Jedro

Tožnik je sam tako v Pravilniku 2013, Pravilniku 2012, kot tudi v Pravilniku 2011 določil, da se uporablja(jo) za honorarje in nadomestila, zbrana od 1. 1. 2012 dalje, torej arg. a contrario, da se ne uporablja(jo) za honorarje in nadomestila, zbrana za obdobje pred 1. 1. 2012. To pa pomeni, da se za honorarje in nadomestila, ki so bila zbrana za obravnavano obdobje, uporabljajo pravila delitve, sprejeta s Pravilnikom 2010 (kar določa tudi tožnikov Statut 2013), tako kot je to pravilno ugotovil tudi organ. S tem organ ni presegel svoje nadzorstvene funkcije, ne glede na izdajo dovoljenja šele s 6. 2. 2012, saj je tožnik zbrana sredstva delil po pridobitvi njegovega statusa kot kolektivne organizacije v tem obsegu (kot izhaja iz podatkov spisa v letu 2013).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijanim sklepom tožniku odredil, da v roku 8 (osem) mesecev od vročitve tega sklepa odpravi kršitev 7. točke prvega odstavka 146. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP), ki jo je tožnik storil s tem, da delitve honorarjev za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del, zbranih za obdobje od 11. 10. 2010 do 31. 12. 2011, ni opravil v skladu z vnaprej določenimi pravili delitve tako, da delitev teh honorarjev opravi v skladu s Pravilnikom Zavoda A. o delitvi nadomestil in avtorskih honorarjev z dne 2. 6. 2010 in Statutom Zavoda A., ki ga je Svet Zavoda sprejel na seji 10. 9. 2013, o tem obvesti organ in mu predloži ustrezne dokaze. V obrazložitvi je uvodoma navedel, da je bilo tožniku izdano dovoljenje z dne 6. 2. 2012 za kolektivno upravljanje avtorskih pravic za soavtorje avdiovizualnih del, za izvajalce v avdiovizualnih delih in za filmske producente v zvezi s tonskim ali vizualnim snemanjem, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe, in sicer samo za razdeljevanje nadomestil med upravičene imetnike pravic. V tem postopku je organ ugotavljal, ali je tožnik honorarje za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del, zbranih za obdobje od 11. 10. 2010 do 31. 12. 2011, delil v skladu z vnaprej določenimi pravili delitve. Pri tem ni ugotavljal, katera pravila delitve so po vsebini ustreznejša in primernejša, temveč katera vnaprej določena pravila bi bilo treba uporabiti v tem obdobju. Glede na določbe sprejetih Pravilnikov in sprejetega Statuta 2013 je ugotovil, da bi moral tožnik uporabiti pravila delitve, določena v Pravilniku 2010, saj so predhodni pravilniki določali pravila za sredstva, zbrana od 1. 1. 2012 dalje. Iz Letnega poročila tožnika za leto 2011 tudi izhaja, da so bila v tem letu tovrstna sredstva že zbrana. Nadalje je organ ugotovil, da se določbe Pravilnika 2013 in Pravilnika 2010 zelo razlikujejo, zato je za imetnike pravic pomembno, po katerem pravilniku se delitev opravi. Pravilnik 2010 izrecno določa način delitve avtorskih honorarjev, zbranih za nedefinirano uporabo, medtem ko Pravilnik 2013 te določbe ne vsebuje. Pravilnik 2010 je tudi določil, da se honorarji, zbrani za nedefinirano uporabo (torej takrat, ko dejanske uporabe ni mogoče ugotoviti ali pa bi bilo ugotavljanje uporabe in z njim povezano razdeljevanje sredstev stroškovno neekonomično), delijo in ne rezervirajo, zato bi jih moral tožnik razdeliti. Na to napotuje tudi Statut 2013. Prav tako teh sredstev ne bi smeli rezervirati in odvesti v Sklad Skupščine filmskih producentov in v Sklad Skupščine soavtorjev, temveč bi jih morali razdeliti med imetnike pravic glede na ugotovljeni delež delitve sredstev po definirani porabi (72. člen Statuta 2013 in 3. člen Pravilnika 2010). V posebne sklade je po 71. členu Statuta mogoče odvajati del avtorskih honorarjev ali nadomestil tistih upravičencev, ki so zavod pooblastili in se v korist teh skladov odpovedali delu sredstev, zbranih na njihov račun, in tisti avtorski honorarji in nadomestila, ki jih zaradi izteka zastaralnih rokov ni mogoče izplačati upravičencem. Ker honorarjev, zbranih za obdobje od 11. 10. 2010 do 31. 12. 2011, za nedefinirano uporabo po 72. členu Statuta 2013 ter petim odstavkom 3. člena Pravilnika 2010 ni mogoče rezervirati in odvesti v Sklad Skupščine filmskim producentov in Sklad Skupščine soavtorjev, prav tako po 71. členu Statuta 2013 v posebne sklade ni mogoče odvajati sredstev, ki so rezervirana za upravičence, pred iztekom zastaralnih rokov, je tožnik obravnavane honorarje delil v nasprotju z vnaprej določenimi pravili delitve iz 71., 72. člena Statuta 2013 in petega odstavka 3. člena Pravilnika 2010 in zato v nasprotju s 7. točko prvega odstavka 146. člena ZASP. Tožnik se lahko v primeru neupravičeno izplačanih avtorskih honorarjev oziroma subvencij odloči za izvedbo ustreznih poračunov, za vračila že prejetih sredstev ali pa za drug ustrezen ukrep. Organ je ocenil, da je 8-mesečni rok primeren za odpravo kršitve, ker bo lahko v tem času tožnik, če bo potrebno, sklical seje skupščin in izvedel ustrezne obračune.

2. Tožnik je v tožbi navedel, da kolektivna organizacija (v nadaljevanju KO) pridobi status z vsemi pravicami in obveznosti, kot izhajajo iz ZASP, s podelitvijo dovoljenja, organ pa s svojim nadzorom posega v obdobje pred podelitvijo dovoljenja, ko je imel tožnik še status zasebnega zavoda. Tožnik je v času svojega konstituiranja sprejel več aktov, ki jih je tekom časa spreminjal – bodisi zaradi zahtev organa bodisi zaradi potreb za izboljšanje sistema svojega delovanja. Pravilnik 2010 je na seji skupščin 21. 12. 2011 spremenil, kar pa je bilo pred podelitvijo dovoljenja, tako da tudi po stališču, ki ga je zavzel organ, pravila tožnika o delitvi nadomestil veljajo za vse imetnike pravic šele od podelitve dovoljenja naprej, do takrat pa se nanašajo samo na njene člane. Za ostale imetnike so tako relevantna pravila, ki so pri tožniku veljala v času, ko je pridobil status KO. Nadalje je treba tudi ugotoviti, da se je tožnik v času od oktobra 2010 naprej intenzivno pogajal z uporabniki – kabelskimi operaterji, ki svojo dejavnost izvajajo z uporabo pravice do kabelske retransmisije. V času pogajanj, ki so se končala decembra 2011 s podpisom skupnega sporazuma, so kabelski operaterji tožniku plačevali akontacije bodočih honorarjev, po sklenitvi sporazuma pa je tožnik v letu 2012 izvedel poračune v skladu z določili skupnega sporazuma za celotno obdobje od oktobra 2010 naprej. Honorarji za obdobje od oktobra 2010 do vključno decembra 2011 so bili torej obračunani v letu 2012. Ker so bila pravila o delitvi sprejeta 21. 12. 2011, honorarji pa zbrani v letu 2012, so bila pravila o delitvi tudi sicer sprejeta v naprej. Določba 7. točke prvega odstavka 146. člena ZASP je nedoločna. Ni namreč jasno, koliko v naprej morajo biti pravila določena in kaj je časovni mejnik, pred katerim morajo biti pravila določena (je to obračun honorarja, izdaja računa, čas dejanskega prejema honorarja ali čas delitve zbranih honorarjev). Tožnik meni, da z ignoranco na vprašanja KO v zvezi s to določbo in uvedbi postopka, ki lahko privedejo tudi do odvzema dovoljenja, organ zlorablja svojo nadzorstveno funkcijo. V obrazložitvi, ki sicer ni izvršljiva, organ ugotavlja nezakonitost posameznih določb Pravilnika in Statuta, kar pa presega njegove pristojnosti. Zaradi narave KO je treba njihove akte obravnavati kot akte izvrševanja njihovih pooblastil, tako, da je za presojo njihove ustavnosti in zakonitosti pristojno le Ustavno sodišče RS in ne upravni organ. Predlagal je, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi, kjer naj izvede predlagane dokaze (zaslišanje tam navedenih prič, pridobitev listin), izpodbijani sklep odpravi in toženki naloži plačilo njegovih stroškov postopka.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe iz razlogov, ki izhajajo iz izpodbijanega sklepa, poudarila, da je bila delitev honorarjev izvedena v letu 2013. Notranji akti KO, na podlagi katerih je bilo dovoljenje izdano, veljajo za vse imetnike pravic, čeprav so bili sprejeti pred izdajo dovoljenja, saj so vedno sprejeti pred izdajo dovoljenja. Brez veljavnega statuta in ostalih internih aktov namreč dovoljenje KO ne more biti izdano (148. in 149. člen ZASP). Poleg tega lahko pravna oseba nadomestila in avtorske honorarje zbira in deli šele po pridobitvi dovoljenja za kolektivno upravljanje, torej šele takrat, ko tudi po razlagi tožnika pravila o delitvi veljajo za člane in nečlane KO. Tožnik ne oporeka ugotovitvi, da je zbrana nadomestila in honorarje delil v nasprotju z veljavnim statutom, kar pomeni, da to dejstvo med strankama ni sporno. Trditev tožnika, da so kabelski operaterji tožniku do konca leta 2011 plačevali akontacije bodočih honorarjev, je tožbena novota, saj je tožnik v postopku celo zanikal, da bi 2011 prejel kakršnekoli honorarje. Toženka se strinja, da ni pristojna za oceno ustavnosti statuta, lahko pa presoja njegovo zakonitost, kar izhaja že iz 1. točke prvega odstavka 149. člena ZASP. Predlagala je zavrnitev tožbe.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, organ pa je za svojo odločitev navedel utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

6. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je predmet presoje v obravnavanem upravnem sporu sklep, s katerim je organ tožniku odredil, da v roku 8 (osmih) mesecev odpravi kršitev 7. točke 146. člena ZASP, ki jo je storil z delitvijo zbranih honorarjev v nasprotju s pravili delitve, in o odpravi kršitve obvesti organ.

7. Člen 146 ZASP opredeljuje dejavnost kolektivnih organizacij. Tako v prvem odstavku določa, da so kolektivne organizacije pravne osebe, ki na podlagi dovoljenja pristojnega organa nepridobitno in kot edino dejavnost, na podlagi pooblastila avtorja oziroma tega zakona v svojem imenu in za račun avtorjev (med drugim) delijo zbrana sredstva imetnikom pravic v skladu z vnaprej določenimi pravili delitve. Namen te določbe je torej v preprečevanju arbitrarnosti in samovolje kolektivnih organizacij pri delitvi zbranih honorarjev in nadomestil, torej, da se delitev zbranih sredstev izvaja transparentno in da je jasno, po katerih pravilih, pri čemer pa je od samih kolektivnih organizacij odvisno, kateri bo tisti časovni mejnik, pred katerim morajo biti ta delitvena pravila sprejeta (in ki ga morajo tudi določiti v svojih pravilih), obligatorno je le - kot že povedano -, da so znana vnaprej in da so v skladu z ZASP (kar pa izhaja iz njegovih nadaljnjih določb, ki jih mora kolektivna organizacija tudi upoštevati).

8. Med strankama je nesporno, da ima tožnik dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic soavtorjev avdiovizualnih del, izvajalcev v avdiovizualnih delih in filmskih producentov v zvezi s tonskim ali vizualnim snemanjem, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe v obsegu delitve zbranih sredstev. Nesporno je tudi, da je bilo tožniku to dovoljenje izdano 6. 2. 2012. 9. Tožnik ugovarja, da je organ s svojim nadzorom (ko tožniku očita, da ni razdelil honorarjev, zbranih za obdobje od 11. 10. 2010 do 31. 12. 2011, po pravilih delitve, ki se nanašajo na to obdobje, torej na obdobje od 11. 10. 2010 do 31. 12. 2011) posegel v obdobje, ko tožnik še ni imel statusa kolektivne organizacije, zato naj bi pravila delitve, sprejeta za to obdobje, veljala samo za takratne člane tožnika, v tem času po statusu zasebnega zavoda. Sodišče ugovora ne sprejema. Tožnik sam je namreč tako v Pravilniku 2013, Pravilniku 2012, kot tudi v Pravilniku 2011 določil, da se uporablja(jo) za honorarje in nadomestila, zbrana od 1. 1. 2012 dalje, torej arg. a contrario, da se ne uporablja(jo) za honorarje in nadomestila, zbrana za obdobje pred 1. 1. 2012. To pa pomeni, da se za honorarje in nadomestila, ki so bila zbrana za obravnavano obdobje, uporabljajo pravila delitve, sprejeta s Pravilnikom 2010 (kar določa tudi tožnikov Statut 2013), tako kot je to pravilno ugotovil tudi organ. S tem organ ni presegel svoje nadzorstvene funkcije, ne glede na izdajo dovoljenja šele s 6. 2. 2012, saj je tožnik zbrana sredstva delil po pridobitvi njegovega statusa kot kolektivne organizacije v tem obsegu (kot izhaja iz podatkov spisa v letu 2013). Sprejeta notranja pravila kolektivne organizacije pa morajo veljati enako za vse imetnike pravic, s katerimi upravlja tožnik, saj bi šlo v nasprotnem primeru za diskriminatorno obravnavanje le-teh. Kot pa je že v odgovoru na tožbo tudi pojasnila toženka, pa je moral tožnik za pridobitev dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic po ZASP vlogi priložiti (med drugim) statut, kot tudi morebitne druge interne akte, iz katerih je moral biti razviden način upravljanja avtorskih in sorodnih pravic, torej tudi delitev zbranih honorarjev in nadomestil. Določitev načel delitve v statutu pa predpisuje tudi tretji odstavek 153. člena ZASP.

10. Tožnik tudi ugovarja, da so bili honorarji za obravnavano obdobje obračunani šele v letu 2012, ker se je tožnik od oktobra 2010 do konca 2011 pogajal s kabelskimi operaterji, ki so v vmesnem času tožniku plačevali le akontacije bodočih honorarjev. Uvodoma sodišče ugotavlja, da je ta tožbeni ugovor po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 tožbena novota (po tej določbi stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta). Tožnik namreč tega ugovora ni uveljavljal pred izdajo izpodbijanega sklepa, v tožbi pa tudi ni pojasnil, zakaj ga ni uveljavljal že pred izdajo akta. Ne glede na povedano pa je iz podatkov upravnega spisa razvidno, da je tožnik navajal, da ni prejel nobenih nadomestil v spornem obdobju, kar pa Letno poročilo o poslovanju tožnika za leto 2011 ne potrjuje, ravno nasprotno, saj izkazuje, da so kabelski operaterji plačevali tožniku nadomestila na podlagi začasnega sporazuma.

11. Podlago za presojo vsebine aktov kolektivne organizacije pa organu daje sam ZASP, tako 162. in 162. a člen, ki opredeljujeta naloge organa pri izvajanju njegove nadzorstvene funkcije, med katere nedvomno sodi tudi nadzor nad vsebino sprejetih notranjih aktov posamezne kolektivne organizacije, ki ne smejo biti v nasprotju z ZASP.

12. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

13. Sodišče ni izvedlo glavne obravnave, ker so že podatki spisa dali zanesljivo podlago za odločitev (59. člen ZUS-1).

14. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 zavrnilo stroškovni zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka.