Jedro

Enako kot denarna odškodnina pomeni tudi invalidnina zadoščenje, namenjena je temu, da olajša tožnikov premoženjski položaj. Zato se je v praksi sodišč uveljavilo stališče, da se invalidnine (in podobni prejemki) upoštevajo pri določanju denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Pri ugotavljanju stroškov tuje nege in pomoči je glede višine urne postavke sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo novejšo sodno prakso in kot primerno urno postavko ocenilo znesek 4,17 EUR/h.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni - v I. točki izreka tako, da se znesek 30.620,00 EUR nadomesti z zneskom 40.620,00 EUR, - v točki IV. izreka pa tako, da se znesek 1.445,00 EUR nadomesti z zneskom 1.850,00 EUR.

II. Sicer se pritožba tožnika, v celoti pa pritožba toženke, zavrneta in sodba v preostalem nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 30.620,00 EUR za nematerialno škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.4.2011 dalje in 20.560,19 EUR za materialno škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.12.2011 dalje, roku 15 dni (I. točka izreka); v presežku do zneska 213.498,89 EUR, je sodišče tožbeni zahtevek iz naslova nematerialne in materialne škode zavrnilo (II. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati rento za tujo pomoč in postrežbo v višini 500,40 EUR mesečno, revalorizirano s stopnjo rasti življenjskih stroškov v Republiki Sloveniji in rento zaradi nezmožnosti in nesposobnosti za delo v višini 981,99 EUR mesečno, revalorizirano s stopnjo rasti življenjskih stroškov v Republiki Sloveniji (III. točka izreka); odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 1.445,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sta obe pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi.

3. Tožnik se pritožuje „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podredno pa sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da so razlogi izpodbijane sodbe sami s seboj v nasprotju. Tako iz razlogov izhaja, da je toženka dolžna tožniku iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti plačati še znesek 40.000,00 EUR, v nadaljevanju pa sodišče zaključi, da tožniku, upoštevaje nesporno izplačan in revaloriziran znesek odškodnine 48.880,00 EUR, pripada še nematerialna škoda v znesku 30.620,00 EUR. Poleg tega iz razlogov sodbe izhaja, da tožnik tujo nego in pomoč potrebuje še danes, toženki pa je naložilo plačilo iz tega naslova samo za čas njegovega zdravljenja. Sodišče je v sodbi navedlo, da je pri odmeri nematerialne škode upoštevalo sodno prakso v primerljivih primerih, pri čemer pa ni navedlo niti enega primera iz sodne prakse. Vse navedeno predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da je odškodnina iz naslova nematerialne škode odmerjena bistveno prenizko. Tožnik je utrpel izredno hude poškodbe, zdravljenje je bilo dolgotrajno, tožniku so ostale zelo hude trajne posledice, njegove aktivnosti so zmanjšane za okoli 76 %, celo življenje bo invalid. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo prenizko odškodnino. Pri odmeri odškodnine iz naslova strahu (iz tega naslova je tožnik zahteval 8.000,00 EUR), je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo tožnikovo izpovedbo, medicinsko dokumentacijo, pa tudi izvedensko mnenje. Zaradi utrpelih poškodbe je tožnik trpel tako hud strah, da je ta že mejil na grozo – ustrašil se je za svoje življenje, več let pa se je upravičeno bal za izid svojega zdravljenja, sodišče pa mu je prisodilo samo 4.500,00 EUR. Tožnik trpi tudi številne trajne posledice, tako anatomske kot funkcionalne, zaradi katerih je prizadeta njegova zunanjost in je omejen pri vseh vsakodnevnih aktivnostih. Ni več zmožen opravljati svojega poklicanega dela, zaradi številnih omejitev praktično ne more najti zaposlitve ali dela. Star je šele 36 let. Nato opisuje svoja prikrajšanja. Plačilo invalidnine na višino odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ne bi smelo vplivati, za zmanjšanje odškodnine iz tega naslova ne obstoji pravna podlaga. Meni še, da pri odmeri odškodnine iz naslova skaženosti, sodišče ni v zadostni meri upoštevalo vseh njegovih deformacij. V nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal, da ni sposoben za pridobitno delo. Tožnik je bil spoznan za invalida III. kategorije s številnimi omejitvami, zaradi katerih ne more najti zaposlitve. Žaljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikova trenutna brezposelnost ni posledica škodnega dogodka. V času škodnega dogodka je imel zaposlitev in je prejemal redni mesečni dohodek in če ne bi utrpel nezgode, bi zaposlitev zagotovo imel in bi prejemal dohodke. Dejansko škodo bi moralo sodišče ugotoviti tako, da bi primerjalo zaslužek tožnika z zaslužkom delavcev, ki imajo enake kvalifikacije in delajo na podobnih mestih kot prej pritožnik. Izvedbo takih dokazov je predlagal, vendar jih sodišče ni izvedlo, pri čemer iz razlogov sodbe ne izhaja, zakaj ne. Tudi če mu njegov tedanji delodajalec ne bi ponudil ali podaljšal zaposlitve, bi tožnik zagotovo imel zaposlitev, za katero bi prejemal plačo najmanj v višini minimalne plače. V času škodnega dogodka zaposlitve ni bilo težko najti, še posebej v podjetjih R. in K., d.d. V letu 2007 je bila v RS gospodarska rast in zaposlitve ni bilo težko najti. Sodišče je napačno zaključilo, da je njegova brezposelnost posledica neangažiranosti pri iskanju zaposlitve. Zdravljenje je trajalo več let, več kot tri leta je bil po več ur odvisen od tuje nege in pomoči. V tem času si zaposlitve zagotovo ni mogel iskati. Pričel jo je iskati, ko je prejel odločbo ZPIZ, s katero je bila ugotovljena stopnja invalidnosti z omejitvami. Glede na omejitve pa zagotovo ne bo mogel najti zaposlitve, vsak delodajalec si želi zdravega delavca. Ker bi moral pritožnik uspeti z večjim delom tožbenega zahtevka oziroma z vsem, je napačna tudi odločitev glede pravdnih stroškov.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Toženka se pritožuje zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek nad zneskom 15.313,00 EUR zavrne, s stroškovno posledico. Meni, da je sodišče tožniku prisodilo previsoko odškodnino iz naslova nematerialne škode (79.500,00 EUR) tako upoštevaje individualne okoliščine na strani tožnika kot primerjavo s prisojenimi odškodninami iz sodne praksa. Glede odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem navaja, da je odškodnina nekoliko previsoka, odškodnina iz naslova telesnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti je po njenem mnenju izrazito previsoka (sodišče ni v zadostni meri upoštevalo, da je tožnik kljub poškodbam še vedno sposoben samostojnega življenja in intelektualnega ustvarjanja, tožnik pa si je po škodnem dogodku, kljub težavam s spolovilom, tudi ustvaril družino). Tudi odškodnina za pretrpeli strah je previsoka, izrazito previsoka pa je tudi odškodnina zaradi skaženosti. Sodna praksa priznava tako visoko odškodnino pri oškodovancih, ki imajo bistveno hujše estetske posledice. Tudi izvedenec je v svojem mnenju navedel, da gre pri tožniku za skaženost lažje stopnje. Skupaj je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 79 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji. Tako visoka odškodnina je bila v sodni praksi prisojena v mnogo hujših primerih. Pritožba izpostavlja odločbe VS RS II Ips 182/2003, II Ips 126/2000 in II Ips 310/2000. Pravična denarna odškodnina za vso nematerialno škodo bi znašala 62.000,00 EUR. Tudi prisojena odškodnina za tujo nego in pomoč je močno pretirana, tako po obsegu kot po ovrednotenju tuje pomoči na 4,17 EUR/h. Sodišče je sledilo oceni izvedenca K. o stalni in občasni tuji pomoči tožniku, čeprav je toženka tej oceni pravočasno ugovarjala, sodišče pa se do teh navedb ni opredelilo. Meni, da je tožnik kumulativno pol leta potreboval tujo nego in pomoč v obsegu dve uri na dan, kumulativno eno leto pa do eno uro na dan. Sodna praksa prisoja nižje zneske za urno postavko od 4,17 EUR, pri čemer pritožba izpostavi odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2220/2013, II Cp 3797/2011, II Cp 3691/2010. Pravična ocena višine urne postavke za eno uro nudenja pomoči, je po mnenju pritožnice, 3,00 EUR. Iz tega naslova bi šla torej tožniku odškodnina v višini 2.193,00 EUR.

6. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

7. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke je neutemeljena.

8. Sodišče prve stopnje je v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, v pretežni meri je pravilno uporabilo tudi materialno pravo in tudi ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka in ne ostalih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Razloge sodišča prve stopnje za odločitev (razen v manjšem delu glede ocene primernosti odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) pritožbeno sodišče v celoti sprejema, glede na pritožbene navedbe pravdnih strank pa še dodaja:

9. V točki 10 obrazložitve je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 50.000,00 EUR in po odbitju 10.000,00 EUR na račun priznane mu pravice do nadomestila za invalidnost, odločilo, da gre tožniku iz tega naslova 40.000,00 EUR. V točki 13 obrazložitve pa sodišče ugotavlja, da gre tožniku skupaj odškodnina iz naslova nematerialne škode v višini 79.500,00 EUR (30.000,00 + 40.000,00 + 4.500,00 + 5.000,00 = 79.500,00 EUR). Glede na že izplačani, valorizirani znesek s strani tožene stranke 48.880,00 EUR, pa povsem pravilno zaključilo, da je toženka dolžna tožniku izplačati še znesek 30.620,00 EUR. Prvič je torej šlo za odmero odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, drugič pa za odmero skupne odškodnine. Sodišče prve stopnje zato očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni zagrešilo.

10. Sodišče prve stopnje je res ugotovilo, da tožnik tujo nego in pomoč občasno še vedno potrebuje, vendar pa potreba po bodoči negi in pomoči ne presega običajne pomoči, ki si jo družinski člani nudijo v okviru družinske skupnosti, zato je odločilo, da tožnik do posebne odškodnine v obliki rente ni upravičen. Takšna odločitev ni sama s seboj v nasprotju, mogoče pa jo je tudi preizkusiti.

11. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe res ni navedlo konkretne sodne prakse v zvezi z odmero odškodnine iz naslova nematerialne škode, je pa navedlo konkretne okoliščine, ki so pomembne za odmero odškodnine in na ta način nedvomno izpolnilo standard obrazloženosti.

12. Tožnik je bil kot sopotnik na motornem kolesu dne 6.4.2007 udeležen v prometni nesreči, v kateri je utrpel: razmik kosti medenice po raztrganju sramne stike, zlom obeh sramnic, zlom križnice na desni strani, izpah obeh križničnočrevničnih sklepov, zlom obeh kolčnih ponvic, zlom notranjega, zunanjega in zadajšnjega gležnja na desni strani z izpahom, zlom četrte dlančnine na desni strani, raztrganino sečnice in številne udarnine, posledično se mu je zaradi izgube velike količine krvi razvila akutna anemija, zaradi udarnine sramnega predela in scrotuma pa še propad levega testisa, pojavila se je popoškodbena ukrivljenost spolnega uda in pojav kamna v desnem sečevodu.

13. Tožnik je v zvezi z poškodbami trpel dolgotrajne bolečine in nevšečnosti. Hude bolečine je kumulativno trpel od šest do osem mesecev, srednje hude bolečine pa kumulativno okoli leta in pol do dveh let. Zaradi kroničnega bolečinskega sindroma so takšne bolečine prisotne še sedaj in jih je pričakovati tudi v bodoče. Bolečine lažje intenzitete je tožnik trpel ves čas med zdravljenjem, jih še trpi in jih bo čutil tudi v bodoče. Tožnik je bil tri mesece in pol hospitaliziran, od tega en teden na oddelku za intenzivno nego, z vsemi s tem povezanimi posegi (nastanitev urinskega katetra, petkratne operacije, uporaba infuzije, jemanje antibiotikov, analgetikov, zdravil za zaščito želodčne sluznice, itd., preko 70 izpostavljanj ionizirajočemu sevanju (RTG, CT, intravenozna urografija), imel je večje število neprijetnih diagnostičnih in terapevtski posegov – dinamična kavernozografija, UZ, cistoskopija, elektromiografija, zahtevna in boleča fizioterapija, previjanje ran, odstranjevanje šivov in drenov, mesec dni imobilizacija desne roke, številni pregledi pri različnih specialistih in osebnem zdravniku, odvisnost od drugih za prevoze k zdravniku, akupunkture, gibanje s pomočjo invalidskega vozička, hodulje in bergle. Iz tega naslova je sodišče tožniku odmerilo odškodnino v višini 30.000,00 EUR. Tožnik meni, da bi bila pravična odškodnina iz tega naslova 80.000,00 EUR, toženka pa meni, da je tako odmerjena odškodnina previsoka. Pritožbeno sodišče takšno odmero sodišča prve stopnje sprejema in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri njeni odmeri pravilno upoštevalo opisane telesne bolečine in nevšečnosti, kakor tudi sodno prakso v podobnih primerih (179. in 182. člen Obligacijskega zakonika – OZ) (1).

14. Tožniku so po škodnem dogodku ostale trajne posledice tako anatomske kot funkcionalne narave. Tožnik ima hudo deformacijo medenice (po večkratnih zlomih sprednjega in zadnjega medeničnega loka), novo kostnino po zaraščenih zlomih obeh vej leve in desne sramne kosti in obeh kolčnih ponvic, pomik desne kolčne ponvice navzgor s posledično relativno skrajšavo desne noge, nezaraščen zlom na desni strani križnice, kostno zadebelitev leve strani križnice, fibrozno tkivo v predelu simfize in obeh črevničnokrižničnih sklepov, manjšo okvaro spodnjih korenin križničnega živčnega pleteža, novo kostnino po zlomih desnega gležnja in desne dlančnice, manjšo zožitev in nepravilno obliko sečnice v predelu raztrganine, brazgotinasto v predelu desnega sečevoda, popolno atrofijo levega moda, brazgotinasto tkivo na bazi penisa, zadebeljeno vezivno ovojnico in manjšo ukrivljenost penisa v levo stran ter brazgotine po operativnih posegih. Navedene trajne posledice se odražajo kot medenična hoja s šepanjem na desno nogo, z lažjo omejeno gibljivostjo desnega kolka in desnega gležnja, slabšim čutenjem perinalnega predela, manjšimi občasnimi težavami pri odvajanju blata in urina, nekoliko bolečimi spolnimi odnosi in bolečo ejakulacijo ter s pogostimi, predvsem neuropatskimi bolečinami spreminjajoče intenzitete. Tožnik ni več zmožen teči, močno je oviran pri vseh aktivnostih, ki vsebujejo elemente skoka, ni zmožen hoje po strmem in neravnem terenu, močno je oviran tudi pri hoji po stopnicah, težave ima pri sklanjanju, klečanju, počepanju, vzpenjanju in tudi daljšem sedenju. Prekinil je tudi z vsemi športnorekreacijskimi aktivnostmi, težave ima pri daljši vožnji z avtomobilom in drugim transportom, trpi tudi njegovo družinsko življenje (ima partnerko in dva otroka). Zaradi vseh navedenih omejitev duševno trpi in na trenutke celo obupuje.

15. Upoštevaje vse navedeno in dejstvo, da je bil tožnik ob koncu sojenja star šele 36 let, mu je sodišče prve stopnje iz tega naslova odmerilo odškodnino v višini 50.000,00 EUR. Tožnik v pritožbi vztraja pri zahtevani višini odškodnine iz tega naslova 100.000,00 EUR, toženka pa meni, da je odškodnina iz tega naslova izrazito previsoka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na opisana prikrajšanja tožnika, upoštevaje, da bo prikrajšanja trpel še precej let, da zaradi njih močno duševno trpi in na trenutke celo obupuje, je odmerjena odškodnina nekoliko prenizka, zato je v tem obsegu pritožbi tožnika delno ugodilo in mu prisodilo še 10.000,00 EUR odškodnine, skupaj torej 60.000,00 EUR (179. in 182. člen OZ).

16. Pravilno je sodišče prve stopnje v nadaljevanju upoštevalo, da tožnik s strani ZPIZ prejema invalidnino. Z odločbo z dne 4.4.2012 mu je bila priznana pravica do nadomestila za invalidnost v znesku 192,91 EUR mesečno, za čas od 1.8.2000 dalje. Sodišče je pravilno in v skladu s sodno prakso po prostem preudarku ocenilo, v kolikšnem obsegu to nadomestilo vpliva na višino denarne odškodnine iz tega naslova in upoštevaje tožnikovo starost v času škodnega dogodka (30 let) in pričakovano življenjsko dobo (cca 77 let), ocenilo, da je v konkretnem primeru primerno znižanje iz tega naslova za 10.000,00 EUR. Takšno oceno pritožbeno sodišče sprejema kot primerno in vanjo, kljub delnemu zvišanju odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ni poseglo. Glede na pritožbene navedbe tožnika pa še pojasnjuje, da pri upoštevanju invalidskih prejemkov ne gre za enačenje invalidnine z odškodnino za nepremoženjsko škodo, vendar pa mora sodišče pri določanju odškodnine upoštevati vse okoliščine, med te pa spada tudi dejstvo, da je tožniku zaradi poškodb v nesreči priznana invalidnina. Enako kot denarna odškodnina pomeni tudi invalidnina zadoščenje, namenjena je temu, da olajša tožnikov premoženjski položaj. Zato se je v praksi sodišč uveljavilo stališče, da se invalidnine (in podobni prejemki) upoštevajo pri določanju denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (2).

17. Tožnik meni, da mu iz naslova pretrpljenega strahu pripada vtoževana odškodnina v višini 8.000,00 EUR, toženka pa meni, da je odmerjena odškodnina v višini 4.500,00 EUR previsoka odškodnina. Upoštevaje, da se tožnik spomni trka z vozilom in je torej nedvomno utrpel tudi primarni strah, izredno močan pa je bil tudi strah za izid zdravljenja (dolgotrajen in mučen potek zdravljenja, povezan s številnimi zapleti in različnimi operativnimi posegi, ki so prinesli le delno izboljšanje njegovega zdravstvenega stanja), pritožbeno sodišče ocenjuje odmerjeno odškodnino (4.500,00 EUR) kot primerno odškodnino (179. člen OZ).

18. Iz naslova skaženosti je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo odškodnino v višini 5.000,00 EUR, tožnik v pritožbi meni, da mu pripada celotni vtoževani znesek 7.000,00 EUR, toženka pa , da je odmerjena višina odškodnine izrazito previsoka. Pritožbeno sodišče meni, da odmerjena odškodnina ni previsoka - tožnik ima relativno okrajšavo desne noge in deformacijo medenice s posledično medenično hojo in izrazitim šepanjem, izgubil je levo modo, ima manjšo ukrivljenost penisa, na telesu pa so mu ostale tudi sledi več operativnih posegov, zaradi tega pa tožnik tudi močno duševno trpi, in ne prenizka, temveč povsem primerna (179. in 182. člen OZ).

19. Skupaj gre sedaj tožniku odškodnina iz naslova nematerialne škode v višini 89.500,00 EUR, upoštevaje da je toženka tožniku že izplačala (valorizirani) znesek 48.880,00 EUR, je po delni spremembi sodbe sedaj toženka tožniku dolžna iz tega naslova plačati 40.620,00 EUR. Gre za približno 90 plač v času sojenja. Takšna odmera je primerljiva z odmero v podobnih primerih, tudi v primerih, ki jih v pritožbi izpostavlja toženka. V zadevi II Ips 126/2000 se oškodovanka ni bala za življenje (tožnik pa je bil v življenjski nevarnosti), niti ne za izgubo kakega telesnega organa (tožnik je izgubil levo modo), ostale so ji le brazgotine, tožniku pa mnogo hujša skaženost (med drugim medenična hoja z izrazitim šepanjem). V zadevi II Ips 126/2000 je oškodovanec trpel bolečine precej krajši čas kot tožnik, bil hospitaliziran le 14 dni, zavrnjen je bil tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Zadeva II Ips 310/2000 je primerljiva zadeva (oškodovancu je bilo odmerjenih 80 plač, tožniku pa 90 plač), vendar odstopanje ni tako veliko, da bi vplivalo na pravilnost odločitve. Med oškodovanci namreč nastopijo nujne razlike zaradi načela individualizacije odškodnin in pri nepremoženjskih škodah enakih primerov skoraj ne more biti (kot to izpostavi prav odločba II Ips 310/2000). Konkretna zadeva bi bila primerljiva tudi z zadevo II Ips 574/2009, v kateri je bilo oškodovancu prisojeno 114 plač, pa na primer tudi z zadevo II Ips 502/2000, v kateri je bilo oškodovancu prisojeno 98 plač.

20. Glede na opisano dolgotrajno in intenzivno zdravljenje je jasno, da je tožnik tekom zdravljenja potreboval tujo nego in pomoč. Upoštevaje izpovedbo tožnika, naravo poškodb in prikrajšanja s tem v zvezi ter mnenje izvedenca medicinske stroke, je sodišče prve stopnje upravičeno štelo, da je tožnik po odpustu v domačo oskrbo potreboval pomoč praktično pri vseh opravilih in sicer kumulativno gledano pol leta v trajanju med 6 in 8 ur dnevno, preostali čas zdravljenja, kumulativno 3 leta, pa je takšno pomoč potreboval predvsem pri pripravi in nabavi hrane, pri nekaterih opravilih v zvezi z osebno higieno, pri hoji po stopnicah (stanuje v tretjem nadstropju bloka brez dvigala), nabavi zdravil, prevozih k zdravniku itd. in sicer med tremi in štirimi urami dnevno. Res je oceni izvedenca toženka na naroku dne 12.11.2013 pavšalno ugovarjala, da ne more iti za pomoč v trajanju od 6 do 8 ur dnevno in se do teh navajanj sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo, s čimer pa ni zagrešilo nobene kršitve določb pravdnega postopka, saj navedeno pavšalno navajanje na pravilnost odločitve ne more vplivati. Zadostuje, da je sodišče navedlo konkretne okoliščine, ki so pomembne za odmero tovrstne odškodnine. Glede višine urne postavke je tudi pravilno upoštevalo novejšo sodno prakso in kot primerno urno ostavko ocenilo znesek 4,17 EUR/h. Takšno odmero pritožbeno sodišče sprejema in je tudi skladna z novejšo sodno prakso, kot je to izpostavilo že sodišče prve stopnje (3). Pravilno je tako sodišče prve stopnje presodilo, da tožniku skupno iz naslova pretekle tuje nege in pomoči pripada 20.560,19 EUR (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje), v preostali višini pa zahtevek zavrnilo, pravilno pa je zavrnilo tudi zahtevek iz tega naslova v obliki rente. Res je bilo ugotovljeno, da bo tožnik tudi v bodoče občasno potreboval pomoč pri kakšnem težjem opravilu in ob dnevnih, ko se bo slabše počutil, vendar je utemeljeno ocenilo, da tako izkazana potreba po bodoči negi in pomoči ne presega običajne pomoči, ki si jo družinski člani nudijo v okviru družinske skupnosti.

21. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi razlogovanje sodišča prve stopnje v zvezi s tožnikovim zahtevkom za povračilo izgube na dohodku (točke 17 do 20 sodbe). Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal, da je njegova brezposelnost posledica škodnega dogodka in zdravstvenega stanja, ki mu je po njem ostalo, temveč predvsem njegove skromne angažiranosti pri iskanju zaposlitve. Prav z nobenim dokazom tožnik ni izkazal, da zaposlitve ne dobi ravno zaradi svojega zdravstvenega stanja, pri čemer je z odločbo ZPIZ uvrščen v III. kategorijo invalidnosti, po kateri lahko opravlja še vedno dela za poln delovni čas, v okviru svojega poklica, vendar z določenimi omejitvami. Zaposlitve preko ZRSZ ne išče, pa tudi z ničemer ne izkazuje, da je njegovo osebno iskanje resnično neuspešno. Pravilno in zakonito je zato sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo.

22. Glede na povedano je torej sodišče prve stopnje tožnikovi pritožbi delno ugodilo za znesek 10.000,00 EUR iz naslova plačila nematerialne škode in v tem obsegu sodbo ustrezno spremenilo, sicer pa njegovo pritožbo, v celoti pa pritožbo toženke, zavrnilo in sodbo v preostalem nespremenjenem delu potrdilo (358., 353. člen ZPP). Glede na spremembo v uspehu, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev glede povrnitve pravdnih stroškov. Tožnik je sedaj skupaj dobil 61.180,19 EUR odškodnine (zahteval pa je 213.498,98 EUR) in sedaj njegov uspeh znaša 28,65 % oziroma 29 %. Upoštevaje odmerjene stroške po sodišču prve stopnje gre sedaj tožniku 2.204,29 EUR, toženki pa 354,29 EUR in je toženka dolžna tožniku povrniti stroške v višini 1.850,00 EUR.

23. Pritožbeno sodišče je še odločilo, da pravdni stranki sami nosita svoje stroške pravdnega postopka. Tožnik, glede na relativno majhen uspeh s pritožbo, na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, toženka pa na podlagi 155. člena ZPP.

(1) Do katere se bo konkretno opredelilo v nadaljevanju, v zvezi s skupno odmero odškodnine iz naslova nematerialne škode.

(2) Primerjaj npr. sodbi VS RS II Ips 437/98, II Ips 91/2003. (3) Primerjaj odločbi VS RS II Ips 322/2009, II Ips 298/2010, odločbe VSL II Cp 2831/2009, II Cp 317/2010, II Cp 4086/2011, II Cp 2913/2010.