Jedro

Če ena stranka želi izpolnjevati pogodbo, druga stranka pa izpolnitev odklanja, potem kriva stranka ne more zahtevati razvezo pogodbe. V takem primeru je umestna sprememba pogodbe.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obe stranki sami trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo zahtevek za neveljavnost in za razvezo izročilne pogodbe. Sodišče je ugodilo zahtevku za spremembo izročilne pogodbe in je od 01.06.2004 dalje določilo rento v višini 70.000,00 SIT. Toženca pa je tudi obvezalo, da mora ob sprejemu tožnice v dom plačati celotno domsko oskrbo. Sodišče je zavrnilo zahtevek za overitev pogodbe v obliki notarskega zapisa. Sodišče pa je tudi zavrnilo ugovor tožeče stranke proti izdani začasni odredbi.

Proti takšni sodbi sta se pritožili tožeča in tožena stranka.

Tožeča stranka glede neveljavnosti pogodbe vztraja pri trditvi, da bi morala biti pogodba overjena in sestavljena v obliki notarskega zapisa in da ni zadoščala le overitev podpisov. Pogodba bi morala biti prečitana pred overitvijo in tožnici bi moral biti obrazložen pomen pogodbe. Pogodba je neveljavna, saj je Okrajno sodišče v Šmarju zavrnilo predlog za vknjižbo lastninske pravice na toženca. Tožnici je le neka deklina čitala parcelne številka, tožnica pa pogodbe ni čitala in je mislila, da sklepa najemno pogodbo. Ker pogodba ni bila napisana v obliki notarskega zapisa je neveljavna. Glede razveze zaradi neizpolnjevanja pogodbe tožeča stranka vztraja pri neizpolnjevanju, ker so priče potrdile, da je prejemala neužitno hrano, da ji toženec ni dajal vina, da je morala položnice plačevati sama. Pogodba se je izpolnjevala le na začetku, potem pa 7 let ne več. Priče in socialne delavke so potrdile neurejene razmere. Izvedenec je potrdil, da bi bilo treba tožnico namestiti v dom. Glede spremembe pogodbe pa tožeča stranka soglaša z metodologijo, saj se s spremembo tožnici kaže pozitivna perspektiva za preživetje. Renta bi morala znašati 90.000,00 SIT, saj je 70.000,00 SIT premalo, ker niso upoštevani stroški za pospravljenje, čiščenje stanovanja, beljenje, nakup obleke, pranje, prevozi k zdravniku in drugi gospodinjski izdatki. Tožnica bi za 90.000,00 SIT rente in 40.000,00 SIT kmečke pokojnine preživela. Če bi bila renta 90.000,00 SIT, potem ne bi zahtevala neveljavnosti ali razvezo pogodbe. Ker je pogodba neveljavna, tudi ni bilo mogoče izdati začasno odredbo. Stroške bi moral povrniti toženec, saj je bil njegov zahtevek zavrnjen, tožnica pa je uspela s podrednim zahtevkom.

Tožena stranka pa v pritožbi poudarja, da je tožnica sama kriva, da toženec ni mogel izpolnjevati pogodbe, saj se je že pred njim naveličala 5 drugim prevzemnikov. Sprememba pogodbe je utemeljena, vendar ne v denarju, ampak po tretji osebi, ki bi jo plačeval toženec. Sicer pa je znesek 70.000,00 SIT previsok. Sodišče bi moralo rento ugotavljati s pomočjo izvedenca. Toženec je na obravnavi res izrazil pripravljenost plačevati domsko oskrbo iz usmiljenja do tožnice. Do takrat pa bi toženec moral čim več izpolnjevati v naravi, plačeval bi le gospodinjsko pomoč. Stroške mora trpeti tožnica, saj je spremembo predlagala šele proti koncu pravde.

Obe stranki predlagata spremembo ali razveljavitev sodbe.

Pritožbi sta neutemeljeni.

Sodišče je pravilno ugotovilo, da niso dokazani razlogi za neveljavnost pogodbe zaradi pomanjkanja obličnosti, ali zaradi napak volje. Pravilna je ugotovitev, da v konkretnem primeru ni šlo za izročilno pogodbo po čl. 107 Zakona o dedovanju, za katero je predpisana oblika notarske listine (čl. 47 Zakona o notariatu). Pravdni stranki nista v razmerju zapustnika in potomca in je zato šlo za pogodbo o izročitvi premoženja v zameno za dosmrtno preživljanje izročevalke. Za takšno pogodbo pa ni predpisana oblika notarskega zapisa. Iz navedenih razlogov sodišče tudi ni moglo ugoditi zahtevku za overitev pogodbe v obliki notarske listine.

Za sklenjeno pogodbo je zadoščala le overitev podpisov po notarju. Pri overitvi podpisa pa notar ni dolžan preverjati vsebino pogodbe, saj niso bili podani ničnostni razlogi. Strankam tudi ni treba čitati pogodbo, saj je bila vsebina strankam znana. Ne glede na to pa celo pritožnica priznava, da ji je bila pogodba pred overitvijo podpisa prečitana, saj v pritožbi trdi, "da ji je neka deklica čitala parcelne številke" - očitno je šlo za uslužbenko notarja.

Sodišče je pravilno ugotovilo, da ni bila podana zmota pri sklepanju pogodbe, saj ni dokazano, da naj bi tožnica mislila, da sklepa najemno pogodbo. Priče so potrdile ravno nasprotno in sicer, da si je hotela zagotoviti varnost za stare dni. S pričami pa je bilo tudi ugotovljeno, da je že pred sporno pogodbo tožnica iskala druge prevzemnike, in ne najemnike, vendar z nobenim potencialnim prevzemnikom ni našla dolgega razumevanja. Glede na takšno dejansko stanje je sodišče zanesljivo ugotovilo, da tožnica ni sklepala najemno pogodbo in ji je bilo to tudi dobro znano. Tako je izključena vsaka napaka volje pri sklepanju pogodbe.

Sodišče je pravilno ugotovilo, da niso podani pogoji za razvezo pogodbe. Na osnovi dokazov je bilo ugotovljeno, da so se težave z izpolnjevanjem pogodbe začele dve do tri leta po sklenitvi pogodbe. Sodišče je na osnovi fotografij in iz prilog pod A 10 ugotovilo, da se je pogodba izvrševala in da so celo toženčevi otroci prinašali hrano. Res je tožnica socialni delavki tožila, da ji prinašajo tudi pokvarjena živila, vendar je sodišče to možnost v nekaterih primerih dopustilo, v glavnem pa pokvarjena hrana ni bila dokazana. Tožnica je res tudi sama prispevala npr. za prašiča 30.000,00 SIT kot doplačilo. Iz izpovedb prič pa je razvidno, da je tožnica konec leta 1999 začela odklanjati nadaljnje poskuse izpolnjevanja pogodbe. Zaradi tega je toženec v letu 1999 in 2000 na centru za socialno delo izrazil željo, da bi tožnici nudil pomoč dogovorjeno v pogodbi preko javnih del. Socialne delavke pa so potrdile, da je tožnica takšno pomoč na domu odklonila.

Glede na takšno dejansko stanje v izpodbijani sodbi je pravilna ugotovitev, da po čl. 133/I Zakona o obligacijskih razmerjih ne obstojijo pogoji za razvezo pogodbe zaradi neizpolnjevanja, saj je neizpolnjevanje zakrivila tožnica, toženec pa je bil pripravljen na kakršenkoli način še naprej izvrševati pogodbo.

Sodišče se je zato na osnovi čl. 133/IV Zakona o obligacijskih razmerjih pravilno odločilo za spremembo pogodbe, saj je toženec ponudil pravično spremembo, s katerim je možno doseči in nadomestiti prvotni namen pogodbe, to je zagotovitev preživljanja za izročeno premoženje. Osnova za spremembo je tudi v ugotovitvi, da so odnosi med strankama popolnoma porušeni, saj stranki ne komunicirata, priče pa so potrdile, da tožnica toženca zmerja.

Stranki za oceno vrednosti celotnih dajatev in obveznosti po pogodbi nista predlagali ustreznega izvedenca, zato je sodišče oceno pravilno izdelalo po prostem preudarku (čl. 216 Zakona o pravdnem postopku). Sodišče je na strani 21 sodbe ocenilo vrednost naturalnih dajatev na 325.000,00 SIT letno, ali na 27.000,00 SIT mesečno. Sodišče je prištelo še stroške osebne nege, zdravil, dietne hrane, obleke in stroške za drugo splošno hišno pomoč. Tako je sodišče ugotovilo primerno nadomestno preživninsko rento v višini 70.000,00 SIT mesečno. Ta renta je določena do sprejema tožnice v dom, glede teh stroškov pa je toženec itak pristal na plačilo. Stranki pa nista izkoristili možnosti predlaganja izvedenca za izračun pogodbenih obveznosti. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost prostega preudarka, ki ga je sodišče tudi podrobno obrazložilo.

Ni utemeljena pritožbena trditev, da sodišče v znesku 70.000,00 SIT ni upoštevalo vseh potrebnih stroškov. Sodišče je lahko rento določilo le v okviru pogodbenih obveznosti, saj denarna renta nadomešča pogodbene obveznosti. Sodišče tako ni smelo denarno ovrednotiti stroškov, ki v pogodbi niso bili dogovorjeni, pa čeprav bi bili nujni za tožnico. Toženec namreč ni preživninski zavezanec, ampak pogodbenik in je zavezan k denarnemu nadomestilu le za pogodbene obveznosti.

Sodišče pravilno ni določilo izpolnjevanja pogodbe delno v denarju, delno pa po drugih osebah. Tožnica je pomoč tretjih že prej odklanjala in je ni mogoče siliti v tako pomoč. Pomoč tretjih pa bi lahko bila za tožnico tvegana, saj bi bila zapletena kontrola njihovega pravilnega dela, kar bi rodilo nove spore. Sicer pa bi tudi tretje osebe moral plačevati toženec.

Sodišče se je torej pravilno odločilo za pravično spremembo naturalnih pogodbenih obveznosti v denarno obveznost. Sodišče je pravilno zavrnilo ugovor zoper začasno odredbo, za katero so obstajali vsi pogoji, predvsem tudi nevarnost, da bi tožnica razpolagala z nepremičninami, saj je že pred sporno pogodbo navezovala stike s potencialnimi prevzemniki. Sicer pa začasna odredba neha veljati s pravnomočnostjo sodbe.

Sodišče je pravilno odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, saj sta obe stranki delno uspeli z zahtevku, poleg tega pa je sodišče sprejelo kompromisno rešitev za obe stranki in je odločitev o stroških tudi pravična.

Glede na zavrnitev pritožb pritožbenika sama trpita svoje pritožbene stroške.