Jedro

Za preužitkarske pogodbe velja, da jih je treba presojati po pravilih civilnega prava. Za pogodbe obligacijskega prava pa oblika načeloma ni zahtevana (67. člen ZOR); pisna pogodba je potrebna le za zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice ne nepremičninah, čemur pa je bilo v obravnavanem primeru zadoščeno. Tehtno je sicer mnenje revidentke, da morajo biti pri takšnih pogodbah obligacijskega prava zavarovane izročevalčeve koristi. Gotovo je tudi iz teh razlogov zakonodajalec v novem OZ uvedel za pogodbe o preužitku notarski zapis kot pogoj za njihovo veljavnost, vendar pa takšna ureditev ne more veljati za nazaj, torej za konkretno razmerje (1060. člen OZ).

Izrek

Revizija tožnice proti odločitvam o prvem in drugem podrejenem tožbenem zahtevku ter o stroških pravdnega postopka se zavrže, v preostalem pa zavrne.

Revizija toženca se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek glede ugotovitve neveljavnosti izročilne pogodbe z dne 10. 8. 1996, prvi podrejeni zahtevek v zvezi z razvezo navedene pogodbe in zahtevek po nasprotni tožbi. Delno pa je ugodilo drugemu podrejenemu zahtevku glede spremembe navedene izročilne pogodbe. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Reviziji zoper sodbo pritožbenega sodišča zaradi zmotne uporabe materialnega prava vlagata obe pravdni stranki. Tožnica zatrjuje, da bi morala biti konkretna izročilna pogodba, ki za več desetletij ureja razmerja med strankama, sklenjena v obliki notarskega zapisa. Pogodbeni stranki bi moral notar seznaniti s pravnim pomenom in posledicami sklenitve takšne pogodbe. Na pogodbi ni bila odtisnjena notarjeva štampiljka, s katero bi stranke opozoril, da jih zaradi zgolj overitve podpisa na pogodbi, z vsebino in posledicami pogodbe ne bo seznanjal. Stališče nižjih sodišč, da gre za pogodbo o preužitku, je nesprejemljivo. Izročilna pogodba in pogodba o preužitku sta po svoji naravi popolnoma identični; zaradi enake pravne narave pa je dolžnost notarja, da mora tudi preužitkarsko pogodbo prebrati strankam in jih opozoriti na posledice. Tega pa v obravnavanem primeru ni storil. Neveljavnost izročilne pogodbe je ugotovilo tudi Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah, ko je zavrnilo zemljiškoknjižni predlog toženca za vpis lastninske pravice na konkretnih nepremičninah. Tožnica vsebine izročilne pogodbe ni poznala. Tožnica graja tudi odločitve o prvem in drugem podrejenem tožbenem zahtevku ter o pravdnih stroških. Toženec pa revizijsko izpodbija le odločitev o drugem podrejenem tožbenem zahtevku. Navaja, da odločitev o spremembi izročilne pogodbe z dne 10 .8. 1996 ne predstavlja pravične spremembe pogodbenih pogojev v skladu s prvim odstavkom 133. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR).

Vsaka od revizij je bila vročena v odgovor nasprotni stranki ter dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

Revizija tožnice delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena; revizija toženca ni dovoljena.

Glede nedovoljenosti revizij: Obravnavani spor je premoženjske narave, zaradi česar je po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) revizija dovoljena, kadar vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,92 EUR (prej 1.000.000 SIT). Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožnik po drugem odstavku 180. člena ZPP že v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta. Toženec pa lahko do začetka obravnavanja glavne stvari ugovarja v tožbi navedeni vrednosti spornega predmeta. Tožnica je s tožbo uveljavljala tri nedenarne zahtevke, ki slonijo na različnih dejanskih in pravnih podlagah. S primarnim zahtevkom je zahtevala, da se ugotovi, da je izročilna pogodba, ki jo je dne 10. 8. 1996 sklenila s tožencem, neveljavna, saj ni bila sklenjena v predpisani obliki (razlogi neveljavnosti so bili torej podani že v času sklenitve pogodbe). Glede prvega podrejenega zahtevka je zatrjevala, da obstajajo razlogi za razvezo navedene pogodbe (ki so po naravi stvari lahko nastali le po sklenitvi sporne pogodbe), v zvezi z drugim podrejenim zahtevkom pa je bilo zatrjevano, da so po sklenitvi te pogodbe nastopili razlogi za njeno spremembo. Glede vseh zahtevkov je bila označena le ena vrednost spora, in sicer 3.000.000 SIT. Navedba le ene ocene vrednosti spora za tri objektivno kumulirane tožbene zahtevke se ne more nanašati tako na primarni, kot tudi na podrejeni tožbeni zahtevek. Kadar namreč tožnik v tožbi uveljavlja proti istemu tožencu več zahtevkov, ki imajo različno dejansko in pravno podlago, se vrednost tožbenega zahtevka v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Vrednost spornega predmeta je torej s stališča dovoljenosti revizije opredeljena le glede glavnega zahtevka, ob drugačni dejanski in pravni podlagi, ki se nanašata na podrejena zahtevka, pa obvelja, da glede njiju tožnica navedbe vrednosti spornega predmeta ni opredelila.(1) Opredelitev vrednosti spornega predmeta z zneskom 3.000.000 SIT se torej nanaša le na glavni zahtevek, ne more pa se nanašati na podrejena tožbena zahtevka. Pravdni stranki si zaradi izostanka navedbe vrednosti spora glede podrejenih zahtevkov nista zagotovili pravice do revizije kot izrednega pravnega sredstva, zaradi česar je revizijsko sodišče postopalo v skladu z določbo 377. člena ZPP in tožničino revizijo v delu, v katerem izpodbija odločitev o prvem in drugem podrejenem zahtevku, zavrglo. V celoti pa je bilo treba zavreči tudi toženčevo revizijo, saj ta graja le odločitev o drugem podrejenem zahtevku.

Ker sklep o pravdnih stroških, pa naj bo izdan skupaj z odločbo o glavni stvari ali samostojno, ni sklep s katerim bi se pravdni postopek pravnomočno končal (prvi odstavek 384. člena ZPP)(2), je revizijsko sodišče tožničino revizijo kot nedovoljeno zavrglo tudi v delu, v katerem izpodbija odločitev o stroških postopka.

Glede neutemeljenosti dovoljenega dela tožničine revizije: Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da sta pravdni stranki, ki nista v sorodstvenem razmerju, dne 10. 8. 1996 zapisali pogodbo, imenovano izročilna pogodba, s katero se je tožnica zavezala tožencu izročiti svoje nepremičnine, premičnine in pritikline, toženec pa se je zavezal, da ji bo v zameno do njene smrti nudil popolno pomoč in oskrbo. Notar je dne 13. 8. 1996 overil njune podpise na pogodbi. Pogodba o izročitvi premoženja in o prevzemnikovi obveznosti dosmrtne oskrbe, sklenjena med strankama, ki nista prednik in potomec, ni izročilna pogodba v smislu 106. člena Zakona o dedovanju (Ur. list SRS, št.15/76 in nasl., v nadaljevanju ZD), ampak, kot pravilno zaključujeta nižji sodišči, preužitkarska pogodba, to je pogodba obligacijskega prava, pri kateri je bistvena takojšnja izročitev premoženja in na drugi strani prevzem določenih obveznosti, pri čemer pa dednopravni element ni odločilen.

Na področju veljave Občnega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) se je razvila preužitkarska pogodba, ki se je v praksi imenovala tudi izročilna pogodba, ki ni bila urejena niti v paragrafih ODZ niti v določbah ZOR. Teorija in sodna praksa sta po drugi svetovni vojni res nihali, ali priznati takšne pogodbe, ki niso bile sklenjene v obliki, ki jo je predpisoval ZD, vendar je dvome o tem odpravilo načelno mnenje razširjene občne seje zveznega vrhovnega sodišča št. 8/57 (ZSO 2/1/57), ki mu je sledila sodna praksa tudi v Republiki Sloveniji. Tako je bilo na občni seji Vrhovnega sodišča SRS 14. in 15. oktobra 1980 sprejeto pravno mnenje, da preužitkarske pogodbe niso pogodbe dednega prava in zato zanje veljajo splošni predpisi civilnega prava. Temu je sledil tudi v kritičnem času veljavni Zakon o notariatu (Ur. list RS, št. 13/1994 in nasl., v nadaljevanju ZN), ki je predpisoval obliko notarskega zapisa le za pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja za čas življenja. Razlogi za strožjo obličnost izročilnih pogodb v primerjavi s takšnimi pogodbami, ki niso sklenjene med prednikom in potomcem, so med drugim v tem, da gre pri potomstvu za zakonite dediče prvega dednega reda z učinki glede veljavnosti pogodbe, če se (ne) strinjajo z njo vsi potomci in posvojenci (prvi odstavek 107. člena ZD), oziroma glede neokrnjenosti pravice izročevalčevega zakonca do nujnega deleža (drugi odstavek 112. člena ZD). Nadalje strinjanje potomcev in posvojencev z izročilno pogodbo lahko pomeni po vsebini odpoved dedovanja glede izročenega premoženja, za takšno dejanje pa je spet zahtevana posebna oblika. Vse našteto ne pride v poštev pri sklenitvi pogodbe med prevzemnikom in tretjo osebo, zato ni mogoče pritrditi stališču revidentke, da gre pri preužitkarski pogodbi za pogodbo, ki je najbližje izročilni pogodbi iz 106. člena ZD, in bi zato tudi zanjo morala veljati obveznost najstrožje obličnosti.(3).

Za preužitkarske pogodbe torej velja, da jih je treba presojati po pravilih civilnega prava. Za pogodbe obligacijskega prava pa oblika načeloma ni zahtevana (67. člen ZOR); pisna pogodba je potrebna le za zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice ne nepremičninah, čemur pa je bilo v obravnavanem primeru zadoščeno. Tehtno je sicer mnenje revidentke, da morajo biti pri takšnih pogodbah obligacijskega prava zavarovane izročevalčeve koristi. Gotovo je tudi iz teh razlogov zakonodajalec v novem Obligacijskem zakoniku (Ur. list RS, št. 83/01 in nasl., v nadaljevanju OZ) uvedel za pogodbe o preužitku notarski zapis kot pogoj za njihovo veljavnost, vendar pa takšna ureditev ne more veljati za nazaj, torej za konkretno razmerje (1060. člen OZ). Ker torej posebna obličnostna zahteva iz tretje točke 47. člena tedaj veljavnega ZN ni bila pogoj veljavnosti konkretne izročilne pogodbe, notar pri overitvi podpisa tudi ni bil dolžan tožnico opozoriti na pomen in posledice sklenitve takšne pogodbe. Pri overjanju podpisa se je moral namreč notar seznaniti z vsebino listine le toliko, kolikor je bilo potrebno, da je izpolnil rubrike vpisnika o overitvah in potrdilih. Za vsebino listine ni bil odgovoren in tudi ni bil dolžan ugotavljati, ali stranke smejo skleniti posel, na katerega se listina nanaša.(4) Dejstvo, da je zemljiškoknjižno sodišče zavrnilo vpis lastninske pravice toženca na izročenih nepremičninah na podlagi sporne pogodbe, pa pri presoji njene veljavnosti ne more biti odločilno. Revizijska trditev, da tožnica vsebine pogodbe ni poznala, ni dovoljena, saj presega dejansko podlago obeh sodb (tretji odstavek 370. člena ZPP). Glede na navedeno je revizijsko sodišče tožničino revizijo v dovoljenem delu zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Ker revidenta v postopku z izrednim pravnim sredstvom nista uspela, nista upravičena do povrnitve stroškov, ki sta jih utrpela v zvezi z njegovo sestavo oziroma vložitvijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP) .

Op. št. (1): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 259/2005 z dne 11. 6. 2007. Op. št. (2): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 275/97 z dne 21. 10. 1998. Op. št. (3): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 34/2002 z dne 9. 10. 2002. Op. št. (4): Primerjaj tretji odstavek 64. člena ZN.