Jedro

Za odločitev v tej zadevi ni bistveno, da bi si tožena stranka z majhnim denarnim stroškom lahko zagotovila dostop do svojih parcel po svojih zemljiščih.

Pri presoji za ukinitev služnosti se upoštevajo le tiste spremenjene okoliščine, ki se nanašajo na gospodujoče zemljišče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 166,00 EUR stroškov odgovora na pritožbo v petnajstih dneh, od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ukinitev stvarne služnosti poti, ki poteka preko parc. št. 383 k.o. X kot služečega zemljišča v korist zemljišča parc. št. 381 k.o. X, kot gospodujočega zemljišča, katerega lastnik je tožeča stranka, in tožeči stranki naložilo, da toženi povrne stroške pravdnega postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da iz obrazložitve sodbe ni mogoče ugotoviti na podlagi česa je sodišče napravilo zaključek, da je povezava od javne ceste do kmetije tožene stranke obstajala že v času sklenitve sodne poravnave v letu 1932. Tožeča stranka vztraja, da si je tožena stranka po svojih nepremičninah parc. št. 374/1, 374/2 in 374/3, vse k.o. X, uredila dovozno pot z javne ceste do svoje domačije. Sporna služnostna pot je ostala zgolj v korist gospodujočega zemljišča 381 k.o. X. Tudi iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca F. G. sledi, da služnost ni bila ustanovljena zaradi izkoriščanja kmetijskih zemljišč parc. št. 381 k.o. X, ampak zaradi dostopa do kmetij obeh pravdnih strank. Ker služnost za lastnika gospodujočega zemljišča ne predstavlja enostavnejšega dostopa, ker ima na voljo enakovreden dostop na svojem zemljišču, je potrebno služnostni poti odreči njeno koristnost. Toženec ima do svoje nepremičnine parc. št. 381 k.o. X kar dva dostopa. Dostopa lahko neposredno s parc. št. 379 k.o. X, ki je njegovo dvorišče k stanovanjski stavbi s parc. št. 379, nato pa na parc. št. 380 in od tu na parc. št. 381, vse k.o. X. Obstaja pa tudi druga možnost, da do gospodujočega zemljišča dostopa z javne poti, ki teče po parc. št. 2166/17 in asfaltirani poti do kmetije tožene stranke po parc. št. 371/1, 374/2 in 374/3, vse k.o. X. Tožena stranka bi po svojih zemljiščih lahko vzpostavila brez večjih stroškov povezavo do vseh svojih parcel. Sodišče ne pojasni, zakaj plinovodno omrežje, ki seka služnostno pot, ne predstavlja bistvene spremembe okoliščin.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku ni bilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 354. člena ZPP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo za odločitev v tej zadevi pomembne dejanske okoliščine, na podlagi katerih je nato pravilno uporabilo določilo 222. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ, Ur. list RS, št. 87/2002) in tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Tožeča stranka je v tožbi zahtevala, da stvarna služnost poti preko zemljišča tožeče stranke s parc. št. 383 k.o. X, kot gospodujočega zemljišča, katerega lastnik je tožena stranka preneha. Med postopkom na prvi stopnji med strankama ni bilo sporno, kje poteka trasa služnostne poti. Iz že citiranega določila 222. člena SPZ pa sledi, da lahko lastnik služeče stvari zahteva, naj stvarna služnost preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari, ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena. Uporaba izraza postane nepotrebna pomeni jasno opredelitev, da je podlaga za prenehanje oziroma ukinitev služnosti sprememba odločilnih okoliščin: v času zahteve lastnika služeče stvari za prenehanje oziroma ukinitev služnosti te okoliščine niso več takšne, kakršne so bile v času, ko je služnost nastala oziroma je bila pridobljena.

7. Služnost je bila ustanovljena s sodno poravnavo, ki sta jo pravna prednika pravdnih strank podpisala v pisarni deželnega sodišča 22.10.1932 in drug drugemu priznala služnostno pravico poti po parc. št. 383 in 185, (sedaj 381), ki vodi od občinske poti do njunih domačij in gospodarskih poslopij, tako, da pot poteka po meji obeh parcel, med katerima so postavljeni mejniki, obe kolesnici potekata enako daleč od mejnikov. Ker je sodišče na podlagi izpovedbe zaslišanih prič, pa tudi tožeče stranke na zadnji obravnavi ugotovilo, da pot, ki poteka preko parcel soseda Š., mimo teniških igrišč obstaja že več kot 100 let (zadnji odstavek na strani 5 sodbe), je pritožbena navedba, da takšna ugotovitev sodišča nima podlage v izvedenih dokazih in da je zato nepreverljiva, v nasprotju z listinsko dokumentacijo v spisu. Povezava z javno potjo, na katero se sklicuje pritožba se tako ni pojavila šele po nastanku služnostne pravic (1932), ampak je obstajala že najmanj 100 let. Dejstvo, da je ta pot sedaj asfaltirana, ne predstavlja okoliščine, zaradi katere je sporna služnost postala nepotrebna.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe zaslišanih prič ugotovilo, da je namen uporabe služnostne poti še vedno enak. Uporablja se za kmetijske potrebe tožene stranke, ker druga pot do parcele št. 381 niti ne obstaja. Za odločitev v tej zadevi ni bistveno, da bi si tožena stranka z majhnim denarnim stroškom lahko zagotovila dostop do svojih parcel po svojih zemljiščih. Prav tako ni nepomembno, da sta pravna prednika obeh pravdnih strank s sodno poravnavo uredila dostop do svojih zemljišč tako, da sta drug drugemu priznala služnostno pot na svojih zemljiščih, mejniki med njunima zemljiščema pa potekajo po sredini te služnostne poti. Obstoječa služnostna pot je funkcionalna in ekonomična za obe pravdni stranki. Če bi bila ukinjena, bi tožeča stranka še vedno ohranila služnostno pravico vožnje po zemljišču tožene stranke. Tožena stranka pa bi morala za uporabo svojih zemljišč (parc. št. 381), nameniti del obdelovalnih površin. Na podlagi navedenega se tudi pritožbeno sodišče strinja, da stvarna služnost ni postala nepotrebna za uporabo gospodujočega zemljišča, saj se razmere, ki so bistvene za odločitev v tej zadevi, v času od sklenitve sodne poravnave do danes na strani gospodujočega zemljišča niso spremenile. Zato ni pogojev za ukinitev služnosti.

9. Tožeča stranka je kot spremenjeno okoliščino za služeče zemljišče navedla novo zgrajeno traso plinovoda, ki poteka preko parc. št. 383, kar pa je za odločitev v tej zadevi prav tako nerelevantno, saj se pri presoji za ukinitev služnosti upoštevajo le tiste spremenjene okoliščine, ki se nanašajo na gospodujoče zemljišče (glej odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 2/99).

10. Ker tožeča stranka v pritožbenem postopku ne oporeka več, da tožena stranka ne bi uporabljala služnostne poti v enak namen, je jasno, da stvarna služnost ni postala nepotrebna za uporabo gospodujoče stvari. Ker tudi ni izkazala, da bi se razmere, ki bi bile upoštevne na strani gospodujočega zemljišča po sklenitvi sodne poravnave spremenile, ni pogojev za ukinitev služnosti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določila 222. člena SPZ in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi določila 353. člena ZPP, pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

11. Odločitev o stroških postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato je toženi dolžna povrniti stroške za odgovor na pritožbo, ki jih je sodišče odmerilo skladno z Odvetniško tarifo, njihova natančna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu.