Jedro

Ponoven poskus skupnega življenja tožnice in zapustnika bi moral po svoji notranji vsebini izpolnjevati kriterije, ki so za priznanje zunajzakonske skupnosti tudi zaradi kratkosti skupnega življenja zelo strogi. Ob tem je ključna presoja pomena izjave pokojnika z dne 5. 2. 2003, ko je na sodišču deponiral oporoko, ob tem pa sodnici izjavil, da nima izvenzakonske partnerke. Taka izjava lahko pomeni le eno - da se zapustnik ni čutil v tovrstni zvezi, kakor sta presodili nižji sodišči. Za obstoj zunajzakonske skupnosti mora biti podana svobodna volja obeh partnerjev. Za obstoj zunajzakonske skupnosti torej ne zadošča, da si tega želi in ima voljo do tega le eden od partnerjev neke življenjske skupnosti (v konkretnem primeru tožnica), ki sicer obstoji, nima pa premoženjsko pravnih posledic.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je skladno z napotitvenim sklepom zapuščinskega sodišča s tožbo zahtevala ugotovitev, da ima dedno pravico po pokojnem M. M., ker je ob njegovi smrti z njim živela v zunajzakonski skupnosti. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je za presojo obstoja zunajzakonske skupnosti pomembno le obdobje skupnega življenja od novembra 2002 pa do smrti zapustnika 6. 7. 2003. Glede na kratko dolžino tega obdobja pa intenzivnost vsebine in kvaliteta odnosa med tožnico in pokojnikom ne zadošča pogojem, ki jih zakon predpisuje, da bi bila taka zveza izenačena v pravnih posledicah z zakonsko zvezo. Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. V pravočasni, popolni in dovoljeni reviziji tožnica predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in ponovno sojenje, ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, sodišči pa sta ob sojenju zagrešili tudi procesne kršitve, in sicer: po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se je odgovorov na pravno relevantna vprašanja sodišče lotilo v napačnem vrstnem redu (šele ko bi sodišče ugotovilo vsa dejstva, ki se nanašajo na pretekla razmerja med tožnico in pokojnikom v času pred novembrom 2002, bi lahko opredelilo relevantno obdobje, v katerem bi ugotavljalo elemente zunajzakonske skupnosti); vsebino razmerja od prvega novembra 2002 dalje je sodišče presojalo na podlagi le dveh dokazov, pri čemer je enega zmotno presodilo, pritožbeno sodišče pa je kršitev saniralo, češ da zadošča že drugi dokaz; - po 2. točki 370. člena ZPP, torej absolutno bistveno kršitev določb ZPP, je zagrešilo pritožbeno sodišče, ker je samo kvalitativno opredelilo tudi obdobje med letoma 1995 in 2001, pri tem pa trditve izbiralo selektivno, da je lahko zavrnilo pritožbo. Ni pa pritožbeno sodišče odgovorilo na vprašanja, ki so bila v pritožbi izpostavljena in ki so grajala vodenje dokaznega postopka v smeri od sodbe proti tožbi: sklicevanje sodišča prve stopnje na sodno prakso, ki ne ustreza konkretni zadevi; zniževanje praga procesnih pravic stranke in kršitev ustavne pravice, ker sodišče tožnice ni zaslišalo; parcialno dokazno oceno, ki spreminja vsebino tožbenega zahtevka in od tožnice zahteva, da s predloženimi dokazi dokazuje nekaj, česar v tožbi sploh ni zatrjevala.

3. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred uveljavitvijo novele Zakona o pravdnem postopku ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/08; v nadaljevanju ZPP), zato se tudi v revizijskem postopku uporabljajo določbe ZPP, kakršne so veljale pred 1. oktobrom 2008. 6. Sodišče prve stopnje je kot dejansko podstat svoje odločitve v celoti sledilo trditvam tožeče stranke, kot jih je ta podala v tožbi v zvezi z relevantnim obdobjem skupnega življenja, zato je zavrnilo dokaz z zaslišanjem tožnice in z njene strani predlaganih prič. S tem sodišče ni kršilo načela kontradiktornosti, saj se dokazujejo le sporna dejstva, ni pa namen izpovedovanja v utemeljevanju pravne kvalifikacije spornega razmerja, za kar se zavzema revidentka. V pogledu dokazovanja, katerega del je zaslišanje strank, tožnica ni mogla uspeti bolj, kot je. Sodišče je sledilo njenim navedbam, kako sta novembra 2002 z zapustnikom ponovno pričela skupaj bivati v ..., pri čemer je bil zapustnik veliko poslovno odsoten, javljal pa se je tožnici, kje je in kdaj se vrne. Prav veliko časa za druženje izven obveznosti nista imela. Pokojnik je bil impulziven, spremenljivega obnašanja, tudi tožnica pa ni bila vedno pripravljena prilagajati se njegovemu razpoloženju. V tem času sta se ukvarjala s sanacijo pokojnikove družbe, ki je imela dolgove in ji je grozil stečaj; gradila sta poslovni objekt v ..., vzpostavila zvezo s prijatelji iz preteklih obdobij, obnovila odnos pokojnika s sinom (sedaj tožencem), skupaj preživela novo leto, ponovno pričela hoditi na P., šla na otvoritev odvetniške pisarne skupne prijateljice in na srečanje odvetnikov v Portorož. V februarju 2003 naj bi se odločila za poroko.

7. Revizijsko sodišče pritrjuje pravnemu naziranju nižjih sodišč, da je za presojo obstoja tožničine dedne pravice relevantno, ali sta tožnica in zapustnik živela v zunajzakonski skupnosti v zadnjem obdobju do zapustnikove smrti, torej v obdobju osmih mesecev. Pretekla razmerja med pokojnikom in tožnico so se namreč venomer končala in nato ponovno začela. Prav iz tega razloga, ker se njuna zveza v preteklosti ni izkazovala kot konstantna in resna, je pravilno, da sta nižji sodišči presojali, ali so v zadnji izkazani življenjski skupnosti izpolnjeni vsi pogoji, ki jih zakon zahteva, da v pravnih posledicah izenači zunajzakonsko skupnost z zakonsko zvezo (po 12. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR v zvezi z drugim odstavkom 10. člena Zakona o dedovanju(1)). Taka skupnost mora navzven kazati lastnosti in okoliščine, ki dokazujejo skupno prebivanje, skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost in soodvisnost, seveda s predpostavko notranjega čustvenega razmerja: zunajzakonska skupnost mora temeljiti na svobodni odločitvi o skupnem življenju, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči (13. in 14. člen ZZZDR). Ponoven poskus skupnega življenja tožnice in zapustnika bi moral po svoji notranji vsebini izpolnjevati kriterije, ki so za priznanje zunajzakonske skupnosti tudi zaradi kratkosti skupnega življenja zelo strogi. Ob tem je ključna presoja pomena izjave pokojnika z dne 5. 2. 2003, ko je na sodišču deponiral oporoko, ob tem pa sodnici izjavil, da nima zunajzakonske partnerke. Taka izjava lahko pomeni le eno - da se zapustnik ni čutil v tovrstni zvezi, kakor sta presodili nižji sodišči. Za obstoj zunajzakonske skupnosti mora biti podana svobodna volja obeh partnerjev. Za obstoj zunajzakonske skupnosti torej ne zadošča, da si tega želi in ima voljo do tega le eden od partnerjev neke življenjske skupnosti (v konkretnem primeru tožnica), ki sicer obstoji, nima pa premoženjsko pravnih posledic.

8. Revizijski očitek, da sta sodišči selektivno izbirali trditve tožnice, ki se nanašajo na obdobje pred novembrom 2002, ni konkretiziran, zato revizijsko sodišče nanj ne odgovarja. Revizijski očitek metodološko napačnega dokazovanja (vrstni red dokazov in ugotavljanje dejstev na podlagi enega samega dokaza) pa tudi ni utemeljen, saj je dokazna ocena prosta in za ugotovitev relevantnega dejstva lahko zadošča že en sam dokaz. Kolikor pa se revidentka ne strinja z dokazno oceno, pa je v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ne more več izpodbijati zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP.

9. Po določbi 371. člena ZPP je revizijsko sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v delu, v katerem je bila z revizijo izpodbijana, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo tudi na pravilno uporabo materialnega prava. Ker je ugotovilo, da niso podani ne uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče po določbi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

10. V odločitvi o zavrnitvi reviziji je vsebovana tudi odločitev, da priglašene revizijske stroške nosi tožeče stranka sama.

Op. št. (1): Drugi odstavek 10.čl. ZD določa, da kot zakonca dedujeta drug po drugem tudi moški in ženska, ki živita v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti in nista sklenila zakonske zveze, vendar le v primeru, če ni razlogov, iz katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna.