Jedro

Ker gre za nezakonito pošiljko, je potrebno deklarirano blago vrniti nazaj tožniku kot pošiljatelju. Sporni odpadki izvirajo iz Republike Kosovo in se pošiljajo iz Republike Kosovo, ki ni podpisnica Baselske konvencije niti članica OECD, niti niso sklenjeni z njo dogovori iz točk c) in d) prvega odstavka 43. člena Uredbe št. 2913/92. Glede na navedeno gre v obravnavani zadevi za uvoz deklariranih odpadkov, ki je prepovedan oz. gre za nezakonito pošiljko neskupnostnega blaga po definiciji iz člena 2 (35) (f) navedene Uredbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Brežice po uradni dolžnosti odločil, da se nezakonita pošiljka neskupnostnega blaga: „19 palet; odpadni aluminij“ v bruto masi 24.032 kg, deklarirano v sprostitev v prost promet s poenostavljeno uvozno carinsko deklaracijo (MRN) 13SI00112330043967 z dne 24. 1. 2013 Izpostave Obrežje, ne sprosti v prost promet. Blago se mora vrniti pošiljatelju/izvozniku družbi A. d.o.o., Črna Gora. Do vrnitve pošiljatelju se blago nahaja v začasni hrambi pod carinskim nadzorom Izpostave Obrežje in zanj ni dovoljen vnos na ozemlje Skupnosti (točka 1 izreka). Stroški niso bili priglašeni; pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točki 2 in 3 izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je 24. 1. 2013 prevoznik B. d.o.o., Črna Gora za pošiljatelja A. d.o.o., Črna Gora preko vložnika C. d.d za prejemnika D. d.o.o., deklariral v sprostitev v prost promet s poenostavljeno uvozno carinsko deklaracijo predmetno blago. Iz dokumenta iz Priloge VII Uredbe (ES) št. 1013/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o pošiljkah odpadkov (Uradni list EU L 190/2006 in spremembe, v nadaljevanju Uredba) je razvidno, da se prevaža odpadni aluminij, ki se klasificira pod 170402 v seznam odpadkov ES oziroma B 1010 Priloge IX Baselske konvencije. Pri pregledu vozila je bilo ugotovljeno, da imajo stisnjene pločevinke oznako iz Kosova. Iz dokumentacija, ki je bila najdena v kabini vozila je razvidno, da je pošiljatelj E. d.o.o., Kosovo, po tovornem listu CMR 044845 poslal predmetno blago prejemniku A. d.o.o.. O ugotovitvah je sestavljen zapisnik 24. 1. 2013 (39. člen Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti, v nadaljevanju ZICPES), na katerega je tožnik podal pripombe, ki niso upoštevane, razlogi za zavrnitev so razvidni tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Prvostopenjski organ je pošiljko zadržal in o tem obvestil Inšpektorat za kmetijstvo RS (IRSKO). Slednji je 28. 1. 2013 posredoval informacijo, da Kosovo ni članica OECD oz. Baselske konvencije, zato je uvoz deklariranih odpadkov prepovedan v skladu z 41. členom in 43. členom Uredbe. Iz odgovora pristojnega organa Agencije Republike Slovenije za okolje glede izjave tožnika, prejetem 21. 2. 2013, izhaja, da gre v obravnavanem primeru za uvoz odpadkov v Evropsko skupnost na predelavo iz države, za katere se ne uporablja sklep OECD. Glede na FAQ Republika Kosovo ne sodi med izjeme v skladu z določili 41. ali 43. člena Uredbe. Prvostopenjski organ se sklicuje na določbo 2(35)(f) člen, 44(5) člen, 2(30) člen, 41. člen in 43. člen Uredbe, ki jih citira. Navaja določbe 40. člena, 75 (a) člena, 48. člena in 50. člena Uredbe Sveta EGS št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (UL L 302/29. 10. 1992, z vsemi spremembami, v nadaljevanju: CZS) in določbe 199. člena in 248(3) člena Uredbe Komisije EGS št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta EGS št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 253, 11. 10. 1993 z vsemi spremembami, v nadaljevanju: Izvedbena uredba). Blago se nahaja v začasni hrambi pod carinskim nadzorom (50. člen CZS) in mora v skladu s členom 48 CZS pridobiti eno od carinsko dovoljenih rab ali uporab, dopustnih za takšen blago, zato se blago mora vrniti pošiljatelju.

3. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Na podlagi javno dostopnih podatkov izhaja, da Republika Kosovo v kritičnem času (24. 1. 2013), ko je bilo sporno blago deklarirano, ni bilo območje v kriznih ali vojnih razmerah in je z Republiko Slovenijo sklenila več sporazumov. Sklicevanje tožnice na dokument Generalnega direktorata za okolje Evropske komisije (FAQs), ki obravnava primer uvoza zelenih ali nevarnih odpadkov s Kosova v Nemčijo za namen laboratorijskih analiz, pa se ne nanaša na obravnavani primer, saj so bila v njem zajeta stališča za obdobje od januarja 2009 do februarja 2010. 4. Tožnik izpodbija navedeno odločitev iz razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev pravil postopka ter kršitve materialnega prava. Uredba dopušča, da je oseba, ki v pristojnosti države odpreme organizira pošiljanje, lahko izvirni povzročitelj odpadkov, novi povzročitelj ali zbiratelj (18. člen Uredbe). Navaja 9. točko 2. člena Uredbe, ki jo citira. Pošiljanje odpadkov pomeni transport odpadkov in se prične šele po zbiranju. Kakšna je bila vloga tožnika organa nista ugotavljala. Odpadki so bili glede na njihov domnevni izvor v Republiki Kosovo pripravljeni na pošiljanje šele v Črni Gori. Posledično se je pošiljanje odpadkov pričelo v Črni Gori. Zato je bila država odpreme v danem primeru Črna Gora. Pristojni organi Črne Gore so tožniku izdali dovoljenje, kar bi tožnik lahko izkazal v postopku. Ob upoštevanju izdanih dovoljenj ter dejstvu, da je Črna Gora podpisnica Baselske konvencije, pomeni, da v skladu s petim odstavkom 4. člena Baselske konvencije ne sme sprejemati odpadkov iz države, ki ni podpisnica te konvencije. Zato je Črna Gora pošiljko sprejela v svojo pristojnost ter tožnika štela za osebo, ki v njeni pristojnosti organizira pošiljanje. Posledično je bila pošiljka organizirana za pošiljanje šele v Črni Gori. Slednja je imela tudi pristojnost nad odpadki v času njihovega uvoza v EU. Zato je napačna ugotovitev, da je pošiljatelj pošiljke družba E. d.o.o. iz Republike Kosovo. Uredba v Prilogi VII za osebo, ki pripravi pošiljko, ne šteje le izvirnega povzročitelja odpadkov, temveč tudi novega povzročitelja ali zbiralca. Posledično dejstvo, da je izvirni povzročitelj odpadkov družba iz Republike Kosovo, še ne pomeni, da je le-ta tudi njihov zbiralec in oseba, ki je pošiljko pripravila na pošiljanje. Prvostopenjski organ ni preveril ali ima tožnik status zbiralca odpadkov oz. dovoljenje za ravnanje z odpadki. Prvostopenjski organ ni ugotavljal v pristojnosti katere države je bila pošiljka zbrana in pripravljena na pošiljanje, zato niso bila ugotovljena vsa dejstva.

5. Izpodbijane odločbe se ne da preizkusiti, razlogi pa so si med seboj v nasprotju. Tožniku tudi ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh pomembnih dejstvih. Kolikor bi bila pošiljka res odpremljena iz Republike Kosovo in s strani kosovskega pošiljatelja, bi se morala pošiljka vrniti v Republiko Kosovo. Navaja člene 44 (5) b) in 24(2) v povezavi s 2(15) Uredbe, ki jih citira. Zaradi tega bi moral o ravnanju s pošiljko odločiti pristojni organ Republike Kosovo ter njen izredni povzročitelj, družba E. d.o.o. iz Republike Kosovo. Prvostopenjski organ cilj vrnitve pošiljke določi Črno Goro, kar je v nasprotju s prvotno ugotovitvijo, da pošiljka ne prihaja iz Črne Gore. Tudi ni navedeno, kateri pristojni organ države odpreme zunaj Skupnosti je bil obveščen in kako se je ta odločil glede ravnanja s pošiljko (člen 44 (5) Uredbe). V postopku ni upoštevan predlagan dokaz zaslišanja zakonitega zastopnika tožnika za ugotovitev dejstva, da je bila pošiljka pripravljena na pošiljanje šele v Črni Gori. Tožnik ni bil pozvan k predložitvi dovoljenj za ravnanje z odpadki v Črni Gori. S tem, ko je prvostopenjski organ avtomatično zaključil, da je izvirni povzročitelj pošiljke tudi organizator le-te, je nepravilno uporabil določbe 18. člena in Priloge VII k Uredbi ter posledično člene 41 in 43 Uredbe. Prvostopenjski organ ni počakal na odločitev organa države odpreme. Pošiljko je vrnil tožniku, družbi iz Črne Gore, za katero je prvostopenjski organ ugotovil, da ni država odpreme pošiljke. Gre za nasprotje s členom 44 (5) (b) Uredbe.

6. Nepravilna je uporaba členov 41 in 43 Uredbe, ker se ne upošteva izjema, ki izrecno navaja tudi primere, ko pristojni organ ne more delovati. Glede na okoliščine zadeve je očitno, da kosovski organi, pristojni za reševanje okoljskih vprašanj, še ne delujejo in tudi prvostopenjski organ ga ni mogel navesti, da bi ga obvestil o nezakonitosti pošiljke. Podobno stališče, da je uvoz nenevarnih odpadkov iz Republike Kosovo v Evropsko skupnost dopusten, je zavzel tudi Generalni direktorat za okolje pri Evropski komisiji, ki se nanj tožnik sklicuje. Sodišču predlaga, da v skladu s prvim odstavkom 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbi ugodi in samo odloči o stvari tako, da pošiljko spozna za zakonito in dovoli njen vnos oz. podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, v obeh primerih pa toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb, sodišču pa predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

10. V skladu s členom 75 (a) CZS je med drugim dano pooblastilo carinskemu organu, da opravi vse potrebne ukrepe, vključno z odvzemom in prodajo, za ureditev položaja blaga, ki ga ni bilo mogoče prepustiti, ker zanj veljajo ukrepi prepovedi ali omejitev (4. alineja). Podlaga za ukrepanje prvostopenjskega organa v obravnavani zadevi je v ugotovitvi, da gre za nezakonito pošiljko po členu 2 (35) (f) Uredbe, ki definira nezakonite pošiljke kot vsako pošiljanje pošiljko odpadkov, opravljeno v nasprotju s členi 34, 36, 39, 40, 41 in 43 te uredbe. Okoliščine, ki kažejo, da gre za situacijo iz navedene določbe, so pojasnjene v obrazložitvi izpodbijane odločbe in zapisniku z dne 24. 1. 2013, s katerim je bil pritožnik seznanjen in je nanj podal pripombe, do katerih se je carinski organ opredelil tudi v obrazložitvi izpodbijane določbe. Ob ugotovitvi, da gre za nezakonito pošiljko, je po presoji sodišča posledično pravilna tudi odločitev, da je potrebno deklarirano blago vrniti nazaj tožniku kot pošiljatelju, kar je pravilno pojasnila tudi toženka. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih sodišče iz istih razlogov kot toženka, zavrača. 11. Pri tem se oba carinska organa pravilno sklicujeta na določbo 43. Uredbe, ki jo pravilno uporabita. Glede na ugotovitve dejanskega stanja namreč izhaja, da sporni odpadki izvirajo iz Republike Kosovo in da se pošiljajo iz Republike Kosovo, ki ni podpisnica Baselske konvencije niti članica OECD (točki a) in b) prvega odstavka 43. člena Uredbe), niti niso sklenjeni z njo dogovori iz točk c) in d) prvega odstavka 43. člena Uredbe.(1) Glede na navedeno gre tudi po presoji sodišča v obravnavani zadevi za uvoz deklariranih odpadkov, ki je prepovedan oz. gre za nezakonito pošiljko neskupnostnega blaga po definiciji iz člena 2 (35) (f) Uredbe.

12. Sodišče se strinja tudi z razlogi obeh organov, da v obravnavanem primeru tudi ne za izjemo po točki e) prvega odstavka 43. člena Uredbe, kot poskuša dokazati tožnik. Tudi po presoji sodišča na drugačno odločitev ne vpliva sklicevanje tožnika na dokument Generalnega direktorata za okolje Evropske komisije(2), ki obravnava primer uvoza zelenih ali nenevarnih odpadkov s Kosova v Nemčijo. Tako kot pravilno navajata oba carinska organa, tudi po presoji sodišča v obravnavani zadevi, ko gre za deklarirano blago z dne 21. 1. 2013, ni mogoče sprejeti stališč iz dokumenta, ki so bila aktualna v času sestave, to je februarja 2010. Zato je tudi po presoji sodišča pravilno ugotovljeno in pojasnjeno, da Republike Kosovo v obravnavani zadevi ni mogoče šteti med izjemo iz e) točke prvega odstavka 43. člena Uredbe in je zato uvoz deklariranih odpadkov prepovedan.

13. V obravnavani zadevi so v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnjene vse relevantne okoliščine. V zadevi ni sporno, da gre za blago „odpadni aluminij“, ki se klasificira pod 170702 v seznamu odpadkov ES oz. B 2020 Priloge IX Baselske Konvencije. Iz dokumentacije, ki so jo našli pri pregledu kabine vozila, mednarodnega lista CMR 044845 in CEMT št. MNE 00277, izhaja, da so bili odpadki dejansko naloženi 14. 1. 2013 v Kishnici, Republika Kosovo, pri družbi E. d.o.o., za prevoz do tožnika v …, Črna Gora. Iz navedenega CMR izhaja, da gre za 19 palet odpadkov iz aluminija. Za identičen opis blaga gre tudi pri CMR 051348, ki je bil 16. 1. 2013 izdelan za pot od tožnika v Črni Gori do prejemnika blaga v Sloveniji, identične bruto teže, iste pa so tudi registrske oznake prevoznega sredstva. Iz računa številka tožnika 04/2013 z dne 16. 1. 2013 izhaja neto teža zaračunanega blaga 23.657,00 kg oz. bruto 24.032,00 kg. Enako je navedeno na obeh CMR. Ob takem stanju stvari pa se sodišče strinja tudi z ugotovitvijo obeh organov, da tožnik že zbranih odpadkov, po tem, ko jih je prejel iz Republike Kosovo, ni posebej razvrščal, sortiral oziroma oz. kako drugače pripravljal pošiljko za prevoz, ter da je pošiljko v nespremenjenem stanju na istem vozilu le preposlal naprej v Republiko Slovenijo. Slednje izhaja tudi iz dnevnika potovanj za CEM dovolilnico št. MNE 00277. 14. Tako je razvidno, da so bili odpadki 14. 1. 2014 v Pishnici, Republika Kosovo, naloženi na vozilo z registrskimi oznakami, kot so navedene, in pripeljani v Podgorico, Črno Goro 16. 1. 2013. Že naslednjega dne so bili na istem vozilu iz Podgorice odpremljeni proti Ljubljani. Dejansko gre za isto blago bruto teže 24.032 kg, na katero se glasita tudi oba CMR. Tudi iz dokumenta iz Priloge VII Uredbe („Prateči list o prekograničnom prometu neopasnog otpada“), rubrika 3 (Količina) izhaja 23.657 kg, kot je neto teža blaga po tožnikovem računu. Sicer izhaja iz tega dokumenta, da se odpadki pošiljajo iz Črne Gore, kot datum pošiljanja (rubrika 4) pa je navedeno 14. 1. 2013, ko je bila glede na dejanske ugotovitve pošiljka odpremljena iz Republike Kosovo. Tudi po presoji sodišča je zato nemogoče, da bi tožnik, kolikor bi odpadke dejansko sam razvrščal, sortiral oziroma kako drugače pripravljal za prevoz, kar zatrjuje v tožbi (kar bi lahko storil šele potem, ko jih je 16. 1. 2013 prejel), že dva dni pred tem, do kilograma natančno vedel, koliko bo znašala neto teža obdelanih odpadkov, kar poudarja tudi toženka. Zato sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno in da je posledično temu napačno uporabljeno materialno pravo.

15. Očitek tožnika, da prvostopenjski organ ni obvestil organa države odpreme zunaj EU, zato, ker naj bi ne vedel, kateri organ je to, na drugačno odločitev ne vpliva. Kot je pravilno pojasnila že toženka, je prvostopenjski organ s sklicevanjem na določbo člena 44 (5) Uredbe utemeljeval zadrževanje odpadkov. Kontakti s pristojnimi organi države odpreme na odločitev, glede na dejstvo, da sporna pošiljka izvira iz Republike Kosovo, od koder je uvoz odpadkov v EU prepovedan, pa tudi po presoji sodišča ne morejo vplivati na drugačno odločitev in tudi ne vplivajo na trajanje začasne hrambe spornega blaga, kot napačno meni tožnik. Izpodbijana odločba tudi ni v neskladju z obrazložitvijo, kot zatrjuje tožnik, ker naj bi bilo blago vrnjeno tožniku in ne v Republiko Kosovo, saj je glede na dokumente tožnik v carinskem postopku nastopal kot pošiljatelj blaga.

16. Materialno pravo, ki se nanj sklicujeta oba carinska organa, je pravilno uporabljeno. V postopku tudi niso bila kršena pravila postopka, saj je tožnik v postopku sodeloval in je bil seznanjen z vsemi relevantnimi okoliščinami. Tudi ne gre za kršitev načela zaslišanja stranke, kar tožnik očita. Tako kot je pravilno pojasnila že toženka, v obravnavani zadevi že iz listinskih dokazov izhajajo vse relevantne okoliščine. Na njihovi podlagi je po presoji sodišča carinski organ opravil pravilno dokazno oceno. Zato očitek glede neizvedbe dokaza z zaslišanjem tožnika za ugotovitev dejstva, da je bila pošiljka prijavljena na pošiljanje šele v Črni Gori, ne bi pripomoglo k drugačni odločitvi.

17. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Po povedanem tudi ni podlage za odločanje v sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1).

18. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

opomba (1) : Prvi odstavek 43. člen Uredbe 1013/2016 določa: „Uvoz v Skupnost odpadkov za predelavo je prepovedan, razen uvoza iz: a) držav, za katere se uporablja Sklep OECD; ali b) drugih držav, ki so pogodbenice Baselske konvencije; ali c) drugih držav, s katerimi ima Skupnost, ali Skupnost in njene države članice, sklenjene dvostranske ali večstranske sporazume ali dogovore, ki so združljivi z zakonodajo Skupnosti in v skladu s členom 11 Baselske konvencije; ali d) drugih držav, s katerimi so posamezne države članice sklenile sporazume ali dogovore v skladu z odstavkom 2; ali e) drugih območij, kadar se zaradi izjemnih primerov, kakor so krizne razmere, vzpostavljanje miru, mirovne operacije ali vojna, ne morejo skleniti dvostranski sporazumi ali dogovori v skladu s točkama b) ali c) ali kadar pristojni organ v državi odpreme ni bil imenovan ali ne more delovati.“ opomba (2) : Evropska komisija, Generalni direktorat za okolje, Frequently Asked Questions (FAQs) on Regulation (EC) 1013/2006 on shipments of waste7 str. 71-72. Navedeni dokument je dostopen na spletni strani: http://ec.europa.eu/environment/waste/shipments/pdf/faq.pdf)