Jedro

Določba šestega odstavka 109. člena ZOFVI, da se s kandidatom, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, lahko delovno razmerje sklene največ za eno leto, ni v nasprotju z določbami ZDR. Glede urejanja posameznih delovnopravnih vprašanj v šolah sta ZDR in ZOFVI v razmerju splošnega zakona proti posebnemu zakonu (lex specialis), glede dodatnega urejanja pogojev za sklepanje pogodb o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja za določen čas v ZOFVI pa vsebuje ZDR tudi posebno pooblastilo.

Ker se za učitelja v srednji šoli poleg ustrezne izobrazbe zahteva tudi opravljen strokovni izpit, se lahko z delavcem, ki tega pogoja ne izpolnjuje, delovno razmerje za to delovno mesto zakonito sklene le za določen čas največ enega leta.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je njeno delovno razmerje zaradi nezakonite sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja od 1. 9. 2007 dalje in za vrnitev tožnice na delo. Ugotovilo je, da tožnica ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi v letih 2004 do 2006 ni imela opravljenega strokovnega izpita, ki se je zahteval za delovno mesto učitelja nemščine, in da je zato pri toženi stranki zakonito sklepala pogodbo o zaposlitvi le za določen čas.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so za zakonitost njene zaposlitve pri toženi stranki odločilne le določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), ki urejajo pogodbo o zaposlitvi za določen čas in Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja v te določbe ne more posegati. Poleg tega je tožnica ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi izpolnjevala vse v razpisu izrecno navedene pogoje. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je tožnica pri toženi stranki delala tudi na delovnem mestu učitelja angleščine in dopolnjevala delo na osnovni šoli. Na te zmotne ugotovitve je tožnica opozorila v pritožbi, pritožbeno sodišče pa se do teh navedb neutemeljeno ni opredelilo, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi določb 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Vprašanje, ali je tožnica v času zaposlitve pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto učiteljice nemščine dopolnjevala tudi delo učiteljice angleščine na osnovni šoli, ne more vplivati na odločitve v tej zadevi. Ker se mora sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP v obrazložitvi sodbe opredeliti le do navedb v pritožbi, ki so za odločitev odločilnega pomena, ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP, če se do pritožbenih navedb, da tožnica dejansko ni delala kot učiteljica angleščine, ni opredelilo.

8. ZDR v prvem odstavku 52. člena določa razloge, iz katerih se lahko pogodba o zaposlitvi zakonito sklene tudi za določen čas in v zadnji alineji določa, da se za določen čas pogodba o zaposlitvi lahko sklene tudi v drugih primerih, „ki jih določa zakon oziroma kolektivna pogodba na ravni dejavnosti“. Glede na tako opredelitev je očitno, da pogoji in primeri zakonitega sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas v ZDR niso taksativno našteti. Prav tako iz opredelitve prvega odstavka 2. člena ZDR izhaja, da gre v tem zakonu za splošno urejanje delovnih razmerij, če ni s posebnim zakonom (tudi za področje zavodov) drugače določeno.

9. Glede na navedeno ureditev določba šestega odstavka 109. člena Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI), da se s kandidatom, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, lahko delovno razmerje sklene največ za eno leto, ni v nasprotju z določbami ZDR. Sodišče pravilno ugotavlja, da sta glede urejanja posameznih delovnopravnih vprašanj v šolah ZDR in ZOFVI v razmerju splošnega zakona proti posebnemu zakonu (lex specialis), glede dodatnega urejanja pogojev za sklepanje pogodb o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja za določen čas v ZOFVI pa vsebuje ZDR tudi posebno pooblastilo. Ker se za učitelja v srednji šoli poleg ustrezne izobrazbe zahteva tudi opravljen strokovni izpit (tretji odstavek 92. člena ZOFVI), se lahko z delavcem, ki tega pogoja ne izpolnjuje, na podlagi navedenih zakonskih določb delovno razmerje za to delovno mesto zakonito sklene le za določen čas največ enega leta (1).

10. Ker tožnica v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki ni imela strokovnega izpita, glede na navedene določbe ZOFVI s toženo stranko za delovno mesto učiteljice sploh ne bi mogla zakonito skleniti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in ji zato tudi sodišče takega delovnega razmerja ne bi moglo priznati. Tožena stranka pa je tudi sicer v objavah tožničinega delovnega mesta s sklicevanjem na pogoje v smislu določb ZOFVI zadostila zahtevam za zakonitost objav v smislu določb 23. člena ZDR, na podlagi katerih je bila s tožnico pogodba o zaposlitvi zakonito sklenjena za določen čas.

11. Glede na navedeno sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je tožničin tožbeni zahtevek za transformacijo pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas in za priznanje pravic iz delovnega razmerja na tej podlagi kot neutemeljen zavrnilo.

12. Ker revizijski razlogi niso podani, tožnica z revizijo ni mogla uspeti (člen 378. ZPP).

Op. št. (1): Enaka stališča je Vrhovno sodišče zastopalo tudi v sodbi VIII Ips 312/2008 z dne 7. septembra 2010 in v večih drugih podobnih zadevah.