Jedro

Glede hujših oblik krivde je dokazno breme na strani tistega, ki tako obliko krivde zatrjuje. V ZDR je v korist delavca, ki se sklicuje na prepoved diskriminacije, sicer posebej določeno, da je v tem primeru dokazno breme na strani delodajalca. Vendar v konkretni zadevi tega pravila ni bilo moč uporabiti, ker tožnica odškodnine ne zahteva od delodajalca, ampak neposredno od toženke kot fizične osebe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek s katerim je od toženke zahtevala plačilo odškodnine v višini 41.729,26 EUR (pri čemer je pri višini tolarskega zneska očitno pomotno spustilo zapis še ene 0) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05.09.2006 do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov. Odločilo je še, da je tožnica dolžna povrniti toženki pravdne stroške v višini 4.233,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku paricijskega roka in tečejo vse do plačila.

Proti taki sodbi se je tožnica po svojih pooblaščencih pravočasno pritožila. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Navaja, da je toženka nezakonito tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi in jo razporedila na delovno mesto zdravstveni tehnik na oddelku intenzivne nege, ne da bi ji, tako kot ostalim vodjem oddelkov ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto gospodinje. Zato je pravno nevzdržno stališče sodišča prve stopnje, da pravnomočno ugotovljena nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi, še ne pomeni protipravnega dejanja toženke, ker naj bi slednja kot "zakonita zastopnica" morala pristopiti k spremembi Akta o organizaciji in sistematizaciji delovnih mest, ki je bil poslovni razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zmoten je tudi zaključek o toženkinem dovolj skrbnem ravnanju, torej takšnem kot ga je zahteval njen položaj. Diplomiran pravnik Doma ... jo je že 19.10.2002 opozoril, da tožnici kot starejši delavki ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Zato je bistvenega pomena okoliščina, da toženkino protipravno dejanje izhaja iz vedenja, da je bila tožnica varovana kategorija delavcev in ji zato pogodbe o zaposlitvi ne bi smela odpovedati. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi glede vseh ostalih toženki očitanih dejanj, tako glede nezakonitega obračunavanje potnih stroškov, glede odločitve o neudeležbi na strokovnem srečanju dne 23.06.2005, glede "kroženja", glede umika garderobne omarice in nepreverjene obtožbe glede blazin. V tej zvezi opozarja na neverodostojnost izpovedb večine prič, ki jih je predlagala toženka, saj so te še vedno zaposlene v Domu ... Toženka se je do tožnice ves čas diskriminatorno obnašala. Zaradi tega in ker ji je nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, je tožnica doživela med sodelavci kot tudi varovanci doma veliko ponižanje, kar ji je povzročilo hude duševne bolečine zaradi zmanjšanja njenih življenjskih aktivnosti in razžalitve dobrega imena in časti. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da naj drugostopenjsko sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, le podrejeno se zavzema za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in za potrditev prvostopenjske sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Čeprav pritožba sodišču prve stopnje očita storitev bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa vendar ne navede s čim in kako bi naj prvostopenjsko sodišče kršilo določbe pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je zato opravilo le pregled zadeve po uradni dolžnosti (drugi odstavek člena 350 ZPP), ki ni pokazal kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in ne zmotne uporabe materialnega prava, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje je tudi odgovorno in temeljito izvedlo dokazni postopek in je na podlagi kritične ocene izvedenih dokazov, v zanesljivost katere drugostopenjsko sodišče ne dvomi, sprejelo pravilne in prepričljive dejanske zaključke, ki jih pritožbeno sodišče v celoti povzema, zato mu pritožba neutemeljeno očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

S tožbo obravnavano v tem pravdnem postopku je tožnica za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in razžalitve dobrega imena od toženke kot fizične osebe zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v takratnem znesku 10,000.000,00 SIT - sedaj 41.729,26 EUR, ki jo je utrpela na svojem delovnem mestu. Navajala je, da jo je toženka kot direktorica Doma ..., p.o., na delovnem mestu šikanirala oziroma se je do nje diskriminatorno vedla na načine in z dejanji, ki jih je v tožbi izrecno navedla in so bili tudi predmet obravnave tega postopka.

Na podlagi določbe 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ je dolžan tisti, ki drugemu povzroči škodo, le to povrniti, če ne dokaže, da je ta nastala brez njegove krivde. V prvem odstavku 131. člena OZ so zajeta splošna pravila odškodninske odgovornosti. Navedena določba torej ureja splošne predpostavke odškodninske odgovornosti, ki so: protipravnost ravnanja ali škodljivo dejstvo, škoda, vzročna zveza med protipravnostjo, ki izvira iz sfere odgovorne osebe in negativno posledico - škodo, ter odgovornost, pri čemer gre pri določbi prvega odstavka 131. člena OZ za krivdno odgovornost, ker je prav krivda z obrnjenim dokaznim bremenom predpostavka odškodninske odgovornosti po tej določbi. Vse predpostavke morajo biti kumulativno izpolnjene, kar pomeni, da neizkazanost že ene izmed njih, ne upravičuje odškodninskega zahtevka. Sodišče prve stopnje se je zato utemeljeno najprej ukvarjalo z obstojem predpostavke, ki se nanaša na odgovornost, pri čemer je bila slednja tesno povezana z vprašanjem protipravnosti zatrjevanih dejanj, tako da je ugotavljalo tudi obstoj te predpostavke.

Glede na tožbeno trditveno podlago je sodišče prve stopnje toženkino odgovornost pravilno presojalo po pravilih o krivdni odgovornosti. Ker pa je tožnica navedla, da ji je škodo povzročila toženka kot direktorica Doma ..., torej v zvezi z njenim delom in, ker je zahtevala plačilo odškodnine neposredno od toženke kot fizične osebe, je moralo ob uporabi določbe drugega odstavka 147. člena OZ, ugotoviti, ali je toženka tožnici škodo povzročila namenoma. Krivda povzročitelja škode se v našem pravu domneva, kar pomeni, da povzročitelj škode velja za krivega, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Gre za pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu. Toda, domneva se najlažja stopnja krivde, to je navadna malomarnost (culpa levis), kar pomeni, da velja obrnjeno dokazno breme le glede navadne malomarnosti. Glede hujših oblik krivde je dokazno breme (člen 212 ZPP) na strani tistega, ki tako obliko krivde zatrjuje. V četrtem odstavku 6. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR je v korist delavca, ki se sklicuje na prepoved diskriminacije, sicer posebej urejeno dokazno pravilo, namreč, da je v tem primeru dokazno breme na strani delodajalca. Vendar v konkretni zadevi tega pravila, kakor je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje ni bilo moč uporabiti, ker tožnica odškodnine ni zahteva od delodajalca ampak neposredno od tožnice kot fizične osebe.

Pravilen je prvostopenjski zaključek, da tožnici ni uspelo dokazati, da ji je toženka namenoma povzročila škodo, ki jo zatrjuje. Namen, kot ga opredeljuje določba 135. člena OZ in, na katerega se sklicuje določba drugega odstavka 147. člena OZ, je najtežja oblika krivde. Povzročitelj, ki ravna namenoma, se zaveda nedopustnosti svojega ravnanja in posledic ter jih tudi hoče. Torej ob zavesti o protipravnosti svojega ravnanja, povzročitelj hoče oškodovancu povzročiti škodo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje sicer izhaja, da je bilo s sodbo Delovnega sodišča v..., Oddelek v ..., v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. ..., razsojeno, da velja odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 06.08.2003 za nezakonito. Ne glede na to prvostopenjsko sodišče pravilno zaključuje, da izid delovnega spora še ne dokazuje toženkinega namena izvesti postopek odpovedi delovnega razmerja prav s hotenjem, da bi tožnici povzročila škodo. Tožnica tudi ni z ničemer dokazala, kar posplošeno izpostavlja pritožba, da je celoten akt o sistematizaciji delovnih mest, toženka sprejela izključno z namenom škodovati tožnici. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, to je izpovedbe prič T.K., K.M., T.P in L.M, pravilno ugotovilo, da je bila sprememba navedenega akta posledica njegove zastarelosti in neusklajenosti. Akta toženka ni samovoljno in sama spremenila. Spremembo je pripravil strokovni svet, osnutek je bil predložen v razpravo oddelkom in sindikatu. Sprejet je bil na Svetu zavoda in potrjen s strani Ministrstva za delo družino in socialne zadeve. Že sam način sprejemanja spremenjenega akta potrjuje, da ga toženka ni sama in samovoljno spremenila. Zato ji v tej zvezi ni mogoče očitati protipravnega ravnanja in ne namena tožnici povzročiti škodo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ji takega namena ni uspelo dokazati niti v zvezi z izvedbo postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Do spremembe akta o sistematizaciji je tožnica opravljala delo vodje oddelka. To delovno mesto novi akt ni več sistematiziral. Njemu ustrezno je uvedel novo delovno mesto - gospodinje. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, temelječih tudi na tožničini izpovedbi in listinskem dokazu , ki ga je sama predložila (priloge pod A3), izhaja, da ji je bilo to delovno mesto ponujeno, čeprav sedaj pritožba, ne da bi obrazložila zakaj, trdi, da temu ni bilo tako. Zato drugostopenjsko sodišče verjame prepričljivim zaključkom prvega sodišča, kakor tudi njegovi ugotovitvi, da je bila tožnica tista, ki delovnega mesta gospodinje ni sprejela, čeprav se njena delovna obveznost s tem ne bi spremenila. Res je bilo sicer s sodno odločbo ugotovljeno, da je bila odpoved pogodbe o delu tožnici, nezakonita, vendar, kakor je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, toženki pri tem ni mogoče očitati namena oziroma hotenja tožnici povzročiti škodo. Celo z isto listino kot je bila tožnici dana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ji je bila namreč dana ponudba za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je bilo v obrazložitvi listine izrecno navedeno, "da se bo upoštevalo dejstvo, da je starejša od 51 let tako, da se ji ohranjajo, poleg samega delovnega mesta tudi pravice iz delovnega razmerja v kvaliteti in obliki, kot jih je dosegla na delovnem mestu zdrav. tehnik - vodja odd". Pritožba zato zmotno izpostavlja toženkino vedenje o tožničini starosti, kot dokaz, da ji je z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi kljub temu vedenju hotela škodovati. Prav določba o ohranjanju pridobljenih pravic v ponudbi za sklenitev delovnega razmerja, dokazuje pravilnost prvostopenjskega zaključka o pomanjkanju hotenega škodljivega namena.

Zavrniti je tudi tista pritožbena izvajanja, ki sodišču prve stopnje očitajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s preostalimi posameznimi dogodki, ki po tožničinih navedbah dokazujejo, da je toženka "ves čas poskušala namerno tožnici škodovati" oziroma se je do nje vedla diskriminatorno in jo je šikanirala.

Diskriminacija je dejanje, s katerim povzročitelj priznava manj pravic ali ugodnosti komu v primerjavi z drugimi, ga zapostavlja. Šikana pa je dejanje storjeno z zlorabo pravice preko dovoljenih meja z izključnim namenom drugemu škodovati. Pravno podlago za oceno protipravnosti navajanih dejanj z diskriminacijo je sodišče prve stopnje našlo v določbah člena 14 Ustave Republike Slovenije - URS, ter v določbah 45. člena Evropske socialne liste. Določbe o neenakopravnem obravnavanju oziroma prepovedi diskriminacije je, kakor je že spredaj navedeno, vseboval tudi 6. člen ZDR (od 28.11.2007 tudi novi 6.a člen ZDR).

Pritožba kot diskriminatorna in šikanozna dejanja posebej izpostavlja nepravilno obračunavanje potnih stroškov, "kroženje po oddelkih" in tožničino neudeležebo na strokovnem srečanju dne 23.06.2005. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne graja, izhaja, da potni stroški niso bili nepravilno obračunani samo tožnici, temveč vsem delavcem zavoda, ki so bili do njih upravičeni in, da je pri obračunu šlo za sistemsko napako še "iz časa prejšnjega direktorja". V zvezi s "kroženjem" po oddelkih je bilo prav tako ugotovljeno, da so "krožili" oziroma vsako leto menjali oddelke, vsi delavci zavoda, razen gospodinj in delavcev, ki so imeli uradno ugotovljene omejitve, pri čemer se tožnica z uradno medicinsko ugotovljeno omejitvijo, ni izkazala. Menjavanje oddelkov je bilo uvedeno že v času, ko toženka še ni bila direktorica zavoda. Torej s tema dejanjema tožnici ni bilo priznanih manj pravic kot drugim. Drugostopenjsko sodišče v celoti povzema razloge prvostopenjskega sodišča tudi v delu, ko ocenjuje, da toženka ni ravnala z namenom tožnici škodovati, ko ji ni dovolila udeležbe na strokovnem srečanju dne 23.06.2005. Ugotovilo je namreč, da je bila udeležba številčno omejena, strokovno srečanje pa namenjeno delavcem, ki imajo opravljen strokovni izpit iz socialnega varstva. Zato je bila toženkina diskrecijska pravica, da kot direktorica zavoda odloči o udeležbi tako, da gredo na srečanje tisti delavci, katerim je bilo po strokovni plati namenjeno. Take njene odločitve ni mogoče opredeliti kot zlorabe njenih vodstvenih funkcij z namenom povzročitve škode tožnici.

Pritožba ne vsebuje navedb o tem, v čem vidi zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede navajanih dejanj, kot so umik garderobnih omaric in "nepreverjene obtožbe" glede blazin, ki naj bi izkazovala očitno toženkino namero tožnici škoditi. Zato drugostopenjsko sodišče nanje ne more odgovoriti.

Na podlagi obrazloženega je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničin tožbenih zahtevek, saj je zanesljivo ugotovilo, da za obstoj s tožbo zatrjevanega civilnega delikta, manjka ena od obveznih predpostavk, to je krivda (odgovornost), ki bi morala biti v konkretnem primeru dokazana v njeni najhujši obliki kot dolus. Zato je bilo o pritožbi odločiti tako, kakor izhaja iz izreka te sodbe (člen 353 ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka ima, ob povsem neuspešni pritožbi in odgovoru na pritožbo, ki na sprejeto odločitev ni vplival, podlago v prvem odstavku člena 165 ZPP in prvem odstavku člena 154 ZPP ter prvem odstavku člena 155 ZPP.