Jedro

Tožnica je sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas po 6. odst. 109. čl. ZOFVI, to je ker za delovno mesto, na katerem je delala, ni izpolnjevala zahtevanih pogojev. Zato tožena stranka drugih razlogov po ZDR, na podlagi katerih se sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, ni bila dolžna dokazati, tožničina pogodba o zaposlitvi za določen čas (ki je bila sklenjena v skladu z zakonom – z ZOFVI) pa se tudi ni transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: ugotovitev, da je tožnici na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi s toženo stranko prešlo delovno razmerje iz določenega časa v nedoločen čas; vrnitev na delo k toženi stranki z dnem 1. 9. 2007 ter vpis delovne dobe in povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje na prvi stopnji do plačila.

Obenem je sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

Zoper navedeno sodbo (razen glede odločitve o stroških postopka tožene stranke) se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je glede spornih vprašanj v zvezi z delovnim razmerjem potrebno kot glavna uporabljati določila ZDR. ZOFVI sicer ureja določena specifična vprašanja glede financiranja vzgoje in izobraževanja, ne more pa poseči in drugače urejati pravice iz delovnega razmerja, kot jih ureja ZDR. Noben zakon ne more delavcem ožiti pravice iz delovnega razmerja glede na določbe ZDR, zato je neutemeljeno sklicevanje na določila ZOFVI. Tožnica je izpolnjevala vse pogoje, ki so eksplicitno navedeni v razpisu prostega delovnega mesta. V razpisu ni nikjer navedeno, da je pogoj za prijavo na delovno mesto tudi opravljeni strokovni izpit v smislu 92. člena ZOFVI. Očitek, da ne izpolnjuje pogoja glede znanja madžarskega jezika, pa ne drži, saj je tožnica s potrdili, predvsem z maturitetnim spričevalom, dokazala, da tudi pogoje iz 14. in 15. člena Zakona o posebnih pravicah italijanske in madžarske skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja izpolnjuje. Tožena stranka je sama spoznala, da ni ravnala zakonito, zato je v nadaljevanju zadeve poskušala dokazovati, da je s tožnico utemeljeno sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi izredno povečanega obsega dela. Sama dokumentacija kot tudi izpovedbe prejšnjega in aktualnega ravnatelja dokazujejo, da se vpis v spornih letih ni toliko spreminjal, da bi tožena stranka utemeljeno zaposlovala tožnico zmeraj za določen čas. Pogoj opravljenega strokovnega izpita bi moral biti jasno naveden v razpisu prostega delovnega mesta. Gre za zavajanje oz. za to, da se pogoji v razpisu delovnega mesta nekako zameglijo, s tem pa se delodajalcu dajo naknadno proste roke pri izbiri kandidata, ki mu najbolj ustreza ne glede na njegove strokovne reference.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožba tožeče stranke glede vprašanja uporabe ZDR in ZOFVI kot specialnega predpisa za področje šolstva neutemeljena. V skladu z določbo 2. člena ZDR ta zakon ureja tudi delovna razmerja delavcev, zaposlenih v državnih organih, lokalnih skupnostih in v zavodih, drugih organizacijah ter zasebnikih, ki opravljajo javno službo, če ni s posebnim zakonom drugače določeno. To pomeni, da je potrebno uporabiti določbe ZOFVI kot specialnega predpisa, ki v XVI. poglavju posebej ureja posebnosti sklepanja delovnega razmerja v vzgojno izobraževalnih zavodih. Višje delovno in socialno sodišče je v podobnih primerih (opr. št. Pdp 935/2007, opr. št. Pdp 1168/2004) potrdilo, da morajo imeti strokovni delavci opravljen strokovni izpit – učitelj, ki tega izpita nima, ne izpolnjuje z zakonom določenega pogoja, zaradi česar s takšnim delavcem ni mogoče skleniti delovnega razmerja za nedoločen čas. Strokovni izpit je z zakonom določen pogoj, za katerega je nesporno, da ga tožnica ni izpolnjevala pri sklepanju posameznih pogodb o zaposlitvi, saj ga je opravila šele 5. 11. 2007, torej po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki. Ni bistveno, če ta pogoj ni bil posebej naveden v objavi prostega delovnega mesta, saj ga mora učitelj izpolnjevati že na podlagi zakona. V konkretnem primeru ne gre za vprašanje, ali je opravljen strokovni izpit odločal pri izbiri kandidata, saj ZOFVI ne dovoljuje sklepanja pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas s kandidatom, ki ne izpolnjuje pogojev. Izven okvirov, določenih v 52. členu ZDR, je s takšnim kandidatom dopustno sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas pod pogojem, da nihče od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje zahtevanih pogojev in je taka zaposlitev nujna. V konkretnem primeru je bistveno, da za ugotovitev zakonitosti sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas zadostuje dejstvo, da je bila ta sklenjena v skladu s 6. odstavkom 109. člena ZOFVI zaradi neizpolnjevanja pogoja opravljenega strokovnega izpita, ter zaradi povečanega obsega dela, ki ga je tožena stranka natančno obrazložila v svojih vlogah, zato je pritožba neutemeljena, saj je tožena stranka s tožnico povsem zakonito sklepala pogodbo o zaposlitvi za določen čas in ji je delovno razmerje prenehalo s potekom časa v skladu s 75. in 77. členom ZDR.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, ki je ustrezno obrazložena, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, to je na določbe 52. do 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR), ki določajo primere, ko se lahko z delavcem sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas ter posledice nezakonito sklenjene pogodbe za določen čas, ter na določbe Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/96 s spremembami in dopolnitvami), ki kot specialni predpis ureja delovna razmerja strokovnih in drugih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja. Razmerje med ZDR kot splošnim in ZOFVI kot specialnim predpisom glede urejanja delovnih razmerij je jasno že iz splošnih načel, izrecno pa je opredeljeno tudi v določbi 1. odstavka 2. člena ZDR, na katerega se pravilno sklicuje tudi tožena stranka v odgovoru na pritožbo. Stališča tožeče stranke s tem v zvezi so nesprejemljiva in zmotna.

V 3. alinei 1. odstavka 52. člena ZDR je naveden razlog začasno povečan obseg dela, ki je bil kot razlog za sklenitev pogodbe za določen čas naveden v vseh pogodbah o zaposlitvi za določen čas, ki sta jih sklenili tožnica in tožena stranka (dne 31. 8. 2004, 31. 8. 2005, 31. 8. 2006). ZOFVI pa v 6. odstavku 109. člena določa, da se delovno razmerje lahko sklene tudi s kandidatom, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, za dobo največ enega leta, če nihče od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje zahtevanih pogojev in je taka zaposlitev potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela. V vseh treh pogodbah o zaposlitvi, sklenjenih s tožnico za določen čas za delovno mesto učiteljice nemščine, je poleg začasno povečanega obsega dela kot razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas navedeno še, da se delovno razmerje sklepa za določen čas v skladu s 109. členom ZOFVI – tožeča stranka namreč v tem času ni izpolnjevala vseh pogojev za zasedbo delovnega mesta učitelja, saj ni imela strokovnega izpita, kar je bil dodatni razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi le za določen čas. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka vsako leto na Zavodu RS za zaposlovanje objavila prosto delovno mesto učitelja nemščine z zahtevano strokovno izobrazbo profesor nemščine za polni delovni čas in sicer za določen čas 12 mesecev v letih 2004 do 2006 ter za nedoločen čas v letu 2007. Iz razpisnih pogojev v prijavah je razvidno, da se je od kandidata zahtevalo izpolnjevanje pogojev po določilih ZOFVI, kar pomeni, da je bil v objavah kot pogoj zahtevan tudi strokovni izpit po določbi 3. odstavka 92. člena ZOFVI. Zato so pritožbene navedbe, da strokovni izpit ni bil naveden kot razpisni pogoj, oz. da bi moral biti ta pogoj izrecno naveden v objavi, brez podlage.

Tožena stranka je s tožnico, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, sklenila tri pogodbe o zaposlitvi za določen čas v skladu z zakonom – tožnica zaradi neizpolnjevanja pogojev za zasedbo delovnega mesta učitelja s toženo stranko niti ni mogla skleniti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, zato niti ni pomembno, ali je dokazan drugi razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, to je začasno povečan obseg dela oz. razlog iz 7. odstavka 109. člena ZOFVI, zlasti ne zato, ker tudi do izteka določenega časa po zadnji pogodbi o zaposlitvi tožnica ni opravila strokovnega izpita. Zakonski pogoji za transformacijo delovnega razmerja v tožničinem primeru niso podani, ker niso izpolnjeni pogoji iz 54. člena ZDR, ki opredeljuje posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Po tej določbi se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Niti prvi niti drugi pogoj iz citirane določbe nista izpolnjena, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 165. člen ZPP).