Jedro

Tožnikov tožbeni zahtevek ni zastaral, saj je tožbo vložil 1. 12. 2008, zdravljenje pa dne 1. 12. 2005 (tri leta pred vložitvijo tožbe) še ni bilo zaključeno. Rok za zastaranje terjatev za povrnitev odškodnine za nepremoženjsko škodo pa začne teči, ko je bilo tožnikovo stanje stabilizirano in končano tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil dne 13. 9. 2005 na zdravljenju pri toženki zaradi posledic prometne nesreče. Med hojo v spremstvu fizioterapevtke se je leva bergla zlomila, zato je tožnik padel na levi bok in si dodatno poškodoval kolk in levo stopalo. Tožnik je od toženke zahteval povrnitev utrpele škode.

2. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je toženka odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala zaradi padca dne 13. 9. 2005, odločitev o stroških pa pridržalo za končno odločbo. Zaključilo je, da objektivna odgovornost toženke ni podana, je pa toženka za nastalo škodo krivdno odgovorna (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Toženka je namreč opustila dolžno skrbnost, saj bi glede na tožnikovo težo (ne glede na to, ali je bila 125 kg ali pa več kot 130 kg), ki je bila na meji nosilnosti bergel (ki so primerne za ljudi, težke do 130 kg) morala biti posebej skrbna pri izbiri ustreznih bergle in se s tehtanjem prepričati o tožnikovi dejanski teži ter bergle vsak dan preverjati, ali je vse na svojem mestu. Ker tega ni storila, je tožniku odškodninsko odgovorna za škodo, nastalo ob njegovem padcu in ne gre za naključje. Tožbeni zahtevek tudi ni zastaran, saj zdravljenje dne 1. 12. 2005 (tri leta pred vložitvijo tožbe) še ni bilo zaključeno.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se sodbi nižjih sodišč razveljavita in priglaša stroške revizijskega postopka. Navaja, da tožnik ni pravočasno navajal svoje teže in tega, da toženka bergel naj ne bi redno preverjala in da jih je treba ob nastavitvi pregledati. Tožnik je tudi zaslišanje bistvene priče Andreja Starca glede okoliščin, ki so bile podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku, predlagal šele po prvem naroku. V zvezi s tem je napačno stališče pritožbenega sodišča, da je toženka sama izpostavila pomembnost tožnikove teže in da je tožnik te njene navedbe le odgovoril, saj bi tožnik moral zatrjevati in dokazati, zakaj je do škodnega dogodka prišlo. V zvezi s tem uveljavlja kršitev pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Uveljavlja tudi kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj pritožbeno sodišče na podlagi zaslišanje priče N. V. očita toženki, da so bile bergle nastavljene zgolj prvi dan, čeprav je priča v resnici izpovedala, da so podpazdušne bergle po višini nastavili samo prvi dan, ker jih je uporabljal samo tožnik in da jih je tudi kritičnega dne pregledala in da je bilo z njimi vse v redu ter je bil zaskočni gumb (zatič) na mestu. Materialnopravno zmotna pa je tudi zavrnitev toženkinega ugovora zastaranja zgolj s pavšalnim zaključkom, da zdravljenje do dne 1. 12. 2005 (to je tri leta pred vložitvijo tožbe), še ni bilo zaključeno. Tožnik se je namreč poškodoval dne 13. 9. 2005, zato je škoda, ki je tožniku nastala do dne 1. 12. 2005 nedvomno zastarana in je treba za vsako obliko škode posebej ugotavljati, kdaj je nastala in upoštevati ločen tek zastaralnih rokov za posamezne oblike škode. Nedvomno je tako zastarala škoda za primarni strah in delno za sekundarni strah, telesne bolečine ter trajne posledice, za katere je izvedel pred 1. 12. 2005. 5. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Iz relevantnih dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je bil tožnik v času škodnega dogodka na zdravljenju pri toženki zaradi posledic prometne nesreče. Do poškodbe dne 13. 9. 2005 je prišlo, ker se je tožniku med hojo v spremstvu fizioterapevtke leva bergla zlomila in je tožnik padel na levi bok in si dodatno poškodoval kolk in levo stopalo. Do padca tožnika je prišlo, ker je bergli izpadel zatič. Podpazduhne bergle je tožniku med hospitalizacijo izročila toženka. Najverjetnejši razlog za okvaro bergle je bila tožnikova prevelika teža (bergla je primerna za ljudi, težke do 130 kg). Tožnika ob sprejemu v bolnišnico niso tehtali, ampak je bila tožnikova teža pred izbiro pripomočka (bergel) le ocenjena (na 125 kg). Ob nastavitvi bergel je treba preveriti, ali zaskočni gumn v celoti gleda ven. Bergle so bile pri toženki nastavljene samo prvi dan (tožnik je pred padcem z berglami že hodil nekaj dni). Tožnik je bil po poškodbi dne 19. 9. 2005 najprej premeščen na nadaljnje zdravljenje na KC Ljubljana, kjer je bil 22. 9. 2005 operiran. Zaradi nadaljnjih težav je bil ponovno operiran v Valdoltri maja 2006 in nato ponovno junija 2007 (zaradi znakov razmajanja ponvice levega kolka).

8. Revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava je neutemeljen. Nižji sodišči sta tožniku pravilno pojasnili, da tožnikov tožbeni zahtevek ni zastaral, saj je tožbo vložil 1. 12. 2008, zdravljenje pa dne 1. 12. 2005 (tri leta pred vložitvijo tožbe) še ni bilo zaključeno. Rok za zastaranje terjatev za povrnitev odškodnine za nepremoženjsko škodo pa začne teči, ko je bilo tožnikovo stanje stabilizirano in končano tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode (tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu II Ips 574/2008 z dne 22. 12. 2011 ter sodbi II Ips 305/2008 z dne 8. 9. 2011), tožnik pa je bil po poškodbi dne 19. 9. 2005 najprej premeščen na nadaljnje zdravljenje na KC Ljubljana, kjer je bil 22. 9. 2005 operiran. Zaradi nadaljnjih težav je bil ponovno operiran v Valdoltri maja 2006 in nato ponovno junija 2007 (zaradi znakov razmajanja ponvice levega kolka), torej dne 1. 12. 2005 zdravljenje še ni bilo zaključeno. Toženkine navedbe, da je treba za vsako obliko škode posebej ugotavljati, kdaj je nastala in upoštevati ločen tek zastaralnih rokov za posamezne oblike škode, so glede na navedeno neutemeljene.

9. Ni podana uveljavljana kršitev določbe 286. člena ZPP, ker naj tožnik ne bi pravočasno navajal svoje teže in tega, da naj toženka bergel ne bi redno preverjala. Okoliščina pomembnosti tožnikove teže se je, kot je toženki pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, izpostavila šele tekom postopka. Navedbe v zvezi s tem je podala toženka, tožnik pa je nanje le odgovoril s svojimi navedbami. V zvezi s tem so neutemeljene tudi navedbe, da je sodišče kršilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, saj je toženka sama izpostavila pomembnost tožnikove teže in je tožnik na te njene navedbe le odgovoril. Tožnik je pravočasno zatrjeval in tudi dokazal, da so bile bergle zanj neprimerne.

10. Tudi ne drži revizijski očitek, da je tožnik predlagal zaslišanje priče A. S. glede okoliščin, na katere se je pri ugotovitvi toženkine odgovornosti oprlo sodišče, šele po koncu prvega naroka, saj je iz zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo jasno razvidno, da je tožnik že na tem naroku podal predlog za zaslišanje te priče, na kasnejšem naroku pa je le vztrajal pri izvedbi tega dokaza.

11. Toženka z uveljavljanima kršitvima 14. točke (protispisnost) in 15. točke (neobrazloženost) drugega odstavka 339. člena ZPP izraža nestrinjanje z dokazno oceno, da so bile bergle nastavljene samo prvi dan. Priča naj bi v resnici izpovedala, da so bergle po višini nastavili samo prvi dan, zato ker jih je uporabljal samo tožnik in da jih je priča tudi kritičnega dne pregledala, da je bilo z njimi vse v redu ter je bil zaskočni gumb (zatič) na mestu, kar naj bi po prepričanju toženke pomenilo, da toženka ni opustila dolžnega ravnanja. Tožena s tem izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, čeprav v preobleki procesne kršitve. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja pa je prepovedan revizijski razlog tudi tedaj, ko ga stranka formalno uveljavlja kot bistveno kršitev pravdnega postopka (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato te toženkine navedbe niso upoštevne.

12. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče toženkino revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določilu prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.