Jedro

O istem pravnem razmerju je že bilo pravnomočno odločeno. Res je, da Republika Slovenija ni bila stranka v omenjeni pravdi, vendar pravilo, da gre za isti zahtevek samo, če so tudi pravdne stranke iste, ni absolutno. Upoštevati je namreč treba primere razširjenih subjektivnih mej pravnomočnosti, ko pravnomočna sodba učinkuje tudi proti tretjim. Tak primer so tudi potencialni enotni sosporniki. Če bi Republika Slovenija in občina tožili na ničnost pogodbe v isti pravdi, bi bili enotni sospornici, saj je glede ničnosti pravnega posla (ko se ta uveljavlja iz istega razloga) mogoče spor rešiti samo na enak način za vse sospornike. Ker je bil zahtevek za ugotovitev ničnosti sporne darilne pogodbe iz razloga, ker naj bi toženi stranki imeli namen preprečiti izvršitev sodbe v zadevi P1, že pravnomočno zavrnjen, ni mogoče o istem zahtevku odločati ponovno in je na podlagi citirane določbe drugega odstavka 319. člena ZPP treba tožbo v tem delu zavreči.

Izrek

Izpodbijana sodba se v delu, v katerem je bilo odločeno o zahtevku na ugotovitev, da je darilna pogodba, sklenjena med B.G. in B.N. z dne 22.2.1993 za parc.št. 2988, 2989, 2990/1 in 2990/2 k.o. ..., nična, razveljavi in se tožba v tem delu zavrže. Pritožba se zavrne in se v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je darilna pogodba, sklenjena 22.2.1993 med G. in N.B., nična in da je tožena stranka dolžna tožeči izstaviti zemljiškoknjižno listino za vknjižbo. Hkrati je odločilo še, da se tožba zoper G.B. zavrže in da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 952,64 EUR pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je do sklenitve darilne pogodbe prišlo izključno z namenom, da bo drugotoženi kot sin prvega toženca skrbno obdeloval zemljo, ki je prvotoženi zaradi starosti in bolezni ni bil več sposoben. Namen tožencev torej ni bil, da bi preprečila izvršitev sodbe v zadevi P1 (s katero je bila razveljavljena menjalna pogodba med G.B. in takratno Kmetijsko zemljiško skupnostjo) in s tem izigrala prisilne predpise. Darilna pogodba niti ne nasprotuje moralnim načelom. Toženi stranki ni mogoče očitati nedobrovernosti. Ker ni podana nobena od predpostavk za ničnost, je bilo treba zahtevek zavrniti.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki v pritožbi navaja, da je ugotovitev, da tožencu ni mogoče očitati nedobrovernosti zmotna. Drugotoženec se je namreč udeleževal obravnav v zadevi P1 in je torej za pravdo vedel. Zmotna je tudi ugotovitev, da naj bi bila darilna pogodba sklenjena z namenom, da se zagotovi ustrezno gospodarjenje, slednje se namreč lahko zagotovi tudi brez darilne pogodbe. Sodba pove, da je bila darilna pogodba sklenjena, ko je bil zahtevek za razveljavitev menjalne pogodbe že dvakrat zavrnjen, ne pove pa da je bila taka odločitev tudi že dvakrat razveljavljena. Če bi bil namen strank pošten, bi darilno pogodbo lahko sklenili tudi pogojno, isto pa bi dosegli tudi z oporoko. V pravdi P1 je bila tožba vložena zaradi oškodovanja družbenega interesa, zato je nesprejemljiva trditev, da izpodbijana pogodba ne nasprotuje ustavi, ustavnim predpisom in načelom kot tudi, da podlaga take pogodbe ni nedopustna. Namen strank je bil preprečiti vknjižbo tožeče stranke na navedenih nepremičninah v zemljiški knjigi, zato je pogodbo v skladu z določbami 53/3 v zvezi s členom 52 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) šteti za nično. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo sodišče zahtevku ugodilo.

Pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa je moralo sodbo v ugotovitvenem delu razveljaviti in tožbo v tem delu zavreči, vse po uradni dolžnosti zaradi kršitve po 12. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka na naroku za glavno obravnavo opozorila, da je tožbo s popolnoma enakim zahtevkom, to je na ničnost iste pogodbe, vložila tudi občina in da je bil ta zahtevek že pravnomočno zavrnjen in je v zvezi s tem ugovarjala, da gre za že razsojeno stvar. Prvostopno sodišče o tem ugovoru ni odločalo. Po določbi drugega odstavka 319. člena ZPP mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je bilo o zahtevku že pravnomočno odločeno. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo. Ponovna odločitev o že pravnomočno razsojenem zahtevku pa je tudi pritožbeni razlog, na katerega mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. V pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Kopru P2, ki se je vodila med občino in istimi toženci kot v tej pravdi, je sodišče pravnomočno zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je darilna pogodba, sklenjena med B.G. in B.N. dne 22.2.1993 za nepremičnine s parc.št. 2988, 2989, 2990/1 in 2990/2 k.o. ..., nična. Občina je ničnost uveljavljala iz istih razlogov kot v tej pravdi Republika Slovenija (ravnanje tožencev je v nasprotju s predpisi in moralo, saj naj bi bil njun namen izigrati sodbo, s katero je bila razveljavljena menjalna pogodba med Kmetijsko zemljiško skupnostjo in G.B.). O istem pravnem razmerju je torej že bilo pravnomočno odločeno. Res je, da Republika Slovenija ni bila stranka v omenjeni pravdi, vendar pravilo, da gre za isti zahtevek samo, če so tudi pravdne stranke iste, ni absolutno. Upoštevati je namreč treba primere razširjenih subjektivnih mej pravnomočnosti, ko pravnomočna sodba učinkuje tudi proti tretjim. Tak primer so tudi potencialni enotni sosporniki. Če bi Republika Slovenija in občina tožili na ničnost pogodbe v isti pravdi, bi bili enotni sospornici, saj je glede ničnosti pravnega posla (ko se ta uveljavlja iz istega razloga) mogoče spor rešiti samo na enak način za vse sospornike (196. člen ZPP). Ker je bil zahtevek za ugotovitev ničnosti sporne darilne pogodbe iz razloga, ker naj bi toženi stranki imeli namen preprečiti izvršitev sodbe v zadevi P1, že pravnomočno zavrnjen, ni mogoče o istem zahtevku odločati ponovno in je na podlagi citirane določbe drugega odstavka 319. člena ZPP treba tožbo v tem delu zavreči. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi določbe drugega odstavka 354. člena ZPP v zvezi z 12. točko drugega odstavka 339. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo v ugotovitvenem delu in v tem delu tožbo zavrglo. Posledično pa tudi pritožbenih navedb v zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka (glede ugotovitvenega dela) ni mogoče upoštevati in se o njih ni potrebno izreči. Odločitev o zavrnitvi zahtevka na izstavitev listine je pravilna. Zahtevek na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe je bil namreč pravnomočno zavrnjen, kar pomeni, da je sporna darilna pogodba veljavna in je toženec zakonito pridobil lastninsko pravico na spornih nepremičninah. Zato tožeča stranka nima nobene pravne podlage, po kateri bi lahko zahtevala izstavitev listine. Ker pritožbeno sodišče drugih kršitev, na katere mora po drugem odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, razen kršitve iz 12. točke 339. člena ZPP, ni našlo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.