Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Dopustitev revizije glede višine odškodnine zaradi možnega odstopa izpodbijane odločitve od sodne prakse Vrhovnega sodišča.
Revizija se dopusti glede višine odškodnine.
1. Sodišče prve stopnje je za duševne bolečine zaradi kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja prisodilo tožnici odškodnino v znesku 5.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2008 dalje.
2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in znižalo odškodnino na 4.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
3. Tožena stranka je vložila predlog za dopustitev revizije v katerem se ne strinja z zavrnitvijo ugovora o zastaranju tožničine terjatve. Trdi, da sta potekla subjektivni triletni in objektivni petletni zastaralni rok za uveljavljanje sukcesivno nastajajoče bodoče škode ter nadalje, da ni pravilno stališče izpodbijane sodbe, da so bile navedbe v zvezi z ugovorom zastaranja celotne podane prepozno. Končno zatrjuje odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede višine prisojene odškodnine ter trdi, da je za obdobje od 16. 10. 2005 do 31. 3. 2008 prisojena za 2.100 EUR previsoka odškodnina.
4. Predlog za dopustitev revizije je utemeljen glede vprašanja višine odškodnine.
5. Ob upoštevanju ugotovitev, da je tožnica trpela duševne bolečine zaradi hrupa 29,5 meseca, ko je bila kot upokojenka večinoma doma v bloku, oddaljenem 5 do 6 m od ceste, Vrhovno sodišče ugotavlja utemeljenost trditev tožene stranke o možnem odstopu višine odškodnine od primerljive sodne prakse Vrhovnega sodišča. Zato je v skladu s tretjim odstavkom 367. c člena dopustilo revizijo glede vprašanja višine odškodnine.
6. V ostalem predlog tožene stranke ni utemeljen, ker niso podani pogoji iz 367. a člena ZPP. Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 68/2011 z dne 30. 6. 2011 že zavzelo stališče, da za odškodninske terjatve za škodo, ki stalno nastaja zaradi stalnega učinkovanja prometnih imisij, ni uporabljiv zastaralni režim sukcesivno nastajajoče bodoče škode, ki predpostavlja, da je dejavnost, ki povzroča škodo, že zaključena. Ob upoštevanju tega stališča in glede na to, da je bila odškodnina prisojena za obdobje treh let pred vložitvijo tožbo, dopustitev revizije v obravnavanem primeru ne bi mogla prispevati k drugačni odločitvi, kot je bila sprejeta v izpodbijani sodbi. Ob takem stališču je tudi vprašanje prekluzije ugovora zastaranja v tej zadevi nerelevantno.