Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSM sodba I Cp 1844/2010

ECLI:SI:VSMB:2010:I.CP.1844.2010 Civilni oddelek

denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo kršitev pravic osebnosti pravica do zdravega življenjskega okolja imisije hrup višina odškodnine ugovor zastaranja
Višje sodišče v Mariboru
8. december 2010

Povzetek

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in znižalo višino odškodnine za tožečo stranko na 4.000,00 EUR, ker je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri odmeri odškodnine. Ugovor zastaranja tožene stranke je bil zavrnjen kot neutemeljen, saj so bila dejstva za presojo ugovora podana prepozno.
  • Ugovor zastaranjaAli je bil ugovor zastaranja tožene stranke utemeljen in ali je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo ta ugovor?
  • Višina odškodnineAli je bila višina odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo tožeči stranki, ustrezna glede na dejansko stanje in podobne primere?
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Tožeča stranka je upokojenka, ki je bila večino časa doma, vendar kljub temu sodišče druge stopnje ocenjuje, da pravična denarna odškodnina za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka znaša 4.000,00 EUR.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da njen izrek v točki I sedaj glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 4.000,00 (štiri tisoč 00/100) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.9.2008 do plačila, v roku 15 dni ter ji v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe sodišča prve stopnje plačati 901,67 (devetsto en 67/100) EUR stroškov pravdnega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka pa do plačila.

V presežku se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.“

II. V presežku se pritožba zavrne.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki, v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe, povrniti 46,82 (šestinštirideset 82/100) EUR stroškov pritožbenega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka pa do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.9.2008 do plačila v roku 15 dni pod izvršbo ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 1.256,20 EUR, prav tako v roku 15 dni od dne prejema pisnega odpravka te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku, to je za znesek 1.260,00 EUR, je tožbeni zahtevek tožeče stranke, vključno z neutemeljenimi obrestmi zavrnilo.

2. Zoper odločitev v obsodilnem delu se pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Uvodoma navaja, da ne sledi stališču sodišča prve stopnje v zvezi z ugovorom zastaranja. Pojasnjuje, da je ugovor zastaranja materialnopravni ugovor in zanj ne velja sistem prekluzije, če se dolžnik sklicuje na zastaranje zgolj zaradi poteka časa, na podlagi dejstev, ki so bila pravočasno navedena v smislu 286. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in ne navaja ob tem nobenega novega dejstva, pač pa le uveljavlja omenjeni materialnopravni ugovor. Torej, če so bila dejstva potrebna za njegovo presojo navedena najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, se lahko dolžnik sklicuje na zastaranje tudi kasneje oziroma, če niso bila, lahko ob sklicevanju na zastaranje ta dejstva navede le, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku (prvi odstavek 286. člena ZPP). Pritožba navaja, da so bila v predmetni zadevi vsa dejstva in dokazi, potrebni za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja predložena pravočasno, toženka pa ni navajala nobenih novih dejstev in dokazov, zato bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati ugovor o zastaranju celotne terjatve glede na to, da je ugovor zastaranja bil že podan v odgovoru na tožbo. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper višino odškodnine. Tako navaja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki glede na ugotovljeno jakost hrupa, kot izhaja iz mnenja izvedenca, navedenega v tabeli 2.1., tudi glede na čas izpostavljenosti in upoštevaje njihove izpovedbe, prisodilo previsoki znesek odškodnine. Graja tudi stroškovno odločitev. Predlaga, „da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice kot neutemeljen zavrne, tožnici pa naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma da v skladu s pritožbenimi navedbami prisojeno odškodnino ustrezno zniža in tožnici prisodi ustrezno nižje stroške postopka, v skladu s pritožbenimi navedbami in znižano odškodnino, tožnici pa naloži tudi v plačilo pritožbene stroške tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi“.

3. Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni podala.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (prvi odstavek 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D). Pri tem je zaključilo, da sodišče prve stopnje pri odločanju ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka, kot tudi, da je v obravnavani zadevi pravilno in popolnoma razjasnilo relevantne dejanske okoliščine, vendar pa je zmotno uporabilo določbe materialnega prava in tožeči stranki odmerilo previsoko odškodnino.

Glede ugovora zastaranja:

6. Ugovor sukcesivnega zastaranja in posledično zavrnitve tožbenega zahtevka, ki ga je v pritožbi ponovno podala tožena stranka, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno sledilo ugovoru toženke, ki ga je ta podala v odgovoru na tožbo dne 13.11.2008 ter v drugi pripravljalni vlogi dne 18.12.2008, s katerim je ugovarjala, da tovrstni zahtevki zastarajo v roku treh let in zato tožeča stranka ne more biti upravičena do odškodnine za celotno obdobje pet let pred vložitvijo tožbe, kakor je bil oblikovan njen tožbeni zahtevek. Ob tem je pojasniti, da materialnopravni ugovor in uveljavljanje samega ugovora ni omejeno z določbo 286. člena ZPP, vendar pa je potrebno dejstva, ki so v konkretnem primeru relevantna za presojo tovrstnega ugovora navesti pravočasno, torej v skladu z 286. členom ZPP. Toženka je v svojem odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi z dne 18.12.2008 zgolj na kratko navedla teoretično stališče, da rok za zastaranje sukcesivno nastajajoče škode začne teči, ko zve oškodovanec za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja ter da je pravočasno uveljavljanje prve tovrstne škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod. V nobeni od teh vlog toženka ni podala dejstev o tem, na čem v konkretnem primeru temelji njen ugovor, torej, zakaj je tožeča stranka prepozna z uveljavljanjem sukcesivne nastale škode in posledično vseh ostalih, kdaj so po njeni oceni izvedeli za nastanek (bodoče) škode in povzročitelja. Ker je toženka tovrstne navedbe podala šele v pripravljalni vlogi z dne 15.10.2010, kjer je navedla vsa dejstva, potrebna za obravnavo ugovora sukcesivnega zastaranja in ta dejstva ne predstavljajo le konkretizacije predhodno podanih dejstev v tej smeri, saj takšna dejstva prej sploh niso bila podana, je zato sodišče prve stopnje njen ugovor pravilno ocenilo kot prepozen in podan v nasprotju z določbo 286. člena ZPP, zaradi česar je tovrstni ugovor zastaranja pravilno zavrnilo kot neutemeljen. Sodišče druge stopnje pa ob tem še dodaja, da tudi v kolikor bi dejstva, potrebna za uspešno uveljavljanje ugovora sukcesivnega zastaranja bila podana pravočasno, ugovor ne bi bil utemeljen. Iz pravdnega spisa in sodbe sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je tožeča stranka v vsakem primeru najprej šele na podlagi analize hrupa in zaščite protihrupa, ki jo je novembra 2005 za toženo stranko izdelal Zavod za zdravstveno varstvo M, Inštitut za varstvo okolja, bila seznanjena z dejstvom, da emisije zaradi povečanega prometa presegajo običajno mejo, zaradi česar je škoda, ki ob tem nastaja protipravna, kar ji daje podlago za uveljavljanje odškodninskega zahtevka, tožbo pa je upravičeno vložila znotraj triletnega roka (dne 16.10.2008 - vložitev tožbe).

Glede višine odškodnine:

7. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki prisodilo denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi posega v njeno pravico do zdravega življenjskega okolja. Pravica do zdravega življenjskega okolja je ustavna pravica, urejena v 72. členu Ustave RS. Zakonsko ureditev odškodninske odgovornosti zaradi posega v pravico do zdravega življenjskega okolja predstavlja določba tretjega odstavka 133. člena Obligacijskega zakonika - OZ, ki opredeljuje mejo med pravno priznano in nepriznano škodo in sicer, da je mogoče v primeru, če nastane škoda pri opravljanju splošne koristne dejavnosti, za katero je izdal dovoljenje pristojni organ, zahtevati povrnitev škode, ki presega običajne meje. Osrednja določba za odločanje o denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo, ki tudi primeroma določa oblike nepremoženjske škode pa je 179. člen OZ.

8. Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje v zadevi pravilno ugotovilo dejansko stanje. Iz tovrstnih ugotovitev izhaja, da se je cesta G1-3, ob kateri živi tožeča stranka, uvrščala med izredno hrupne cestne odseke. Cesta je bila obremenjena z izredno visokim deležem cestnega prometa in iz leta v leto naraščajočim tovornim prometom. Stanovanjska hiša oziroma blok, v kateri prebiva tožeča stranka, je od te ceste oddaljena 5 do 6 m. V upoštevnem obdobju treh let pred vložitvijo tožbe pa do odprtja avtoceste 1.11.2008, so bile presežene kritične vrednosti dnevnega in nočnega hrupa, v letih 2006 do 2008 pa so bile precej presežene že kritične vrednosti hrupa dan-večer-noč ter nočnega hrupa. Promet je bil med tednom izrazit 24 ur na dan, v nekoliko manjši meri le ob vikendih, praznikih in dela prostih dnevih, zaradi odredbe o omejitvi prometa na cestah v Republiki Sloveniji.

9. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine tožeči stranki navedene okoliščine pravilno upoštevala, vendar pa je v preveliki meri upoštevalo osebne okoliščine tožeče stranke, hkrati pa v premajhni meri v podobnih primerih prisojene odškodnine, zato je utemeljena pritožbena graja v zvezi s previsoko odmerjeno odškodnino tožeči stranki. Tožeča stranka je upokojenka, ki je bila večino časa doma, vendar kljub temu sodišče druge stopnje ocenjuje, da pravična denarna odškodnina za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka znaša 4.000,00 EUR.

10. Sprememba odločitve o glavni stvari ima za posledico tudi spremembo odločitve o povrnitvi stroškov pravdnega postopka. O stroških postopka na prvi stopnji je sodišče druge stopnje odločilo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP in 155. člena istega zakona. V zvezi s pritožbeno grajo tožnici priznanih stroškov za drugo in tretjo pripravljalno vlogo, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje stranki enakovredno priznalo pripravljalne vloge in je tudi enakovredno manj obsežne pripravljalne vloge stroškovno obravnavalo kot dopise in zato ocenjuje takšno odmero stroškov sodišča prve stopnje kot pravilno. Neutemeljena je tudi pritožbena graja glede priznanja stroškov v zvezi s prvim narokom za glavno obravnavo, saj je sodišče prve stopnje na njem izvajalo dokaze. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odmerilo pravdne stroške tožeče stranke na 1.821,05 EUR, stroške tožene stranke pa na 1.003,75 EUR. Ob upoštevanju dejstva, da je tožnica glede na spremembo uspeha s 63,9 % tožbenim zahtevkom, toženka pa z 26,1 %, je po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 901,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

11. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi toženke delno ugodilo in obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP), v preostalem delu je pritožbo toženke zavrnilo in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Toženka je s pritožbo delno uspela in sicer je njen uspeh 20 %. Sodišče druge stopnje je na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, Odvetniške tarife - OT in Zakona o sodnih taksah - ZST, toženki odmerilo naslednje potrebne stroške: za pritožbo 500 točk, 2 % pavšal za materialne stroške (13. člen OT). Ob upoštevanju vrednosti točke (0,459 EUR) in delnega uspeha toženkine pritožbe, je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 46,82 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia