Jedro

O zahtevku za plačilo rente zaradi izgubljenega zaslužka na podlagi drugega odstavka 174. člena OZ se odloča na podlagi predvidevanj in ocene o normalnem teku stvari, gledano s perspektive škodnega dogodka.

Na to, kakšen bi bil oškodovančev zaslužek v prihodnosti, je mogoče sklepati predvsem na podlagi podatkov o njegovih zaposlitvah oziroma prejemkih v preteklosti.

Prognozo o oškodovančevem zaslužku, temelječo na dogajanju v preteklem obdobju, je mogoče korigirati z okoliščinami, nastalimi po škodnem dogodku, saj te lahko, če obstajajo, spremenijo predvidevanje o normalnem teku stvari.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka tožniku plačati 30.620,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2011 za nepremoženjsko škodo in 20.560,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2011 za premoženjsko škodo. Višji tožbeni zahtevek iz tega naslova je zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbena zahtevka za plačilo rente za tujo pomoč in postrežbo v višini 540,00 EUR mesečno, začenši s 1. 5. 2011, in za plačilo rente zaradi nezmožnosti in nesposobnosti za delo v višini 981,99 EUR mesečno, začenši s 1. 5. 2011. Odločilo je še o pravdnih stroških. Tožbena zahtevka za plačilo rente je zavrnilo zaradi pomanjkanja vzročne zveze med tožnikovo sedanjo brezposelnostjo in posledicami škodnega dogodka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti spremenilo tako, da je to zvišalo za 10.000,00 EUR in posledično spremenilo odločitev o stroških postopka. Sicer je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še o pravdnih stroških. V zvezi s tožbenima zahtevkoma za plačilo rente je pritrdilo stališču sodišča prve stopnje o neobstoju vzročne zveze kot elementu odškodninskega delikta.

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija odločitev sodišča druge stopnje v II. točki izreka, in sicer v delu, s katerim je to zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku za plačilo rente zaradi nezmožnosti in nesposobnosti za delo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je prijavljen na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve. To dejstvo je izkazano z listinsko dokumentacijo v spisu. Ni dvoma, da je bilo njegovo zdravljenje dolgotrajno in kompleksno, saj je trajalo več let in je bilo zaključeno 21. 4. 2011. Ne glede na to pa še vedno potrebuje medicinsko pomoč in ima status invalida. Popolnoma nerealno je pričakovati, da bi obstajal katerikoli delodajalec, ki bi ga zaposlil v času, ko je potekalo njegovo zdravljenje. Prav tako ne more biti dvoma, da se je situacija glede iskanja in pridobitve zaposlitve po letu 2007 v državi bistveno spremenila in zaostrila. Poleg tega se je spremenila tudi delovna zakonodaja. Tožnik išče zaposlitev, vendar pa je pogoj za sklenitev delovnega razmerja tudi ugotovitev njegove delovne sposobnosti. Takoj, ko omeni, da ima status invalida, dejansko izgubi vsako možnost, da ga bo delodajalec zaposlil. Svoje angažiranosti pri iskanju zaposlitve ne more dokazati drugače, kot da jo zatrjuje, saj mu noben delodajalec ne bo izdal potrdila, da mu je odklonil zaposlitev zaradi zdravstvenega stanja.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Predmet revizijskega preizkusa je zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo rente zaradi nesposobnosti oziroma nezmožnosti za delo od 1. 5. 2011. Na revizijski stopnji neizpodbojne dejanske ugotovitve, da je bil tožnik v času škodnega dogodka zaposlen za določen čas (od 27. 3. do 31. 5. 2007), pri čemer mu delo po 31. 5. 2007 ni bilo zagotovljeno; da je prvo zaposlitev po zaključku triletnega izobraževanja našel šele pri dvajsetih letih, čeprav je bil v tistem času njegov poklic (je finomehanik) relativno tržno zanimiv; da je zamenjal večje število delodajalcev in da nekaj let pred zadnjo zaposlitvijo ni imel službe; da je po odločbi ZPIZ uvrščen v III. kategorijo invalidnosti, po kateri lahko opravlja delo za poln delovni čas, vendar z določenimi omejitvami; da zaposlitve prek zavoda za zaposlovanje ne išče; in da ni dokazov, da bi si delo skušal najti pri obrtnikih, utemeljujejo sklep o neobstoju vzročne zveze med njegovo brezposelnostjo in zdravstvenim stanjem kot posledico škodnega dogodka.

7. O zahtevku za plačilo rente zaradi izgubljenega zaslužka na podlagi drugega odstavka 174. člena Obligacijskega zakonika se odloča na podlagi predvidevanj in ocene o normalnem teku stvari, gledano s perspektive škodnega dogodka. Skromne revizijske trditve, da „je v zaostrenih gospodarskih razmerah nerealno pričakovati, da bi tožnik kot oseba z bistvenimi omejitvami, ki so posledica njegovega zdravstvenega stanja, našel zaposlitev“, ocene nižjih sodišč ne morejo spremeniti. Ker gre za bodočo škodo, sicer ni mogoče zahtevati od tožnika, da bi z gotovostjo dokazal, kakšen zaslužek bi ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo. Izkazan pa mora biti mejni prag verjetnosti, ki presega 50 %.

8. Na to, kakšen bi bil oškodovančev zaslužek v prihodnosti, je mogoče sklepati predvsem na podlagi podatkov o njegovih zaposlitvah oziroma prejemkih v preteklosti. Ti v konkretnem primeru, kot sta ugotovili nižji sodišči, ne omogočajo zaključka, da obstaja verjetnost, ki presega 50 %, da bi bil tožnik, če se zaradi škodnega dogodka ne bi poslabšalo njegovo zdravstveno stanje, zaposlen. Prognozo o oškodovančevem zaslužku, temelječo na dogajanju v preteklem obdobju, je mogoče korigirati z okoliščinami, nastalimi po škodnem dogodku, saj te lahko, če obstajajo, spremenijo predvidevanje o normalnem teku stvari. V obravnavani zadevi bi to v odsotnosti kontinuirane zaposlitve v času pred škodnim dogodkom in ob dejstvu, da mu je priznana III. stopnja invalidnosti s pravico premestitve na drugo delovno mesto oziroma delovno mesto v poklicu z omejitvami, s polnim delovnim časom, lahko bila aktivnost po zaključenem zdravljenju, usmerjena v prizadevanje najti ustrezno zaposlitev, vendar tožnik dokaznemu bremenu tudi v tem delu ni zadostil. 9. Vrhovno sodišče je tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku).