Jedro

Skladno s pravilnikom tožene stranke se plačila oziroma nagrade za inovacijo določajo od vsakoletne gospodarske koristi, pri čemer nagrada za koristni predlog (kar je s strani tožnika izumljen sistem mazanja drsnih ležajev na dizelskih lokomotivah) pripada avtorju največ za dobo enega leta izkoriščanja koristnega predloga v praksi. Že iz te določbe je razvidno, da je nagrada za koristni predlog odvisna od gospodarske koristi, ki jo prinaša izkoriščanje koristnega predloga, zaradi česar ni mogoče šteti, da je bil tožnik s prejemom simbolične nagrade poplačan v celoti.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba ter izpodbijani del sklepa delno spremenita: v 3. odstavku izreka sodbe v zvezi z 2. odstavkom izreka sodbe tako, da se 2. in 3. odstavek glasita: „ Drugotožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 14.020,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 12.108,16 EUR od 4. 12. 1997 do 1. 1. 2002 ter od zneska 1.912,20 EUR od 13. 12. 1997 do 1. 1. 2002, v osmih dneh pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek (za plačilo glavnice v znesku 56.081,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 1997 do plačila) pa se zavrne.“ v 2. in 3. odstavku izreka sklepa tako, da se glasita: „Tožeča stranka je dolžna povrniti stroške postopka toženima strankama in sicer prvotoženi stranki 7.063,15 EUR (namesto 8.175,70 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, ter stroške sodne takse v znesku 9,91 EUR, drugotoženi stranki pa 8.314,47 EUR (namesto 9.744,19 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, ter stroške sodne takse v znesku 9,91 EUR, vse v 15 dneh pod izvršbo.“ V ostalem se pritožba tožeče stranke ter v celoti pritožba drugotožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdita izpodbijana sodba in sklep.

Toženi stranki sta dolžni povrniti tožeči stranki pritožbene stroške in sicer prvotožena stranka v znesku 112,50 EUR, drugotožena stranka pa v znesku 337,50 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe in sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo, svoje pritožbene stroške pa drugotožena stranka krije sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, ki je od toženih strank zahteval plačilo odškodnine za tehnično izboljšavo (za obdobje petih let od pričetka izkoriščanja tehnične izboljšave). Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper prvotoženo stranko (1. odstavek izreka sodbe). Drugotoženi stranki pa je naložilo, da je dolžna tožniku izplačati znesek 12.108,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (pravilno: od 4. 12. 1997) do plačila, dokler znesek obresti ne doseže glavnice, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (2. in 3. odstavek izreka sodbe). Sklenilo je, da se umik tožbe za znesek 737.312.000,00 SIT vzame na znanje in se v tem delu postopek ustavi (1. odstavek izreka sklepa). Tožeči stranki je naložilo, da je toženima strankama dolžna povrniti stroške postopka in sicer prvotoženi stranki 8.175,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila ter stroške sodne takse za odgovor na tožbo v znesku 9,91 EUR (2. odstavek izreka sklepa) ter drugotoženi stranki 9.744,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila ter stroške sodne takse za odgovor na tožbo v znesku 9,91 EUR (2. odstavek izreka sklepa).

Zoper navedeno sodbo in odločitev o stroških postopka v izpodbijanem sklepu se pritožujeta tožeča in drugotožena stranka, ki uveljavljata vse pritožbene razloge, to je bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi oz. spremeni, pri čemer se tožeča stranka zavzema za ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti, drugotožena pa za zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko zaradi neobstoja pasivne legitimacije iz razloga, ker med prvo in drugotoženo stranko ni bila podpisana ustrezna pogodba glede koriščenja inovacije, ki je nastala pri drugotoženki in ker naj bi prvotožena stranka dovolila drugotoženi stranki le poskusno vgradnjo mazalnih blazinic iz filca na električne lokomotive, vgrajevanja pa naj izrecno ne bi zahtevala. Tožeča stranka ne razume, zakaj sodišče pri odločanju o višini tožbenega zahtevka upošteva Pravilnik o inovativni dejavnosti na S., istočasno pa zaključuje, da prvotožena stranka ni pasivno legitimirana. Pravilnik v 8. členu določa, da se materialne pravice prenesejo na S. po sprejetju predlagane inovacije oz. sklenitvi pogodbe med inovatorjem in S.. Prvotožena stranka je uporabljala tožnikovo izboljšavo, zato kljub temu, da pogodba ni bila sklenjena, tožnik ne more biti prikrajšan. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti določbe Pravilnika o inovativni dejavnosti v družbi S. C.D.L.. d.o.o., ki v 7. členu določa, da predloge, ki se nanašajo na izboljšavo železniške tehnologije ali železniška transportna sredstva, ki so last S. d.d., komisija odkloni in preda inovacijo in vso razpoložljivo dokumentacijo v presojo organu S. d.d.. Drugotožena stranka ni tako ravnala, zato tožnik ne more nositi posledic. Sodišče je v zadevi opr. št. III Pd 489/98 odločilo drugače kot isto sodišče v obravnavani zadevi, čeprav isto sodišče ne more v identičnih zadevah odločati diametralno nasprotno. Sodišče se v izpodbijani sodbi ni izrecno opredelilo, ali gre za inovacijo ali le za koristni predlog oz. ta dva pojma meša, čeprav ne gre za eno in isto stvar. Glede višine prisojene nagrade je sodišče sledilo dopolnilnemu cenilnemu mnenju izvedenca prof. dr. Pavla Kunca o pridobljeni koristi z dne 2. 9. 2004, ki je izračunal, da nagrada ne more preseči 14.408.000,00 SIT, pri čemer je do izračuna koristi prišel tako, da je izračunal skupno število ležajev, to je 400. Svoj izračun pa je na zaslišanju dne 4. 12. 2006 korigiral, kar je sodišče prve stopnje povsem prezrlo. Upoštevajoč spremenjeno končno število ležajev, to je 460, je izvedenec povedal, da je tudi materialna korist povečana za 15 %, tako da znaša 16.799.200,00 SIT oz. 70.101,82 EUR, letna korist pa 14.020,36 EUR in ne kot je napačno ugotovilo sodišče prve stopnje 12.108,16 EUR. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na 40. člen Pravilnika o inovativni dejavnosti, ko je odločilo, da tožniku pripada nagrada zgolj za eno leto izkoriščanja koristnega predloga. Pravilnik o inovativni dejavnosti SŽ pa ima le 37 členov, zato tožniku ni jasno, na podlagi česa je sodišče določilo višino nagrade. Tožniku bi moralo priznati odškodnino v višini celotnega vtoževanega zneska. Izrek je nerazumljiv oz. v nasprotju z obrazložitvijo, kar je bistvena kršitev postopka. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj ne sprejema izvedenskega mnenja izvedenca dr. E.. Napačna je tudi odločitev o plačilu pravdnih stroškov. Sodišče je zapisalo, da je tožnik v pravdi uspel z manj kot 1 %. V sodbi je napačno navedlo, da je tožnik umaknil tožbeni zahtevek za 737.312,00 SIT, saj je bil umaknjen zahtevek za 737.312.000,00 SIT. Vrednost spornega predmeta je bila 14.608.000,00 SIT. Tudi če bi upoštevali odločitev, da se tožniku prizna zgolj enoletna materialna korist, bi to pomenilo, da je tožnik uspel z bistveno večjim delom tožbenega zahtevka kot navaja sodišče. Drugotožena stranka v pritožbi navaja, da je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da gre v obravnavani zadevi za koristni predlog v smislu določbe 35. člena Pravilnika o osnovah in merilih za urejanje področja inovativne dejavnosti. Vprašanje, ali gre za koristni predlog, je pravno vprašanje. Navedba izvedenca prof. dr. J. v njegovem izvedenskem mnenju, kjer je zapisal, da naj bi bila uporaba filca koristni predlog za mazanje drsnega ležaja na lokomotivah, ne pomeni, da gre za koristni predlog v smislu 35. člena pravilnika, saj je izvedenec svojo ugotovitev zapisal le v tem smislu, da gre za koristni predlog s tehnične plati, ne pa v smislu navedene določbe pravilnika. Za koristne predloge se po 35. členu pravilnika štejejo predlogi, ki pomenijo racionalnejšo rešitev določenega problema v železniški dejavnosti oz. vsaka druga rešitev določenega gospodarskega problema, ki lahko izboljša gospodarjenje v skladu s poslovnimi in družbeno postavljenimi kriteriji. V obravnavanem primeru blazinice iz filca in mazanje preko teh blazinic ne pomenijo racionalnejše rešitve problema, niti se s to blazinico niti mazanjem ni izboljšalo gospodarjenje. To je ugotovil že izvedenec dr. J., ki je na 3. strani izvedenskega mnenja zapisal, da obe vrsti materialov mazalnih blazinic izpolnjujeta pogoj uspešnega mazanja, če sta pravilno uporabljeni in izdelani iz zahtevanega materiala. Izvedenec še navaja, da trditve, da je življenjska doba drsnega ležaja daljša, če je vgrajena mazalna blazinica iz filca tudi pri slabših ležajih in olju, s podatki, ki so na razpolago, ni dokazljiva ter da je predlog smotrno upoštevati kot nadomestilo za slabe mazalne blazinice iz vzdolžno vitih tekstilnih vlaken pri popravilu hidrodinamičnih radialnih drsnih ležajev. Iz tega izhaja, da ni dokazano, da je mazalna blazinica iz filca racionalnejša rešitev določenega problema, ali da bi bilo zaradi njenega obstoja izboljšano gospodarjenje, saj zamenjava slabih izrabljenih mazalnih blazinic z novimi, bodisi iz filca bodisi iz vzdolžno vitih tekstilnih vlaken, ne pomeni racionalnejše rešitve določenega problema. Z vidika mazanja s pomočjo mazalnih blazinic iz filca ni razlike v primerjavi z mazanjem s pomočjo mazalne blazinice iz vzdolžno vitih tekstilnih vlaken. Izvedenec dr. J. je zapisal tudi, da je sistem mazanja drsnih ležajev s pomočjo mazalnih blazinic iz filca uporabljen na lokomotivah elok 342 in 362 po predlogu tožeče stranke identičen s sistemom mazanja drsnih ležajev na dizelskih lokomotivah 661, sprememba je samo v obliki filca, ki je prilagojen nosilcu mazalne blazinice na električnih lokomotivah. To pomeni, da je bilo mazanje preko filca znano že več let in uporabljeno na dizelskih lokomotivah, ki vozijo pri nas že 40 let, zato ne gre za kakšno tožnikovo novoto. Za priznanje koristnega predloga in ureditev razmerja med predlagateljem koristnega predloga in organizacijo se smiselno uporabljajo določbe pravilnika, ki veljajo za tehnične izboljšave, zlasti 28. člen pravilnika, po katerem se ne štejejo za tehnično izboljšavo predlogi v zvezi z izdelavo projektov, konstrukcijskih in tehnoloških postopkov, ki jih dajejo strokovnjaki v okviru svojih rednih delovnih nalog, ki ga je treba uporabiti tudi za koristne predloge. Če je koristni predlog ustvarjen v okviru rednih delovnih nalog, mu je odvzeta lastnost koristnega predloga. Tožnik je bil posebej zadolžen za realizacijo zamenjave klasične blazinice z mazalno blazinico iz filca na lokomotivah elok 342 in 362 v okviru njegovih delovnih nalog, kot izhaja iz opisa njegovega delovnega mesta tehnologa. V zvezi z zaključkom sodišča, da naj bi šlo za koristni predlog zato, ker se je tožnikov predlog po mnenju izvedencev izkazal za koristnega v času pojava večjega števila okvar drsnih ležajev na električnih lokomotivah, drugotožena stranka poudarja, da dr. J. o tem ni zapisal ničesar, ugotovitvi dr. K. pa drugotožena stranka oporeka, saj ugotavlja, da je bila zamenjava vrvice (stenja) s filcem odobrena za prve ležaje 22. 4. 1994. Šele tedaj so se sploh začele vgrajevati navedene blazinice, od leta 1992 do 1994 pa še ne. Izračun in mnenje dr. K. ni podlaga, na katero bi bilo mogoče opreti sodbo, ker je izhajal iz predpostavk, ki jih je sam postavil, in ki ne temeljijo niti na listinski niti na kakršnikoli drugi dokumentaciji. Izvedenec je tudi zapisal, da nima analize okvar za čas petih let od 22. 4. 1994 do 22. 4. 1999 oz. po letu 1996, da bi lahko odgovoril, koliko ležajev je v okvari zaradi filca in koliko zaradi drugih dveh elementov. Izvedenec dr. P.K. je tudi na strani 4 dopolnilnega mnenja napisal, da bi bil še manjši strošek, če bi iz uvoza nabavili originalni stenj, ki je leta dobro služil mazalnim potrebam, katerega cena je sigurno manjša, kot je vsota za novo konzolo in filc skupaj – tudi iz tega izhaja, da ni šlo za nobeno racionalnejšo rešitev problema. Sodišče je tudi neutemeljeno zaključilo, da prvotožena stranka ni pasivno legitimirana za ta spor. Po mnenju drugotožene stranke je korist nastala na lokomotivah, ki so last prvotožene stranke, drugotožena stranka pa od mazalnih blazinic iz filca ni imela prav nobenih koristi. Če gre za obogatitveni zahtevek, na kar se je sklicevala tudi tožeča stranka, je pasivno legitimirana edinole prvotožena stranka. Pomembno je tudi dejstvo, da je drugotožena stranka s sklepom z dne 21. 11. 1997 tožniku dala inovacijo na prosto razpolaganje in zato do tožnika ne more imeti nikakršne obveznosti. Tožniku ne more iti nagrada v smislu določil pravilnika, ostane mu kvečjemu obogatitveni zahtevek nasproti tistemu, ki je imel od predloga korist, to pa je kvečjemu prvotožena stranka. Sodišče se tudi ni opredelilo do dokaza – listine z dne 32. 5. 1994, iz katere izhaja, da je tožnik za domnevno tehnično izboljšavo že dobil nagrado v višini 30.000,00 SIT. Drugotožena stranka še navaja, da je tožnik nagrado že dobil in je zato ne more dobiti še enkrat. O tem je bila izdana odločba s pravnim poukom, zoper katero tožnik pravnega varstva ni uveljavljal, zato je treba tožbo kot nedovoljeno zavreči. Ker sodišče v zvezi z navedenim pomembnim dokazom nima razlogov, je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba drugotožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji – ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvenih kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tudi pritožba. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, v njej ni nasprotja med razlogi niti nasprotja med izrekom in razlogi sodbe, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev glede temelja tožbenega zahtevka, deloma pa je napačna odločitev v zavrnilnem delu glede višine prisojenega plačila ter v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti, pa tudi odločitev o stroških postopka. Pritožbeno sodišče se v tem obsegu v pretežnem delu strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Neutemeljen je pritožbeni ugovor drugotožene stranke, da ni podana procesna predpostavka za vodenje tega spora in da bi bilo potrebno tožbo zavreči kot nedovoljeno, ker tožeča stranka ni uveljavljala varstva pravic zoper sklep drugotožene stranke z dne 11. 5. 1994, s katerim je komisija za inovacije drugotožene stranke tožniku priznala nagrado za tehnično izboljšavo v znesku 30.000,00 tedanjih SIT. S tem sklepom je bila tožniku, kot izhaja iz izvedenih dokazov (zlasti izpovedi priče B.D.) priznana le simbolična nagrada, obenem pa je komisija drugotožene stranke sprejela sklep, da gre za tehnično izboljšavo in da so tehnične rešitve sprejemljive, predlog pa je bil poslan na S. v nadaljnjo obravnavo zaradi ocene, da ima korist od tehnične izboljšave prvotoženka, ker ima s tem manjše stroške vzdrževanja električnih lokomotiv. Ker je torej tedaj postopek priznavanja nagrade v zvezi z izkoriščanjem koristnega predloga še tekel, stališče drugotožene stranke, da bi moral že tedaj uveljavljati varstvo pravic, ni sprejemljivo. Zlasti zato, ker je tožnik vložil tožbo po uveljavitvi novega Zakona o pravicah industrijske lastnine iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 45/1995, ZPILDR), v skladu s prehodnimi določbami tega zakona, ki je v 38. členu določal, da določbe 24. do vključno 33. člena tega zakona (IV. Poravnalni postopek, V. Sodno varstvo) veljajo tudi za izume in tehnične izboljšave, ki so bile ustvarjene pred uveljavitvijo tega zakona, če sodni postopki v zvezi z njimi niso bili začeti. V obravnavani zadevi gre za inovacijo, ustvarjeno v delovnem razmerju, glede katere je tožnik dne 29. 3. 1994 podal Predlog za izboljšanje mazanja drsnih ležajev na lokomotivah elok serije 342, 362, ki je bila odobrena na komisiji za inovacije S. – CD oz. dana v uporabo dne 23. 5. 1994. Dne 17. junija 1997 je tožnik kot avtor tehnične izboljšave „Izdelava nove blazinice iz filca za mazanje drsnih ležajev na lokomotivah elok serije 342 in 362“ vložil zahtevo na podlagi 28. člena Zakona o pravicah industrijske lastnine iz delovnega razmerja na Poravnalni svet urada RS za intelektualno lastnino. Postopek pred poravnalnim svetom je bil neuspešen, o čemer je bil tožnik obveščen z dopisom Poravnalnega sveta z dne 29. 10. 1997, iz katerega izhaja, da se stranki v postopku pred poravnalnim svetom nista mogli sporazumeti o zahtevi, zato je poravnalni svet v skladu s točko d/ 1. odstavka 30. člena ZPILDR ugotovil, da se je postopek končal neuspešno, vložnik zahteve I.T. pa lahko na podlagi 32. člena navedenega zakona zahteva sodno varstvo pravic. Na tej podlagi je tožnik dne 4. 12. 1997 vložil tožbo. Glede na navedeno so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za sodno varstvo, ki je po 1. odstavku 32. člena navedenega zakona dovoljeno samo ob pogoju, da je bil poravnalni postopek predhodno sprožen, pa ni bil uspešen. Stališče drugotožene stranke, da bi bilo potrebno tožbo zavreči, ker naj ne bi bila dovoljena, je torej zmotno.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, s čimer se ne strinjata niti tožnik niti drugotožena stranka, vendar so njune pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Tožeča stranka se v svoji pritožbi med drugim sklicuje tudi na odločitev sodišča v podobnem sporu v zadevi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. III Pdp 489/98, v kateri naj bi sodišče glede vprašanja pasivne legitimacije prvotožene stranke zavzelo drugačno stališče kot v obravnavanem sporu. V zadevi, na katero se sklicuje tožeča stranka, in ki je potekala med istimi strankami, je prvostopenjsko sodišče res štelo, da je podana pasivna legitimacija prvotožene, ne pa drugotožene stranke, vendar je pritožbeno sodišče v sodbi opr. št. Pdp 446/2005 z dne 9. 6. 2005 zavzelo drugačno stališče, da je ravno drugotožena stranka tista, ki je edina pasivno legitimirana v predmetnem delovnem sporu, ker pa je sodišče prve stopnje pri sporni inovaciji ugotovilo, da ne gre za tehnično izboljšavo, zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje ni vplivala na sicer pravilno pravno presojo odločitve. Zato nikakor ne gre za diametralno nasprotna stališča v zvezi z navedenim vprašanjem, tako da pritožbene navedbe tožnika niso utemeljene. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da pasivna legitimacija prvotožene stranke ni podana, ker med prvotoženko in drugotoženko ni prišlo do sklenitve pogodbe glede koriščenja inovacije, katere avtor je tožnik in ki je nastala pri drugotoženki, pri kateri je bil tožnik ves čas v delovnem razmerju, ter da je prvotoženka drugotoženki le dovolila poizkusno vgradnjo mazalnih blazinic iz filca na električnih lokomotivah na predlog drugotoženke, ni pa ob naročanju vzdrževanja oziroma popravil svojih vlečnih vozil drugotoženki izrecno naročila zamenjave obstoječih oziroma originalnih stenj blazinic z blazinicami iz filca. Tožnikovo inovacijo je pri vzdrževanju in popravilih lokomotiv uporabljala drugotoženka, kar potrjujejo izvedeni dokazi, zagotovo pa drži, da je imela korist od uporabe koristnega predloga, katerega avtor je bil tožnik, tudi prvotožena stranka. S tem v zvezi je potrebno opozoriti na ureditev v Pravilniku o osnovah in merilih za urejanje področja inventivne dejavnosti drugotožene stranke (oz. tedanje TOZD za vzdrževanje lokomotiv M.) z dne 13. 12. 1983, ki je pravna podlaga tudi za odločitev v tej zadevi, glede na to, da je veljal v času nastanka in uporabe inovacije. V navedenem pravilniku je določen tudi način zagotavljanja sredstev za plačila oziroma nagrade v primerih, kadar gre za inovacije, ki predstavljajo izboljšavo za železniško tehnologijo ali železniška transportna sredstva. Po določbi 44. člena pravilnika se namreč plačila oziroma nagrade za tiste inovacije, za katere je ugotovljeno, da predstavljajo izboljšavo za železniško tehnologijo ali železniška transportna sredstva, obračunavajo v breme sredstev, ki jih združi TOZD skupno z drugimi organizacijami v ŽG Ljubljana kot sredstva tekočega poslovanja na ravni ŽG Ljubljana na osnovi določil Samoupravnega sporazuma o inventivni dejavnosti v ŽG Ljubljana. Na podlagi te določbe ima drugotožena stranka možnost pridobiti ustrezna sredstva, ki jih je zaradi plačila nagrade za koristni predlog dolžna plačati tožniku kot svojemu delavcu, od prvotožene stranke (kot pravne naslednice nekdanje ŽG Ljubljana, v okviru katere so se združevala sredstva za te namene).

Komisija za inovacije pri drugotoženki je tožnikov predlog za izdelavo novih blazinic iz filca za mazanje drsnih ležajev na lokomotivah elok serije 342 in 362 ocenila za tehnično izboljšavo (priloga A5 – predlog komisije za inovacije z dne 11. 5. 1994) in predlagala izplačilo nagrade v višini 30.000,00 SIT, predlog pa je poslala tudi Komisiji za inovacije S. zaradi ocene prihranka in izplačila dela nagrade s tem v zvezi. Drugotožena stranka je v postopku za preizkus in oceno inovacije, ki ga je izpeljala po določbah tedaj veljavnega Pravilnika o osnovah in merilih za urejanje področja inventivne dejavnosti v TOZD za vzdrževanje lokomotiv M. (ki je bil sprejet 13. 12. 1983, na podlagi tedaj veljavnih predpisov – Zakona o varstvu izumov, tehničnih izboljšav in znakov razlikovanja – Ur. l. SFRJ št. 34/81 s spremembami – ZVITIZR), ki je pravna podlaga za odločanje v tem individualnem delovnem sporu, že v letu 1994 ugotovila, da gre za inovacijo in sprejela tožnikov predlog, ter tožniku kot avtorju vsaj deloma priznala pravice po pravilniku. Zato so povsem neutemeljene njene pritožbene navedbe, da sploh ne gre za inovacijo in da tožniku iz tega naslova ne gredo nikakršne pravice.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje argumentiralo ugotovitev, da ima tožnikova inovacija značaj koristnega predloga in ne tehnične izboljšave v smislu določb pravilnika drugotožene stranke, ki je koristni predlog, katerega avtor je tožnik, uporabljala pri vzdrževanju in popravilu električnih lokomotiv, kakor tudi zaključek, da je imela zaradi uporabe koristnega predloga prihranke oziroma korist. Niti pritožba tožeče stranke, ki trdi, da gre za tehnično izboljšavo in terja plačilo za petletno uporabo, niti pritožba drugotožene stranke, ki tudi v pritožbi vztraja pri svojih stališčih, da ne gre niti za koristni predlog, zato nista utemeljeni. Po določbi 27. člena pravilnika se za tehnično izboljšavo v smislu pravilnika šteje vsaka racionalizacija dela, ki nastane z uporabo znanih tehničnih sredstev in tehnoloških postopkov v vseh fazah delovnega procesa, s katero se dosega večja delovna storilnost, povečanje dohodka, prihranek pri materialu in energiji, boljše izkoriščanje strojev in naprav, večja varnost pri urejanju železniškega prometa, večja varnost pri delu in varstvu okolja, za tehnično izboljšavo pa se šteje tudi rešitev problema, kateremu ni priznano patentno varstvo, če izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka tega člena. Po določbi 35. člena pravilnika pa se za koristne predloge štejejo predlogi, ki pomenijo racionalnejšo rešitev določenega problema v železniški dejavnosti, ki se v smislu določil zakona ne morejo opredeliti kot izum ali tehnična izboljšava.

Prvostopenjsko sodišče je svoje zaključke, do katerih je prišlo po obsežnem in natančno izvedenem dokaznem postopku, ustrezno in logično obrazložilo in jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, vsekakor pa v celoti pritrjuje prepričljivi dokazni oceni izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na izpoved tožnika in zaslišanih prič, zlasti pa na izvedenska mnenja sodnih izvedencev strojne stroke, ki jih je v tem postopku postavilo z namenom, da se razčistijo strokovna vprašanja v zvezi s tožnikovo inovacijo ter da se ugotovi ali gre res za tehnično izboljšavo (kar je v letu 1994 ugotovila drugotožena stranka sama) ali ne, oziroma da se oceni prihranek oz. korist, ki je nastala z uporabo inovacijskega predloga, katerega avtor je tožnik. Na podlagi izvedenskega mnenja prof. dr. I.J. ter izvedenskega mnenja sodnega cenilca dr. P.K., ki je izračunal korist od tožnikovega predloga za obdobje od leta 1992 do 1996, je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da gre pri tožnikovi inovaciji za koristni predlog in ne za tehnično izboljšavo. Oba sodna izvedenca sta pri pripravi izvedenskih mnenj oz. dopolnitev medsebojno sodelovala, stranki sta prav tako sodelovali z izvedencem neposredno in na njegov poziv predložila vse zahtevane listine in dokazila, sodelovali pa sta tudi na razgovorih, ogledih, ki jih je opravil sodni izvedenec prof. dr. J. (kot izhaja iz njegovega izvedenskega mnenja). Pri izdelavi izvedenskih mnenj sta izvedenca pridobila vse razpoložljive podatke in listine, povezane z inovacijskim predlogom tožnika, od pravdnih strank, zato nikakor ni sprejemljivo stališče drugotožene stranke, da naj bi izračuni in mnenja dr. K. temeljila le na predpostavkah, ki jih je sam postavil, ne pa na listinski niti na kakršnikoli drugi dokumentaciji. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe drugotožene stranke, da naj bi prof. dr. J. podal le mnenje, da gre za koristni predlog s tehnične plati, ne pa v smislu 35. člena pravilnika. Sodišče prve stopnje je namreč že v sklepu o postavitvi izvedenca med drugim naložilo izvedencu, da oceni naravo tožnikovega inovacijskega predloga ob upoštevanju pravilnika drugotožene stranke (ki opredeljuje tehnične izboljšave in koristne predloge v skladu s tedaj veljavnimi predpisi – ZVITIZR). Nobenega dvoma ni, da tako iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca prof. dr. J. kot tudi iz mnenja dr. K. izhaja, da gre lahko le za koristni predlog in ne za tehnično izboljšavo v smislu 27. člena pravilnika oz. 159. člena ZVITIZR, zlasti zato, ker je iz njega razvidno, da je sistem mazanja drsnih ležajev s pomočjo mazalnih blazinic iz filca po tožnikovem predlogu identičen s sistemom mazanja drsnih ležajev na dizelskih lokomotivah 661. Tudi stališču drugotožene stranke, da ne gre niti za koristni predlog, ker naj bi šlo za predlog, podan v okviru rednih delovnih nalog tožnika, ni mogoče pritrditi. Glede na opis njegovega delovnega mesta in delo, ki ga je dejansko opravljal (tožnik je izpovedal, da je bil zadolžen za kontrolo in preizkus manometrov) je očitno, da predlog, katerega avtor je tožnik, presega okvire njegovih rednih delovnih nalog.

Neutemeljene so pritožbene navedbe drugotožene stranke, da do tožnika nima nobenih obveznosti, ker se je odpovedala vsem pravicam, ki jih je imela od inovacije tožnika „Nove blazinice iz filca za mazanje drsnih ležajev na lokomotivah elok 342 in 362 s sklepom z dne 27. 11. 1997, s katerim je tožniku dala njegovo inovacijo na prosto razpolago. Drugotožena stranka je v obrazložitvi navedenega sklepa med drugim zapisala, da je komisija za inovativno dejavnost drugotožene stranke podala pozitivno strokovno mnenje o inovaciji kot tehnični izboljšavi, ki učinkovito znižuje stroške vzdrževanja električnih lokomotiv vrste elok 342 in 362. Sklep je bil sprejet na podlagi ugotovitve, da drugotožena stranka nima konkretne koristi od navedene inovacije, saj se njeni učinki poznajo pri stroških vzdrževanja električnih lokomotiv vrste elok 342 in 362, ki so last S. d.d., ki imajo konkretne koristi od inovacije. Navedeni sklep je bil sprejet na podlagi 1. alinee 9. člena ZPILDR dne 21. 11. 1997. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je drugotoženka dala tožniku inovacijo na prosto razpolaganje potem, ko so se mazalne blazinice iz filca v praksi dejansko že uporabljale. Drugotoženka je namreč dobila dovoljenje za poskusno vgradnjo blazinic iz filca s strani Službe za vleko vlakov in vozna sredstva v okviru S. d.d. že dne 13. 2. 1995, kot izhaja iz listin v spisu. Dovoljena je bila poizkusna vgradnja blazinic iz filca na lokomotive vrste elok 342 in 362, s tem da drugotožena stranka po šestmesečni poizkusni dobi dostavi poročilo in oceno stroškov ob morebitni zamenjavi originalnih blazinic (dopis šefa Službe za vleko vlakov in vozna sredstva z dne 13. 2. 1995 – B13). Tudi po stališču pritožbenega sodišča se drugotožena stranka s sprejemom takšnega sklepa ni mogla izogniti svojim obveznostim do tožnika potem, ko je njegovo inovacijo – koristni predlog že več let uporabljala in vgrajevala blazinice iz filca v lokomotive elok 342 in 362. Tožnik je sicer v letu 1994 res dobil nagrado za inovativni predlog „Izboljšanje mazanja“ v višini 30.000,00 SIT na podlagi predloga komisije za inovacije in racionalizacije pri delu z dne 11. 5. 1994 ter sklepa 3. rednega zasedanja delavskega sveta (B15), vendar je zlasti iz izpovedi priče B.D. razvidno, da je šlo le za izplačilo simbolične nagrade za inovativno delo, s tem da je bil predlog tedaj poslan na S. d.d. v nadaljnjo obravnavo zaradi ocene, da ima korist od tehnične izboljšave prvotožena stranka, ker ima manjše stroške vzdrževanja. Po določbi 40. člena pravilnika tožene stranke se plačila oz. nagrade za inovacijo določajo od vsakoletne gospodarske koristi, pri čemer nagrada za koristne predloge pripada avtorju največ za dobo enega leta izkoriščanja koristnega predloga v praksi. Že iz te določbe izhaja, da je tudi nagrada za koristni predlog odvisna od gospodarske koristi, ki jo prinaša izkoriščanje koristnega predloga, zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi bil tožnik v celoti poplačan že z navedeno le simbolično nagrado.

Pritožba tožeče stranke pa je delno utemeljena glede odločitve o višini prisojene nagrade, ki je bila tožniku prisojena v prenizkem znesku 12.108,16 EUR. Tožnik namreč pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dopolnilnega cenilnega mnenja sodnega izvedenca prof. dr. P.K. oz. korekcije izračuna koristi oz. nagrade iz dopolnilnega mnenja, ki jo je podal na zaslišanju na obravnavi dne 4. 12. 2006. Iz mnenja izvedenca z dne 2. 9. 2004 izhaja, da je izračunana korist ob upoštevanju skupnega števila ležajev 400 znašala 14.608.000,00 SIT, vendar je na pripombo tožnika glede pravilnosti izračuna izvedenec pritrdil tožniku, da gre za 460 in ne za 400 ležajev ter izpovedal, da se v enakem razmerju, to je za 15 %, spremeni tudi končna številka izračuna koristi. Letna korist torej res znaša 14.020,36 EUR (upoštevajoč za 15 % povečan znesek koristi za petletno obdobje, ki znaša 70.101,82 EUR – prej 16.799.200,00 SIT) in ne le 12.108,16 EUR (to je znesek, izračunan za eno leto ob upoštevanju izračunane koristi za petletno obdobje v višini tedanjih 14.608.000,00 SIT po izračunu v dopolnilnem izvedenskem mnenju prof. dr. P.K. z dne 2. 9. 2004), kot je bilo prisojeno tožniku iz naslova nagrade za inovacijo, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot koristni predlog. V tem obsegu je torej pritožba utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo, ter prisojeno nagrado zvišalo na 14.020,36 EUR.

Pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje deloma zmotno odločilo o obrestnem zahtevku od prisojene nagrade za koristni predlog, ker je tožniku prisodilo zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe do plačila, vendar le, dokler vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti ne doseže glavnice. Pritožba tožeče stranke je v zvezi z obrestnim zahtevkom delno utemeljena, saj je obrestni zahtevek neutemeljeno zavrnjen za čas od dneva, ko je vsota neplačanih obresti dosegla glavnico do 1. 1. 2002. Sodišče prve stopnje je sicer upoštevalo odločbo Ustavnega sodišča RS iz leta 2006 opr. št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 (Ur. l. RS, št. 28/2006), vendar si jo je razlagalo očitno napačno, ker odločitev, da zakonske zamudne obresti prenehajo teči, ko vsota ne plačanih obresti doseže glavnico, glede na zapadlost glavnice (vložitev tožbe oz. 13. 12. 1997), v obravnavanem primeru pomeni, da so obresti prenehale teči že pred 1. 1. 2002, torej pred uveljavitvijo OZ, kar ni pravilno, saj je tedaj še veljal 277. člen ZOR, ki ni omejeval teka zamudnih obresti. Retroaktivna uporaba določbe 376. OZ ni dopustna. Šele z uveljavitvijo 376. člena OZ so namreč obresti nehale teči, ko je vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti dosegla glavnico. Ustavno sodišče RS je z navedeno odločbo (iz leta 2006) odločilo, da se navedena določba 376. člena OZ uporablja tudi za terjatve, ki so zapadle že pred uveljavitvijo OZ, to je pred 1. 2. 2002, saj je določilo 1060. člena OZ razveljavilo, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred navedenim datumom, uporablja 277. člen ZOR, ki ni omejeval teka zamudnih obresti. To pa pomeni, da so glede glavnic, ki so zapadle v plačilo do 23. oktobra 1998, zakonske zamudne obresti glede na citirano ustavno odločbo prenehale teči dne 1. 1. 2002, ko je začel veljati OZ. Glavnice, zapadle v plačilo 3. oktobra 1998, so dosegle glavnico 1. 1. 2002, glavnice, zapadle v plačilo pred tem datumom, pa so jo tedaj sicer že presegle, so pa tekle še naprej le do 1. 1. 2002, torej do uveljavitve OZ. Odločitev sodišča, da zakonske zamudne obresti nehajo teči z dnem, ko dosežejo glavnico, je torej v obravnavanem primeru napačna, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi delno ugodilo ter delno spremenilo zavrnilni del izpodbijane sodbe glede obrestnega zahtevka tako, da zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov tečejo do 1. 1. 2002. Glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti je sodišče prve stopnje odločilo, da od prisojenega zneska tečejo obresti od vložitve tožbe, to je od 4. 12. 1997 dalje, pri čemer je prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je tožnik s pripravljalno vlogo z dne 16. 10. 2006, s katero je delno umaknil tožbo in vztrajal še pri tožbenem zahtevku v višini 14.608.000,00 SIT, zahteval obresti šele od 13. 12. 1997 dalje. Ker pritožbeno sodišče pazi na prekoračitev tožbenega zahtevka le na zahtevo stranke (3. odstavek 350. člena ZPP), drugotožena stranka pa take zahteve v svoji pritožbi ni uveljavljala, pritožbeno sodišče v odločitev o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska (12.108,16 EUR) ni poseglo. Glede na delno spremembo sodbe na pritožbo tožnika pa je od prisojenega višjega zneska upoštevalo tožnikov obrestni zahtevek in tožeči stranki prisodilo zakonske zamudne obresti od 13. 12. 1997 dalje, pri čemer zakonske zamudne obresti (od zneska, prisojenega s sodbo sodišča prve stopnje, ter od s to sodbo zvišanega prisojenega zneska), kot je že obrazloženo, tečejo do 1. 1. 2002. Utemeljena je tudi pritožba tožnika glede stroškov postopka, ki jih je dolžan povrniti prvo in drugotoženi stranki. Odločitev o stroških postopka je deloma napačna, ker je sodišče prve stopnje deloma zmotno uporabilo določbe 154. člena ZPP oz. napačno izračunalo uspeh tožnika v postopku, ki naj bi bil le 1 %. Tožnik je z vlogo 16. 10. 2006 deloma umaknil tožbo s pretežnim delom tožbenega zahtevka, kar pomeni, da se je spremenila vrednost spora ter uspeh tožnika v postopku (v korist tožnika), zato za postopek, ki je potekal po delnem umiku tožbe, odločitev, da mora tožnik nasprotnima strankama povrniti vse priglašene stroške, ni pravilna. Sodišče je pri odločitvi o stroških očitno pomotoma upoštevalo oz. v razlogih sodbe tudi zapisalo, da je tožnik umaknil tožbo glede zneska 737.312,00 SIT, namesto pravilno 737.312.000,00 SIT (kot je pravilno navedeno v izreku sklepa, s katerim je bil postopek ustavljen zaradi umika tožbe). Stroški so bili torej pravilno prisojeni tako prvo kot drugotoženi stranki za čas do umika tožbe dne 16. 10. 2006, ker je uspeh tožnika v celoti kljub delni spremembi sodbe še vedno nekaj več kot 1 %. Za obdobje po 16. 10. 2006 pa je potrebno upoštevati vrednost spornega predmeta 14.608.000,00 SIT. Glede na prisojeni znesek 14.020,36 EUR je prišlo do spremembe uspeha strank v postopku, tako da je tožnik uspel s 23 %, nasprotni stranki pa s 67 %. Potrebni stroški prvotožene stranke za to fazo postopka znašajo skupaj z materialnimi stroški in 20 % DDV 1.340,26 EUR (obravnave – 2 x 1000 točk, trajanje 300 točk, pripravljalni spis – soglasje k umiku 50 točk), glede na uspeh pa je upravičena do povračila 884,57 EUR. Potrebni stroški drugotožene stranke za to fazo postopka pa znašajo, ob upoštevanju istih postavk, 1.287,58 EUR (obravnave – 2 x 1000 točk, trajanje 300 točk), pri čemer je drugotožena stranka upravičena do povračila 862,68 EUR glede na uspeh. Tožnikovi potrebni stroški postopka za čas po delnem umiku tožbe pa znašajo 1.235,99 EUR (umik tožbe – 50 točk, obravnave – 2 x 1000 točk, trajanje – 200 točk), pri čemer je glede na uspeh upravičen do povračila stroškov v znesku 284,27 EUR, s tem da mu je vsaka od solidarno toženih strank dolžna povrniti polovico tega zneska. Po poračunu stroškov je torej tožnik za to fazo postopka dolžan povrniti prvotoženi stranki znesek 742,44 EUR, drugotoženi stranki pa znesek 720,54 EUR. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče prisojene stroške postopka, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženima strankama, znižalo in delno spremenilo odločitev o stroških postopka tako, kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa – prvotoženi stranki je tožeča stranka dolžna povrniti znesek 7.063,15 EUR (namesto z izpodbijanim sklepom prisojenih 8.175,70 EUR) drugotoženi pa 8.314,47 EUR (namesto 9.744,19 EUR), vsaki pa še po 9,91 EUR sodnih taks.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma, delno podani, je pritožbeno sodišče pritožbi v navedenem obsegu ugodilo in v skladu z določbo 4. točke 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe in sklepa tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. V ostalem pa je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo drugotožene stranke kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP v povezavi s 1. odst. 154. člena ZPP in 1. odst. 155. člena ZPP. Ker je tožeča stranka s pritožbo delno uspela, sta ji prvotožena in drugotožena stranka dolžni povrniti del pritožbenih stroškov, odmerjenih po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2003) in sicer v znesku 450 točk. Tožnik je delno uspel glede stroškov, ki jih je dolžan povrniti prvotoženi stranki s 25 %, glede tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko vključno s stroški pa s 75 %, upoštevajoč tožnikov uspeh v postopku (tožnik je uspel z zneskom 4.454,45 EUR na račun zvišanja glavnice, ki mu jo je dolžna plačati drugotožena stranka, ter znižanja stroškov, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženima strankama). V tem razmerju sta mu prvotožena in drugotožena stranka dolžni povrniti pritožbene stroške, kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa, in sicer prvotožena stranka 112,50 EUR, drugotožena stranka pa 337,50 EUR.

S popravnim sklepom, izdanim po predsedniku senata V.Ž. opr. št. Pdp 1135/2007 z dne 15. 5. 2009, je pritožbeno sodišče popravilo očitno napako v izreku te sodbe. S tem prepisom se nadomestijo prvotni izvodi sodbe in sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1135/2007 z dne 17. 12. 2008.