Jedro

Tožnica in pokojni sta zvezo večkrat prekinila. Obdobij, v katerih sta živela skupaj, ni mogoče prištevati k zadnjemu obdobju, ki je trajalo le 7 mesecev, kar pa ni dalj časa trajajoča življenjska skupnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka živela s pokojnim M. M., umrlem 6.7.2003, v zunajzakonski skupnosti do njegove smrti in da ji zato pripada dedna pravica po pokojniku. Odločeno je bilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 771,97 EUR. Sodišče prve stopnje je tako razsodilo, potem ko je ugotovilo, da je skupnost trajala premalo časa, poleg tega pa tudi ni bila dovolj intenzivna.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlaga razveljavitev sodbe. Ponavlja potek postopka, predvsem pa se ne strinja s tem, da je sodišče zavrnilo predlagane dokaze vključno z njeno izpovedbo, saj to po njenem kaže, da se je sodišče že pred tem odločilo, da bo zavrnilo tožbeni zahtevek. Moralo bi izvesti postopek in oceniti vsak dokaz posebej in vse skupaj ter na podlagi tega sprejeti odločitev. Po njenem mnenju kvaliteta odnosa ni eden od kriterijev za ugotavljanje obstoja zunajzakonske skupnosti, tožnica pa kvalitete odnosa tudi ni zatrjevala in bi sodišče na tej podlagi ne smelo zavrniti tožbenega zahtevka. Sodišče bi moralo zaključiti, da ugotavljanje zunajzakonske skupnosti med tožnico in pokojnim v obdobju od leta 1995 do 2001 ni potrebno, ker toženec ni navedel dejstev in dokazov, na podlagi katerih bi sodišče lahko sledilo njegovemu predlogu za zavrnitev zahtevka. S pokojnim sta od 1.11.2001 (očitno je mišljena letnica 2002) dalje živela enako kot sta živela pred 30.12.2001 in jima zato ni bilo treba vzpostavljati zunajzakonske skupnosti. Skupaj sta živela od 1.11.2001 (očitno je mišljena letnica 2002) do zapustnikove smrti, pogovarjala sta se o poroki, 14.2.2003 sta se zaročila, uresničevala sta zastavljene načrte. Vsebino dopisa z dne 4.4.2003 je sodišče prve stopnje napačno presodilo, kajti ta dopis je tožencu poslala A. B. R., ne pa ona, torej tožnica. Ker je sodišče obdobje pred jesenjo 2002 štelo za irelevantno v tem postopku, se ni opredelilo do navedb, da sta živela ločeno 10 mesecev po nasvetu družinskega terapevta. Sodišče ni pravilno vodilo materialnega procesnega vodstva. Zavrnitev dokaznih predlogov ne temelji na razumni oceni sodišča. Dejansko stanje ni bilo prav ugotovljeno. Tožnici je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.

Pritožbo z gornjo vsebino je vložila sama tožnica, po izteku pritožbenega roka pa je pritožbo vložila tudi njena pooblaščenka, vendar je pritožbeno sodišče to štelo kot dopolnitev pritožbe, ta dopolnitev pa je bila prepozna, zato je pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Pooblaščenka je sodbo prejela 10.11.2008, pritožba oziroma dopolnitev pa je bila vložena 26.11.2008. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Dejansko stanje je popolno ugotovljeno in tudi materialnopravno je pravila odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče v pretežni meri sprejema razloge izpodbijane sodbe in se z njimi strinja. Le v nebistvenem delu razlogi niso pravilni, o čemer bo govor na koncu.

Glede na pritožbene trditve pritožbeno sodišče razlogom izpodbijane sodbe še dodaja: Odgovor na vprašanje, ali držijo pritožbeni očitki v zvezi z izvedbo dokazov, je odvisen od tega, ali je mogoče sprejeti stališče sodišča prve stopnje o tem, da

1. ni pomembno, kaj se je med tožnico in pokojnim dogajalo pred ponovnim zbližanjem novembra 2002 kot trenutkom, ko naj bi po tožničinih trditvah spet živela skupaj in

2. ali je obdobje od 1.11.2002 do 6.7.2003 dovolj dolgo, da izpolnjuje standard dalj časa trajajoče življenjske skupnosti iz 1. odstavka 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR, pa tudi, ali je za to obdobje mogoče govoriti, da je bila zveza take vrste, da jo je mogoče opredeliti kot dalj časa trajajočo življenjsko skupnost. Pritožbeno sodišče gornje stališče sodišča prve stopnje v celoti sprejema. To pa pomeni, da izvajanje drugih dokazov ni bilo potrebno in da sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni napravilo nobene kršitve. Odločilna dejstva v zvezi z zgoraj zapisanim so namreč ugotovljena z zadostno mero prepričljivosti. Tudi pritožbeno sodišče se strinja, da obdobij, v katerih sta pokojni in tožnica živela skupaj, ni mogoče "prištevati" k obdobju od 1.11.2002 do 6.7.2003; da obdobje, za katerega tožnica sama pove, da sta s pokojnim spet začela živeti skupaj, torej od 1.11.2002 do 6.7.2003 ni dovolj dolgo, da bi lahko doseglo standard dalj časa trajajoče življenjske skupnosti. Kot je mogoče razbrati iz sodne prakse v zvezi s tem vprašanjem, dostopne na spletu, je pretežno govor o več let trajajoči skupnosti, medtem ko se npr. 3 ali 6 mesecev trajajoča skupnost ni štela za dalj časa trajajočo (glej odločbi VS RS II Ips 76/94 in II Ips 360/96). Gre torej za odločno prekratek čas. Poleg tega pritožbeno sodišče tudi v celoti sprejema razloge sodbe o tem, da v tem času tudi kvaliteta odnosa ni bila taka, da bi dosegla standard, kakršnega naj ima zakonska zveza. Tožnica v pritožbi pravi, da kvalitete odnosa ni zatrjevala in da to ni kriterij za ugotavljanje obstoja zunajzakonske skupnosti. Če moti izraz "kvaliteta odnosa", pa je mogoče reči tudi drugače, da torej v tem času vsebina razmerja ni dosegla in glede na kratek čas tudi ni mogla doseči standarda dalj časa trajajoče življenjske skupnosti. Pri tem ne gre za to, ali je tožnica to zatrjevala. Glede na dejstva, ki jih je zatrjevala, je bila namreč stvar presoje sodišča prve stopnje, ali je vsebina njunega razmerja bila taka, da navedeni standard doseže. Tako torej razlogov izpodbijane sodbe ni treba ponavljati, ker jih pritožbeno sodišče sprejema (razen v delu, o čemer bo govor v nadaljevanju).

Sicer pa pritožbeno sodišče v zvezi z vprašanjem, ali je zvezo med tožnico in pokojnim mogoče izenačiti z zakonsko zvezo, dodaja še tole: Tožnica trdi, da je tožbo utemeljevala med drugim s tem, da sta po nasvetu družinskega terapevta v času od 31.12.2001 do 1.11.2002 živela ločeno in da v tem času skupnosti, začeti leta 1995, nista štela za končano. To ponavlja tudi v pritožbi, češ da bi bilo to treba upoštevati pri odločanju o tem, koliko časa je skupnost trajala. Vendar tožbene trditve niso take: ločeno življenje je po tožbenih navedbah terapevt sicer predlagal, vendar pokojnik s tem ni soglašal in je zdravljenje prekinil. V pripravljalni vlogi (r. št. 22) tožnica sama navaja, da je šlo za obdobje prekinitve odnosa in da je osebne stike odklanjala. Skupna odločitev pa je bila ponovna vzpostavitev življenjske skupnosti.

Torej so pritožbene trditve o tem, da skupnosti nista štela za končane, v nasprotju s trditvami tožnice v navedeni pripravljalni vlogi. V tej vlogi pa tožnica tudi sama pove, da je bilo v njunem odnosu največja težava nezaupanje. Slednje pa ne more biti podlaga za zvezo, ki je enaka zakonski. Po 13. členu ZZZDR namreč zakonska zveza med drugim temelji na medsebojnem zaupanju. Torej mora na tem temeljiti tudi dalj časa trajajoča življenjska skupnost, če naj ima po 1. odstavku 12. člena ZZZDR enake posledice kot zakonska zveza. Gornje dodaja pritožbeno sodišče kot enega od razlogov, zaradi katerega ni mogoče upoštevati skupnosti pred 1.11.2002 in kot odgovor na to, da sta tožnica in pokojni od 1.11.2002 zvezo le nadaljevala in sta torej živela enako kot pred 30.12.2001. Pritožba pa ima prav, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo listino z dne 4.4.2003, priloga A14, kajti kot izhaja iz listine in kot pravilno navaja pritožba, dopisa ni pisala tožnica. V tem delu gre sicer za nasprotje med vsebino listin in razlogi sodbe, vendar je sodbo vseeno mogoče preizkusiti, napačna presoja listine pa tudi ni vplivala na pravilnost odločitve, kajti ne gre za nosilni razlog, pač pa le za obrobnega. To torej pomeni, da bi tudi brez tega razloga bilo v sodbi povsem dovolj podlage za odločitev, kakršno je sprejelo sodišče prve stopnje. Kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

S tem je odgovorjeno na bistvene pritožbene trditve.

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. členu ZPP.