Jedro

Temeljno pravilo v pravdnem postopku je, da sodba učinkuje (zgolj) med strankama, vendar pa je razvoj ureditve sodnega varstva civilnopravnih pravic pokazal, da so nujni primeri, ko pravnomočnost sodbe učinkuje tudi proti tretjim osebam. Za (enega od) primer(ov) takšnega razširjenega subjektivnega učinkovanja pravnomočnosti gre tudi v konkretni zadevi, in sicer za dispozitivno enotno sosporništvo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je od sodišča zahtevala, naj ugotovi, da je darilna pogodba, sklenjena med tožencem (prvotni drugi toženec) in njegovim očetom A. A. (prvotni prvi toženec) 22. 2. 1993, za parc. št. ..., vpisane v vl. št. ... k. o. ..., nična, ter tožencema naloži izstavitev zemljiškoknjižne listine. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zoper drugega toženca zavrnilo, tožbo zoper prvega toženca (ker je umrl) pa zavrglo.

2. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo v delu, v katerem je bilo odločeno o zahtevku za ugotovitev ničnosti sporne darilne pogodbe, razveljavilo in tožbo (tudi) v tem obsegu zavrglo; pritožbo tožnice pa je zavrnilo in v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper to sodbo in sklep je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče odločbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Zmotna je ugotovitev, da je o obravnavanem zahtevku že pravnomočno odločeno v smislu drugega odstavka 319. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnica namreč ni bila stranka v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Kopru P 338/2003. V tisti pravdi je Mestna občina Koper vložila tožbo za ugotovitev neveljavnosti pogodbe o prenosu lastninske pravice z dne 22. 2. 1993, ker je bila (verjetno) mnenja, da so sporne nepremičnine stavbno zemljišče. Tožnica v tej pravdi pa uveljavlja ničnost omenjene pogodbe, ker je šlo za kmetijska zemljišča, ki so bila prej družbena lastnina. Ta so ex lege postala državna last v smislu določbe 14. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ). Tožnica je predložila lokacijsko informacijo z dne 27. 5. 2004, iz katere izhaja, da gre za kmetijska zemljišča, ki so v njeni lasti. Tudi prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da gre za kmetijska zemljišča in da je podana aktivna legitimacija tožnice. Za stavbna zemljišča je aktivno legitimirana Mestna občina Koper Prav tako je zmotna razlaga, da gre za primer razširjenih subjektivnih mej pravnomočnosti. Ni res, da bi bili tožnica in Mestna občina Koper lahko enotni sospornici, saj je sosporništvo fakultativno in le izjemoma obvezujoče (nujno) ter ne more nastati po nalogu ali odločitvi sodišča. Zaradi nepravilnosti odločitve o tem, da je o ugotovitvenem delu zahtevka že pravnomočno odločeno, je nepravilna tudi odločitev o tem, da je zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine neutemeljen.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Negativna funkcija (materialne) pravnomočnosti se izraža v prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem oziroma bis de eadem re ne sit actio); pravnomočna sodba preprečuje novo sojenje o istem zahtevku med istima strankama(1). Pri presoji, ali gre za pravnomočno razsojeno stvar (res iudicata), mora tako sodišče oceniti, ali obstojita objektivna in subjektivna identiteta tožbenega zahtevka. V sodni praksi je v fazi po pravnomočnosti odločbe uveljavljena procesna ekvivalenčna teorija, ki pri oceni istovetnosti tožbenega zahtevka v objektivnem smislu enakovredno upošteva dva elementa: tožbeni predlog in (dejanski) tožbeni temelj. Nobenega dvoma ne more biti, da je ugotovitveni tožbeni zahtevek v obravnavani zadevi istoveten z ugotovitvenim zahtevkom Mestne občine Koper v že pravnomočno razsojeni pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Kopru P 338/2003. Enaka sta tako tožbena predloga kot tudi dejanska podlaga obeh zahtevkov; gre za uveljavljanje ničnosti darilne pogodbe, sklenjene med tožencem in njegovim očetom A. A. 22. 2. 1993, ki se nanaša na parc. št. ..., vpisane v vl. št. ... k. o. ..., in sicer (kar je bistveno) iz istih razlogov – njuno ravnanje naj bi bilo v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi načeli (103. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR(2)), saj naj bi bil njun namen s sklenitvijo te pogodbe preprečiti izvršitev sodbe Okrajnega sodišča v Kopru P 720/92 z dne 15. 11. 2000, s katero je bila razveljavljena menjalna pogodba med (tedanjo) Kmetijsko zemljiško skupnostjo Koper in A. A. z dne 7. 1. 1986 (52. in 53. člen ZOR). V obeh zadevah gre torej za isti dejstveni kompleks (historični dogodek), na katerega ni mogoče opreti vsebinsko enakega tožbenega predloga, čeprav se posamezna dejstva dodajo ali izpustijo(3). Nova tožba z enakim tožbenim predlogom bi bila dopustna le, če bi izhajala iz bistveno drugačnega dejanskega temelja kot tožba, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno; nova pravda bi bila torej mogoča le v primeru, ko bi tožnica uveljavljala ničnost oziroma neveljavnost sporne darilne pogodbe iz povsem drugih razlogov. Revizijsko opozarjanje, da je razlika med zadevama v tem, da je Mestna občina Koper uveljavljala ničnost sporne darilne pogodbe, ker naj bi (verjetno) menila, da so sporne nepremičnine stavbno zemljišče, tožnica v konkretni zadevi pa ničnost te pogodbe uveljavlja, ker meni, da gre za kmetijska zemljišča, je neutemeljeno. Od statusa spornih zemljišč bi bila kvečjemu morda lahko odvisna utemeljenost nadaljnjega (dajatvenega) zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine (ki je v zadevah različen – enkrat v korist Mestne občine Koper, drugič v korist tožnice), nikakor pa ta dodatni zahtevek ne spremeni identitete tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodbe. Še toliko bolj, ker sta ta nadaljnji (dajatveni) zahtevek tožnici v obeh zadevah utemeljevali s prav to (isto) podlago – ugotovitvijo ničnosti sporne darilne pogodbe(4).

7. Prav tako je treba pritrditi presoji pritožbenega sodišča, da je med ugotovitvenim tožbenim zahtevkom v obravnavani zadevi in ugotovitvenim zahtevkom, o katerem je bilo pravnomočno odločeno v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Kopru P 338/2003, podana istovetnost (tudi) v subjektivnem smislu. Krog oseb, ki jih veže učinek pravnomočne sodbe, opredeljujejo pravila o subjektivnih mejah pravnomočnosti. Temeljno pravilo v pravdnem postopku, da sodba učinkuje (zgolj) med strankama ( res iudicata ius facit inter partes ), je neposreden izraz pravice do izjavljanja oziroma pravice do kontradiktornega postopka kot enega od ustavnih procesnih jamstev (22. člen Ustave Republike Slovenije)(5). Vendar pa je razvoj ureditve sodnega varstva civilnopravnih pravic pokazal, da so nujni primeri, ko pravnomočnost sodbe učinkuje tudi proti tretjim osebam ( extra partes ali tudi erga omnes ). Za (enega od) primer(ov) takšnega razširjenega subjektivnega učinkovanja pravnomočnosti gre tudi v konkretni zadevi, in sicer za dispozitivno enotno sosporništvo(6). Pri tej obliki enotnega sosporništva(7) za razliko od nujnega(8) resda ne obstoji procesna nujnost, da so v enotnem postopku udeleženi vsi, ki sicer izpolnjujejo pogoje za enotne sospornike, vendar pravnomočnost sodbe, izdane zoper enega od njih, učinkuje tudi zoper ostale (v pozitivnem in negativnem smislu), čeprav ti niso bili udeleženi v postopku (potencialni enotni sosporniki). Takšen spor je namreč mogoče rešiti samo na enak način za vse sospornike, posledica česar mora biti izključitev možnosti vsebinsko različnih sodb zoper te; v skladu z načelom pravne varnosti in bistvom enotnega sosporništva je treba preprečiti divergentnost sodnih odločb, zato sukcesivne (in paralelne) pravde z identičnim zahtevkom niso (ne morejo biti) dovoljene. Tudi v obravnavani zadevi narava stvari ne dopušča, da bi bilo glede posameznih oseb odločeno različno. Spor o (morebitni) ničnosti(9) darilne pogodbe, sklenjene med tožencem in njegovim očetom A. A. 22. 2. 1993, zaradi (zatrjevanega) izigravanja sodbe

Okrajnega sodišča v Kopru P 720/92 je mogoče logično rešiti le enotno glede vseh sospornikov –

pogodba je lahko le bodisi nična glede vseh teh bodisi veljavna glede vseh teh. Povedano drugače, n a (ne)obstoj ničnosti pravnega posla iz določenega (istega) razloga ne (more) vpliva(ti) okoliščina, kdo je "zainteresirana oseba" v smislu prvega odstavka 109. člena ZOR.

8. Odločitev o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti sporne darilne pogodbe, je torej pravilna, posledično pa je pravilna tudi odločitev o tem, da je zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine neutemeljen. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo revizijo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.

Op. št. (1): Pravnomočnost je torej negativna procesna predpostavka, na katero sodišče pazi ves čas postopka po uradni dolžnosti (primerjaj drugi odstavek 319. člena ZPP).

Op. št. (2): Določila ZOR se za sporno pravno razmerje uporabljajo na podlagi 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (OZ).

Op. št. (3): Pravnomočnost namreč zajema vsa dejstva, ki sestavljajo določen dejanski sklop (historični dogodek), na katerem temelji nek tožbeni zahtevek; o

zahtevku je tako odločeno celovito, kar narekuje tudi pravna varnost, saj bi sicer vedno obstajala negotovost, ali je o določenem razmerju odločeno dokončno ali ne, in če ne, v kolikšnem delu.

Op. št. (4): Tako tožnica v obravnavani zadevi kot tožnica v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Kopru P 338/2003 je navajala, da ji sporna darilna pogodba onemogoča vknjižbo njene lastninske pravice na parc. št. ... in 2990/2 k. o. ...

na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Kopru P 720/92 z dne 15. 11. 2000. Op. št. (5): Zagotovitev pravice do kontradiktornega postopka je popolna le, če je zagotovljeno, da bo sodba učinkovala zgolj proti osebam, ki so v postopku, v katerem je bila izdana, imele možnost sodelovati in vplivati na odločitev sodišča. Op. št. (6): Primeri, ko sodba učinkuje zoper širši krog oseb, so še pravno nasledstvo, sodba glede izpodbijanja pravnih dejanj ter ugotovitve (ne)obstoja prerekanih terjatev v stečaju, sodbe v statusnih sporih ipd. (Neposredne) učinke določene sodbe na pravni položaj oseb, ki v pravdi niso sodelovale, pravna teorija utemeljuje s tesno zvezo teh oseb s pravdnimi strankami; primerjaj J. Juhart, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba, Ljubljana 1961, str. 457. Op. št. (7): V katerih primerih so si subjekti na pasivni ali aktivni strani v razmerju enotnih sospornikov (196. člen ZPP), ne določajo procesni predpisi, ampak pravila materialnega prava, na katera procesni predpis napotuje. Sosporniki se namreč štejejo za enotno pravdno stranko, "če je mogoče po zakonu ali naravi pravnega razmerja", to je po pravilih materialnega prava, spor rešiti samo na enak način za vse sospornike.

Op. št. (8): Sosporniki so v tem primeru po materialnem pravu v takšni medsebojni zvezi, da lahko le vsi skupaj upravljajo in razpolagajo s pravicami. Iz te skupne pravice upravljanja in razpolaganja izhaja zakonska nujnost, da lahko le vsi upravičenci skupaj tožijo in so vsi zavezanci skupaj toženi.

Op. št. (9): Po stališčih pravne teorije in sodne prakse je nična pogodba absolutno neveljavna od začetka; pravni posel velja le dejansko, ne pa pravno. Klasične in imanentne značilnosti ničnosti so učinkovanje samo po sebi ( ipso iure ) – brez kakršnegakoli akta, upoštevanje

ex offo , neugasljivost ugotovitvenega zahtevka in pravica do uveljavljanja vsakogar, ki ima pravni interes ( ničnost namreč učinkuje erga omnes , primerjaj A. Polajnar Pavčnik v M. Juhart, N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 521; in S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, I. knjiga, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1984, str. 374).