Jedro

Pravilnik kot nagrade oziroma nadomestila za izkoriščanje inovacije ni določal celotne ustvarjene gospodarske koristi, temveč je bila ta določena le kot podlaga za določitev nagrade. To izhaja tudi iz določb 166. člena Zakona o varstvu izumov, tehničnih izboljšav in znakov razlikovanja, ki govori o posebnem plačilu za uporabo tehnične izboljšave v odvisnosti od njenega prispevka k povečanju dohodka ali zmanjšanju stroškov organizacije (torej nikakor v višini celotnega prihranka).

Izrek

Glede odločitve o zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti se revizija zavrže, v ostalem pa zavrne.

Druga tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in drugo toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova nagrade oziroma nadomestila za uporabo njegovega koristnega predloga v zvezi z izboljšanim načinom mazanja ležajev električnih lokomotiv s pomočjo ustrezne blazinice iz filca izplača nadomestilo v višini enoletne gospodarske koristi v znesku 12.108,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi do višine glavnice. Višji zahtevek zoper drugo toženo stranko in (solidarni) zahtevek zoper prvo toženo stranko je sodišče zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in mu prisojeni znesek zvišalo na 14.020,36 EUR, višino prisojenih zakonskih zamudnih obresti pa zvišalo na obresti, ki so se natekle do 1. 1. 2002 ter delno znižalo znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožnik dolžan plačati obema toženkama. V ostalem je tožnikovo pritožbo in pritožbo drugotožene stranke zavrnilo.

3. Zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ne glede na to, da je bil v delovnem razmerju pri drugotoženi stranki, vztraja, da je plačilo nadomestila za uporabo njegove inovacijske rešitve utemeljeno zahteval tudi od prvotožene stranke, ki je imela od ustvarjene rešitve dejansko korist. Graja presojo sodišča, da ima njegova rešitev le značaj koristnega predloga, ne pa tehnične izboljšave. V tej zvezi sodišču očita tako bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče pravno opredelitev njegove rešitve prepustilo izvedencu, oziroma zmotno uporabo materialnega prava glede te opredelitve. Hkrati opozarja, da je njegovo rešitev za tehnično izboljšavo v letu 1994 veljavno opredelila že pristojna komisija pri toženi stranki, tako da je bilo na to opredelitev sodišče vezano. Glede na to bi mu moralo priznati plačilo nadomestila, odmerjenega po pravilih, ki so veljala za odmero nadomestila za uporabo tehnične izboljšave. V nadaljevanju pa revizija obširno izpodbija zavrnitev obrestnega zahtevka, kolikor se je ta nanašal na tek zakonskih zamudnih obresti po 1. 1. 2002. 4. Drugotožena stranka je vložila odgovor na revizijo in v njem zanikala odgovornost za plačila kakršnega koli nadomestila tožniku.

5. V zvezi z odločitvijo o zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti revizija ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

6. Na podlagi 39. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se za ugotovitev vrednosti spornega predmeta, od katere je odvisna dovoljenost revizije, upošteva samo vrednost glavnega zahtevka. Obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve se pri tem ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. To pomeni, da glede odločitve sodišča druge stopnje o zakonskih zamudnih obrestih, kot postranski terjatvi, revizija ni dovoljena. Ker je tožnik plačilo zakonskih zamudnih obresti uveljavljal le v smislu postranske terjatve, je glede na navedeno sodišče na podlagi 377. člena ZPP revizijo, kolikor se nanaša na odločitev o zakonskih zamudnih obrestih, kot nedovoljeno zavrglo.

7. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljen. Sodišče se je tudi samo opredelilo do pravnega pomena tožnikove inovacijske rešitve, tako da dejstvo, da je to vprašanje izpostavilo tudi v sklepu o odreditvi izvedeniškega dela, ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

9. Glede na to, da je tožnik sporno inovacijsko rešitev ustvaril kot delavec drugotožene stranke in glede na to, da sta bili toženki oziroma njeni pravni prednici statusno povezani osebi s specifično urejenimi medsebojnimi razmerji (44. člen Pravilnika o osnovah in merilih za urejanje področja inovativne dejavnosti – priloga B/1 spisa - v nadaljevanju „Pravilnik“), sodišče ni zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko zavrnilo. Čeprav je dejanska korist iz naslova tožnikove inovacije nastala prvotoženi stranki, je tožnik ustrezno nadomestilo utemeljeno uveljavljal le pri drugotoženi stranki, pri kateri je bil v delovnem razmerju in pri kateri je bila inovacija ustvarjena ter realizirana oziroma uporabljena. Stvar obeh toženk je bila, kako sta glede uporabe tožnikove inovacije uredili medsebojna razmerja in to na tožnikovo nadomestilo neposredno ni vplivalo.

10. Revizija utemeljeno navaja, da je opredelitev inovacijske rešitve v smislu določb v spornem času veljavnega Zakona o varstvu izumov, tehničnih izboljšav in znakov razlikovanja (Ur. l. SFRJ, št. 34/81 – v nadaljevanju: Zakon) in splošnih aktov tožene stranke pravno vprašanje, s tem da je odgovor nanj vezan na dejanske ugotovitve o vsebini in pomenu inovacijske rešitve. Glede na določbe Pravilnika drugotožene stranke o opredelitvi tehnične izboljšave in koristnega predloga (člen 27 do 36 Pravilnika) in glede na dejanske ugotovitve o vsebini in pomenu tožnikove inovacije, do katerih je prišlo tudi s pomočjo izvedenca, je sodišče utemeljeno presodilo, da je pomenila tožnikova izboljšava mazanja ležajev elektrolokomotiv koristni predlog.

11. Tudi če bi bil tožnikovemu inovacijskemu predlogu priznan status tehnične izboljšave, tožnik ne bi bil upravičen do izplačila višje nagrade oziroma višjega nadomestila za ustvarjeno inovacijo, kot mu jo je dosodilo sodišče. 12. Glede prihrankov, doseženih z uporabo tožnikove inovacijske rešitve, je sodišče tudi s pomočjo izvedenca ugotovilo, da je to rešitev pri vzdrževanju električnih lokomotiv drugotožena stranka uporabljala dalj časa in da so v petih letih znašali prihranki oziroma gospodarska korist 16.799.200 takratnih SIT oziroma 70.101,82 EUR, enoletna gospodarska korist pa 14.020,36 EUR. Pri tem pa je sodišče presodilo, da je bil tožnik ob predpostavki, da ima njegov inovacijski predlog značaj koristnega predloga, iz naslova njegove uporabe upravičen do nadomestila v višini enoletne gospodarske koristi.

13. Pravilnik tožene stranke je v 37. členu določal, da avtorju pripada pravično plačilo oziroma nagrada za sprejeto inovacijo, upoštevaje določbe 16. in 30. člena Pravilnika o okoliščinah, v katerih je bila inovacija ustvarjena, stopnji njene inovativnosti in njenih učinkih. V 40. členu pa je bilo določeno, da se plačila oziroma nagrade za inovacijo sicer določijo na podlagi izračuna vsakoletne gospodarske koristi po priloženi tabeli, in sicer: - za izume za vsa leta uporabe, vendar največ za sedem let, - za tehnične izboljšave največ za pet let uporabe, - za koristne predloge za eno leto uporabe.

14. Tabele za odmero nadomestila oziroma nagrade, na katero se Pravilnik sklicuje, dejansko Pravilnik ni vseboval. Ne glede na to pa je iz navedenih določb očitno, da Pravilnik kot nagrade oziroma nadomestila za izkoriščanje inovacije ni določal celotne ustvarjene gospodarske koristi, temveč je bila ta določena le kot podlaga za določitev nagrade. To izhaja tudi iz določb 166. člena Zakona, ki govori o posebnem plačilu za uporabo tehnične izboljšave v odvisnosti od njenega prispevka k povečanju dohodka ali zmanjšanju stroškov organizacije (torej nikakor v višini celotnega prihranka).

15. Že pred prijavo tožnikove inovacije je bil dne 22. 3. 1994 tudi na nivoju S. Ž. oziroma takratne prvotožene stranke sprejet Pravilnik o inovativni dejavnosti (priloga BI/1 spisa), ki je v 21. členu določal, da „premija za inovacijo z izračunanim ali ocenjenim gospodarskim uspehom znaša 10 % od koristi (prihranka)“, največ pa 25.000 takratnih DEM. Ker je bila tožena stranka članica sistema slovenskih železnic, je navedeni pravilnik veljal tudi zanjo.

16. Tudi če bi tožnikov predlog za izboljšanje mazanja drsnih ležajev elektrolokomotiv šteli za tehnično izboljšavo, za uporabo katere bi bil tožnik upravičen do nadomestila v višini 10 % ugotovljene oziroma ocenjene gospodarske koristi v petih letih uporabe, bi glede na ugotovljeno oziroma ocenjeno petletno gospodarsko korist v višini 70.101,82 EUR bil tožnik ob gornjih izhodiščih upravičen do denarnega nadomestila le v višini 7.010,18 EUR, tako da mu je sodišče dosodilo celo dvakrat višje nadomestilo. Ker pa je revizijo vložil le tožnik, sodišče na podlagi 359. člena v zvezi s 383. členom ZPP v višino tako prisojenega nadomestila ni moglo poseči. 17. Čeprav je sodišče pri izdaji izpodbijane sodbe delno zmotno uporabilo materialno pravo (glede izhodišč za odmero nadomestila za uporabo tožnikove inovacije), taka uporaba materialnega prava ni šla v škodo odločanja o tožnikovem zahtevku za plačilo denarnega nadomestila. Zato je sodišče glede odločitve o glavnem zahtevku tožnikovo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Ker drugotožena stranka s svojim odgovorom na revizijo ni mogla vplivati na odločitev, na podlagi 155. člena ZPP ni upravičena do povrnitve stroškov odgovora.