Jedro

Odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v delovnem sporu sama po sebi še ne pomeni tudi protipravnosti v smislu, ki ga tej predpostavki civilnega delikta določa odškodninsko pravo. To velja (že) za presojo obstoja odškodninske obveznosti delodajalca, še toliko bolj pa za presojo obstoja odškodninske obveznosti delavca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica zoper toženko, direktorico javnega zavoda A., uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi degradacije na delovnem mestu, ki pomeni razžalitev dobrega imena in časti, zaradi posega v njeno dostojanstvo in splošnega zmanjšanja življenjske aktivnosti.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje pa pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper to sodbo je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je po njenem mnenju zmotno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo materialno pravo, storilo pa je tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišči nižjih stopenj sta zmotno zaključili, da toženka ni ravnala namenoma in da se ni zavedala nedopustnosti svojega ravnanja in posledic ter da teh ni hotela. S sodbo Delovnega sodišča v Mariboru je bilo namreč razsojeno, da je odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 8. 2003 nezakonita. Stališče, da to samo po sebi še ne dokazuje toženkinega namena izvesti postopek odpovedi delovnega razmerja prav s hotenjem, da bi tožnici povzročila škodo, je nepravilen. Sam način spreminjanja Akta o sistemizaciji delovnih mest, to je dejstvo, da ga toženka ni sama in samovoljno spremenila, je v konkretnem primeru irelevanten. Bistvenega pomena je, da je toženka celoten ta akt sprejela izključno z namenom škodovati tožnici. Ni jasno, kako je sodišče prišlo do ugotovitve, da je bila sprememba akta nujna; nesporno je, da je do sprememb prišlo le na delovnem mestu tožnice. Okoliščina, da je za delovno mesto vodje oddelka zahtevana VII. stopnja izobrazbe, za direktorja zavoda pa VI. ali VII. stopnja izobrazbe, izkazuje jasno namero toženke, da tožnici na vse možne načine prepreči, da bi še naprej delala na delovnem mestu vodje oddelka. Takšno ravnanje je protipravno; toženka ne bi smela načrtno razvrednotiti dela posameznikov pod pretvezo nove organizacije. Vse te okoliščine je sodišče spregledalo oziroma se o njih ni izjasnilo, s čimer je bistveno kršilo postopek in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Prav tako je sodišče prezrlo dejstvo, da se je tožnici znižala plača ter da je kljub navedbam v obrazložitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi začela „krožiti“. Nepravilna je tudi ugotovitev, da je bilo tožnici delovno mesto gospodinje ponujeno, saj je tožnica večkrat pojasnila, da se na to delovno mesto ni prijavila, ker je bila odločba o tem, da je vodja oddelka, še vedno veljavna. Tudi do tega se sodišče ni opredelilo. Iz izvedenih dokazov nedvomno izhaja, da sta bila pri toženkinem ravnanju podana oba elementa naklepa oziroma namena, tako razumski (zavestni) kot voljni (usmerjenost k povzročitvi škode tožnici). Tožnica je bila nadalje od toženke deležna žaljivk, nezakonito ji je obračunavala potne stroške, po toženkinem nalogu je morala „krožiti“, onemogočila ji je udeležbo na strokovnem srečanju itd. Stališče sodišča, da gre pri nezakonitem obračunavanju potnih stroškov za sistemsko napako še iz časa prejšnjega direktorja, je nepravilno. Toženka je bila opozorjena, da se stroški nepravilno obračunavajo, zaradi česar bi morala poskrbeti za njihovo pravilno izplačevanje. Nedvomno gre za zlorabo vodstvenih funkcij z namenom povzročitve škode tožnici. Negativna ravnanja toženke so se vrstila, zato je jasno, da je v konkretnem primeru prišlo do nedopustnega posega v tožničino osebnost in dostojanstvo. Ravnanje je bilo ponavljajoče, graje vredno, očitno negativno in žaljivo, usmerjeno proti tožnici, kateri je povzročilo psihično stisko zaradi občutka nelagodnosti, strahu, užaljenosti in osramočenosti (vzročna zveza). Upoštevati je treba tožničino podrejenost in eksistenčno odvisnost. Sodišče je kršilo prosto dokazno oceno, to je 8. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj ni upoštevalo v njem opredeljenega metodološkega napotka.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnica od toženke zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki ji jo naj bi ta povzročila kot direktorica njenega delodajalca, javnega zavoda A., in sicer z nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, degradacijo na delovnem mestu, ki pomeni razžalitev dobrega imena in časti, ter posegom v njeno dostojanstvo . Oškodovanec ima v primeru škode, ki mu jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom, pravico zahtevati njeno povrnitev tudi neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma (primerjaj prvi in drugi odstavek 147. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Za utemeljenost tovrstnega tožbenega zahtevka mora torej oškodovanec – drugače kot po splošnih načelih našega odškodninskega prava(1) –

dokaz(ov)ati tudi delavčev namen (

135. člen OZ )(2).

7. Tožnica svoj tožbeni zahtevek opira predvsem na odločitev delovnega sodišča o nezakonitosti odpovedi (ene) njene pogodbe o zaposlitvi z delodajalcem, katerega direktor je toženka. Sodišči nižjih stopenj sta zavzeli pravilno (

materialnopravno) stališče, da takšna odločitev v delovnem sporu sama po sebi še ne pomeni tudi protipravnosti v smislu, ki ga tej predpostavki splošnega civilnega delikta določa odškodninsko pravo. Posebej je treba poudariti, da to velja že za presojo obstoja odškodninske obveznosti delodajalca (prvi odstavek 147. člena OZ),(3) glede na navedeno v prejšnji točki obrazložitve pa še toliko bolj za presojo obstoja odškodninske obveznosti delavca (drugi odstavek 147. člena OZ), s čimer imamo opravka v obravnavani zadevi. Tožnica kakšne očitne samovolje, nedopustnega namena (šikaniranja, poniževanja ipd.) toženke(4) ali grobe kršitve predpisov pri njeni odločitvi, storjene namenoma, kar bi morda lahko opredelili kot protipravno ravnanje, ni dokazala, še posebej, če upoštevamo, da je (stara) pogodba o zaposlitvi kljub sodno ugotovljeni nezakonitosti njene odpovedi prenehala veljati, saj je tožnica hkrati podpisala novo (drugo) pogodbo o zaposlitvi z istim delodajalcem, ki (je) velja(la) in se izvaja(la).

8. V obravnavani zadevi je (bilo) torej trditveno in dokazno breme (primerjaj

prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP)

glede protipravnosti (nedopustnosti) toženkinega ravnanja in njenega namena povzročiti škodo (ter obstoja škode in vzročne zveze med njima) na tožnici kot oškodovanki, ki ga ta glede na neizpodbojne dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj ni zmogla, zato je njen tožbeni zahtevek neutemeljen.

Sodišči nižjih stopenj sta natančno obravnavali vsa dejanja, ki jih je tožnica označila kot toženkino zlorabo vodstvenih funkcij z namenom, da ji povzroči škodo(5), in sicer najprej posamično, nato pa tudi kot celoto, ter po celoviti presoji vseh izvedenih dokazov skupaj, pri čemer nista kršili procesnih zahtev proste dokazne ocene (

8. člen ZPP) ,

ugotovili, da se zatrjevana škodna ravnanja toženke ali (sploh) niso zgodila (žaljenje tožnice) ali

jih ni storila ona (odmera letnega dopusta(6)) ali pa n

iso bila diskriminatorna in motivirana s povzročitvijo škode (prav) tožnici(7) (način obračunavanja potnih stroškov in dnevnic(8), sistem „kroženja“ delavcev(9), neodobritev izrednega dopusta za udeležbo na glavni obravnavi pred sodiščem(10), zavrnitev udeležbe na strokovnem srečanju(11) idr.) .

9. Sodišči nižjih stopenj sta za vsa dejstva, bistvena za odločitev v obravnavani zadevi, popolnoma ustrezno pojasnili, kako sta prišli do njih, in se do vseh okoliščin, ki jih izpostavlja tožnica v reviziji, izrecno opredelili. Nasprotne revizijske navedbe so neutemeljene.

Revidentka skuša s sklicevanjem na posamezne prvine dokaznega gradiva (sodba Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka v Murski Soboti, Akt o sistemizaciji delovnih mest, del izpovedbe tožnice in nekaterih prič) ter z logičnimi zaključki, ki naj bi iz tega izhajali, izpeljati dokazno oceno, ki je drugačna od tiste, ki sta jo sprejeli sodišči prve in druge stopnje; tako

z vsemi temi navedbami(12) z navideznim uveljavljanjem procesnih kršitev v resnici (zgolj) nedovoljeno izpodbija na nižjih stopnjah sojenja ugotovljeno dejansko stanje(13).

10. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo revizijo in z njo priglašene (revizijske) stroške.

Op. št. (1): Oškodovanec dokazuje obstoj škode, vzročne zveze in protipravnega ravnanja (opustitve), povzročiteljeva krivda pa se domneva, pri čemer sam lahko dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde – načelo obrnjenega dokaznega bremena oziroma domnevne krivde. Pojasniti je treba, da se po tem načelu domneva le običajna, navadna malomarnost (culpa levis), ne pa tudi težje krivdne oblike.

Op. št. (2): Namen ( dolus

) je najtežja oblika krivde. Povzročitelj, ki ravna namenoma, se zaveda nedopustnosti svojega ravnanja in posledic (zavestna sestavina) ter jih tudi hoče (voljna sestavina). Volja povzročitelja je pri namenu v civilnem pravu vselej usmerjena k povzročitvi določene škode.

Op. št. (3): Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da

vsaka sprememba odločitve pristojnih organov delodajalca v postopku sodnega varstva ne more imeti za posledico njegove odškodninske obveznosti.

(Tudi) proces sprejemanja odločitev delodajalca sam zase ni (ne more biti) protipravno ravnanje. Narava odločanja je takšna, da je pogosto mogoča različna presoja pravnih in dejanskih vprašanj, pri čemer prihaja (tudi) do napak ali nepravilnosti, med katerimi ni mogoče vsake opredeliti kot nedopustno ravnanje, ki je pogoj za nastanek odškodninske obveznosti .

Op. št. (4): Sodišči nižjih stopenj sta neizpodbojno ( primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP) ugotovili, da je do odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici prišlo na podlagi (zaradi zastarelosti in neustreznosti starega) nujno (s strani strokovnega sveta) pripravljenega in (s strani sveta zavoda) sprejetega novega Akta o sistemizaciji delovnih mest (h kateremu je soglasje podalo tudi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve), v katerem delovno mesto tožnice in še treh drugih delavk (vodja oddelka) ni bilo več sistemizirano, zato je bilo vsem tem, vključno s tožnico, ponujeno delovno mesto gospodinje, ki se vsebinsko ni razlikovalo od prejšnjega delovnega mesta.

Tri delavke so ga sprejele, tožnica pa ne. Toženka je nato nadaljevala reševanje problematike zaposlitve tožnice in tej na podlagi strokovnega mnenja svetovalne družbe B., d. o. o., odpovedala pogodbo o zaposlitvi (za delovno mesto zdravstveni tehnik –

vodja oddelka) s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi (za delovno mesto zdravstveni tehnik –

intenzivna nega) .

Op. št. (5): G

lede na tožbeno trditveno podlago tožnica uveljavlja odškodnino za škodo zaradi diskriminacije in trpinčenja oziroma šikaniranja na delovnem mestu (primerjaj 6., 6.a in 45. člen sedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih – ZDR).

Op. št. (6): P oleg tega tožnica z odločbo o določitvi letnega dopusta ni bila v ničemer prikrajšana, saj ji je bil ta že itak odmerjen v največji (z relevantno kolektivno pogodbo) dovoljeni dolžini (55 dni).

Op. št. (7): Primerjaj tudi stališča, navedena v opombi 3. Op. št. (8): Potni stroški so se obračunavali na enak način (ki je bil sicer res nezakonit) za vse delavce v zavodu; šlo je za sistemsko napako. Poleg tega je do uvajanja spremenjenega načina tega obračuna v zavodu prišlo že pred toženkinim nastopom funkcije direktorja zavoda in je ta zgolj izvajala spremembe, ki jih je sprejel prejšnji direktor.

Op. št. (9): Ta sistem (vsakoletno menjavanje oddelkov, na katerem delajo) je veljal za vse delavce, z izjemo gospodinj in tistih, ki so imeli kakšne zdravstvene omejitve pri delu, ugotovljene s strani pristojnih organov, med katere tožnica ni sodila. Tudi „kroženje“ delavcev je uvedel že prejšnji direktor –

in sicer zato, ker je delo na posameznih oddelkih različno obremenjujoče –

, toženka pa je to ustaljeno prakso le nadaljevala.

Op. št. (10): Toženka pri tem ni ravnala v nasprotju z uveljavljeno prakso v zavodu.

Op. št. (11): Prošnjo za udeležbo na strokovnem srečanju je toženka tožnici zavrnila, ker to ni bilo namenjeno njenemu poklicnemu profilu, udeležba pa je bila omejena.

Op. št. (12): Te so m estoma tudi povsem protislovne, n a primer, da toženka Akta o sistemizaciji delovnih mest sicer res ni sama spremenila, ga je pa sprejela izključno z namenom škodovati tožnici.

Op. št. (13): Del tega so na primer ugotovitve, da je bila sprememba Akta o sistemizaciji delovnih mest nujna, da do sprememb ni prišlo le na delovnem mestu tožnice, da ji je bilo ponujeno delovno mesto gospodinje, da od toženke ni bila deležna žaljivk idr.