Jedro

Zaradi opustitve dolžnega pregleda zdravstvenih pripomočkov tožena stranka odgovarja za škodo, ki je tožniku nastala zaradi padca. Tožena stranka kot strokovnjak na svojem področju odgovarja tudi za pravilno izbiro pripomočkov, ki jih daje pacientom.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi padca dne 13.9. 2005. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik v času hospitalizacije pri toženi stranki, med rehabilitacijo 13.9.2005 padel med hojo v spremstvu fizioterapevtke, ker se je zlomila leva bergla. Pri tem je utrpel škodo, povrnitev katere v postopku vtožuje. Odgovornost tožene stranke je podana, ker bi morala pri izbiri bergel ravnati s potrebno skrbnostjo, se v zvezi z izbiro prepričati o tožnikovi dejanski teži in bergle vsak dan preverjati. To svojo dolžnost je opustila, zato je do nezgode prišlo, kar pomeni, da je odškodninsko odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala.

Iz vseh pritožbenih razlogov takšno sodbo izpodbija tožena stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, le podrejeno sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja je v vsakem konkretnem primeru potrebno ugotavljati čas, ko je oškodovancu nastala posamezna oblika škode. Potrebno je ugotoviti, kdaj je začel oškodovanec trpeti. Škoda, za katero je tožnik vedel pred 2.12.2005, kar zajema nedvomno vsaj del zatrjevanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, kot za primarni strah in vsaj del sekundarnega strahu, pa tudi za trajne posledice, za katere je izvedel že pred tem datumom, je zastarana. To pa je možno ugotavljati le z izvedencem medicinske stroke, ki naj se izvede, v kolikor bi bilo pravnomočno ugotovljeno, da je zahtevek po temelju utemeljen. Do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo ni tožnik podal nikakršnih trditev ali dokazov o tem, da so bile bergle neprimerne zaradi njegove teže, pač pa je to dejstvo postalo sporno šele kasneje. Kljub temu je sodišče sledilo njegovemu kasnejšemu dokaznemu predlogu za zaslišanje priče A.S., ki je bil podan na drugem naroku za glavno obravnavo. S tem je kršilo načelo kontradiktornosti postopka, nedvomno pa bi tožnik ob potrebni skrbnosti že pred prvim narokom za glavno obravnavo lahko vedel, da bi ta oseba lahko pričala o pravno relevantnih dejstvih. Tudi glede na izjavo priče je očitno, da je pravočasnost tožnikovega predloga izkrivljena. Stranki sta bili zaradi kršitve načela kontradiktornosti v sporu postavljeni v neenakopraven položaj. Ker je sodišče sodbo v večji meri oprlo prav na ta dokaz, pa je sodba tudi nezakonita. Sodišče je o zadevi tudi napačno oz. nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Sklepanje sodišča, da bergle niso bile ustrezne zaradi tožnikove teže, je brez podlage v izvedenih dokazih. Na podlagi temperaturnega lista je toženka dokazala, da je bil tožnik težak 125 kg. Izvedenec je izpovedal, da so bergle primerne za težo do 130 kg, torej so bile primerne. Ker je z istimi berglami hodil že nekaj dni pred dogodkom, in ob dejstvu, da naknadno bergle niso bile dodatno nastavljene ter da je padel po štirih ali petih metrih hoje, vzroka za nastalo škodo ni mogoče pripisati nedopustni opustitvi tožene stranke. Tej bi lahko krivdo očitali le v primeru, da bi se zavedala, oz. bi se bila vsaj morala zavedati, da bergle glede na tožnikovo težo niso ustrezne. Ni vzročne zveze med tožnikovim padcem in obveznostjo, ki jo v sodbi toženki nalaga sodišče. Do izpada zatiča je prišlo po naključju. Sodba tudi nima razlogov o tem zakaj šteje, da je bila toženka dolžna vsak dan preverjati ali je vse na svojem mestu, torej je obremenjena z bistveno postopkovno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Očitek bistvene postopkovne kršitve iz 14. točke 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodba ima vse potrebne razloge (tudi o tem, zakaj sodišče šteje, da je bila toženka dolžna vsak dan preverjati, ali je vse na svojem mestu, kar pritožba posebej izpostavlja – glej sodbene razloge na strani 4) in je zmožna preizkusa po pritožbenem sodišču. Tudi ni res, da bi tožeča stranka predlog za zaslišanje priče A.S. podala prepozno glede na procesna pravila (potrditvah pritožbe šele na drugem naroku za glavno obravnavo), saj iz zapisnika o prvem naroku za glavo obravnavo jasno izhaja, da je predlog za zaslišanje te priče podala že na tem naroku, na kasnejšem naroku pa le vztrajala pri izvedbi tega dokaza. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da se je okoliščina o pomembnosti tožnikove teže izpostavila šele tekom postopka, navedbe v zvezi s tem je prva podala tožena stranka (l. št. 52), nanje je tožeča stranka le odgovorila s svojimi navedbami. Ne drži zato pritožbeni očitek, da bi tožnik lahko že v začetku spora vedel, da se bo tožena stranka na to sklicevala in da je sodišče prve stopnje z upoštevanjem tozveznih navedb in izvajanjem dokaznega postopka tudi glede tega dejstva kršilo načelo kontradiktornosti postopka.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovljeno dejansko stanje po sodišču prve stopnje. Pritožba dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne uspe v ničemer omajati. Tako je ugotovljeno, da je tožeči stranki podpazduhne bergle med hospitalizacijo izročila tožena stranka in da je do padca tožnika prišlo, ker je na bergli izpadel zatič (označen z zelenim flomastrom na fotografiji v prilogi B2), zaradi česar se je bergla vdrla. Ni sporno, da o izbiri pripomočka odločata zdravnik in fizioterapevt ob upoštevanju poškodb, starosti in kondicije pacienta. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v obravnavani zadevi najverjetnejši razlog za okvaro bergle tožnikova prevelika teža (bergla je primerna le za ljudi, težke do 130 kg), vendar pa je hkrati ugotovilo tudi, da ob sprejemu v bolnišnico tožnika niso tehtali. To je ugotovilo na podlagi ocene izpovedbe priče A.S. Ta priča je izpovedala, da bi bilo zaradi tožnikovih poškodb možno tožnika tehtati le skupaj s posteljo, takih tehtnic pa v bolnišnici nimajo. Prepričljiv je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožnikova teža pred izbiro pripomočka (bergel) le ocenjena in pritožba tega zaključka ne uspe omajati, pritožbeno sodišče pa ga sprejema. Poleg tega je potrebno ob nastavitvi bergel tudi preveriti, ali zaskočni gumb v celoti gleda ven, bergle pa so bile glede na izpoved priče V. nastavljene samo prvi dan. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je zaradi teh dveh opustitev tožena stranka tožniku odgovorna za škodo, ki mu je pri padcu nastala. Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni, da je tožena stranka strokovnjak na svojem področju in da zato tudi odgovarja za pravilno izbiro pripomočkov, ki jih daje pacientom. Glede na dejanske ugotovitve je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o naključju, saj bi z ustreznim ravnanjem tožena stranka lahko preprečila nastanek škode. Ker je takšno ravnanje opustila, je podana njena odgovornost za škodo, ki je v škodnem dogodku nastala tožeči stranki (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

Pritožba ne uspe omajati niti stališča sodišča prve stopnje glede ugovora tožene stranke o zastaranju tožbenega zahtevka. Razloge o tem je sodišče prve stopnje podalo na strani 2 in 3 izpodbijane sodbe in jih pritožbeno sodišče povsem sprejema. Tožba je bila vložena 1.12.2008. Do poškodbe je sicer prišlo 13.9. 2005, vendar je bil tožnik nato premeščen na zdravljenje v KC Ljubljana, kjer je bil 22. 9. 2005 operiran. Zaradi nadaljnjih težav je bil operiran tudi maja 2006 in julija 2007. Teh ugotovitev sodišča prve stopnje pritožba ne prereka, iz njih pa lahko sledi le zaključek, da v času vložitve tožbe zahtevek zagotovo ni bil zastaran, saj takrat tožnikovo zdravljenje še ni bilo zaključeno in njegovo stanje ni bilo ustaljeno.

Tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (na katerega pazi pritožbeno sodišče sicer tudi po uradni dolžnosti) glede na zgornjo obrazložitev ni utemeljen.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče, ki ob reševanju pritožbe uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano (vmesno) sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).