iz revizije pa izhaja, da tega zneska ne izpodbija v celoti, temveč uveljavlja le njegovo zmanjšanje na račun davčnih obveznosti tožnika. Izpodbija sicer tudi pravilnost odločitve o začetku teka zamudnih obresti. Ker so obresti, kadar se uveljavljajo poleg glavnice, vedno (samo) stranska terjatev, glede na določbo 39. člena ZPP za presojo dovoljenosti revizije niso relevantne.

8. Toženka v reviziji ni navedla zneska, za katerega šteje, da je sodišče tožniku previsoko odmerilo odškodnino po določbi drugega odstavka 72. člena ZDen. Sklicevanje v uvodu revizije na celoten znesek, ki ji je z izpodbijano sodbo naložen v plačilo, glede na vsebino revizije ne pomeni vrednosti izpodbijanega dela. Revizijsko sodišče nima pooblastila, da samo oceni vrednost izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje. Po prvem odstavku 371. člena ZPP sme preizkusiti izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizijsko sodišče nima zakonskega pooblastila za presojo celotne odločitve. Navedeno pomeni, da v reviziji vrednost izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe ni opredeljena. To pa je enak položaj, kot če vrednost spornega predmeta sploh ni navedena, zato je taka revizija nepopolna(1).

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče tožničino revizijo na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

10. Toženka je v reviziji uveljavljala povrnitev revizijskih stroškov. Ker z revizijo ni uspela, mora sama kriti svoje revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ta odločitev je zajeta v odločitvi o glavni stvari.

Op. št. (1): Prim. odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 337/2001 z dne 10. 1. 2002.