Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije sta na revidentu.

Če revident v reviziji niti neposredno niti opisno ne izkaže nobenega od pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, njegova revizija ni dovoljena.

Navedba punctuma v primeru, ko iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da ne gre za zadevo, v kateri bi bila pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, ne zadošča, da bi bila revizija dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 3122-35/2013-26/105 z dne 27. 6. 2014, s katerim je revidentu odredila, da v roku 8 mesecev od vročitve tega sklepa odpravi kršitev 7. točke prvega odstavka 146. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, ki jo je revident storil s tem, da delitve honorarjev za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del, zbranih za tam navedeno obdobje, ni opravil v skladu z vnaprej določenimi pravili delitve, določenimi s Pravilnikom Zavoda AIPA o delitvi nadomestil in avtorskih honorarjev z dne 2. 6. 2010 in Statutom Zavoda AIPA, ki ga je Svet Zavoda sprejel na seji 10. 9. 2013, da o tem obvesti organ in mu predloži ustrezne dokaze.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident v reviziji niti neposredno niti opisno ne navaja in ne izkaže, kateri od pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 naj bi bil v obravnavani zadevi izpolnjen. V uvodu revizije sicer navaja sporno vrednost (punctum) v znesku 263.235,22 EUR, ki pa glede na to, da iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da ne gre za zadevo, v kateri bi bila pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, ne zadošča, da bi bila revizija dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1(1) .

6. Ker je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na revidentovi strani, ta pa tega bremena ni izpolnil, pogoji za dovoljenost revizije niso izpolnjeni. Zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

7. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident v skladu s prvim odstavkom 154. in 165. člena Zakon o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

(1) Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.