Jedro

Trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Revidentka zatrjuje odstop od stališč, navedenih v dokumentu, ki ni pravno zavezujoč, o odstopu od stališč, ki niso pravno zavezujoča, pa strogo pojmovno gledano niti ni mogoče govoriti. Drži sicer, da so nezavezujoča pravna stališča lahko pomembna za razlago pravnih norm, vendar kot prepričevalni argumenti. Revidentka bi glede na to lahko stališča iz dokumenta, na katerega se sklicuje, uporabila za podkrepitev svoje argumentacije, da je prišlo do nepravilne uporabe oziroma razlage Uredbe o pošiljkah odpadkov, vendar tega ni storila, saj v okviru navedb o dovoljenosti revizije ni opredelila, katero konkretno stališče iz dokumenta kaže na to, da je sodišče prve stopnje nepravilno razlagalo Uredbo o pošiljkah odpadkov – z drugimi besedami: zatrjevanega „odstopa“ z ničemer ni utemeljila.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju: revidentka) vložila revizijo. Glede dovoljenosti revizije zatrjuje obstoj pogojev iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada Brežice, št. 424-49/2013-3 z dne 22. 2. 2013, s katero je navedeni carinski organ prve stopnje odločil, da se nezakonita pošiljka neskupnostnega blaga (19 palet odpadnega aluminija v bruto masi 24.032,00 kg), ki je bilo s tam navedeno poenostavljeno uvozno carinsko deklaracijo deklarirano za sprostitev v prost promet, ne sprosti v prost promet; da se mora navedeno blago vrniti pošiljatelju/izvozniku v Črno Goro, to je revidentki; da se do vrnitve pošiljatelju blago nahaja v začasni hrambi pod carinskim nadzorom Izpostave Obrežje in zanj ni dovoljen vnos na ozemlje Skupnosti. Revidentkino pritožbo zoper odločbo prve stopnje je tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno z odločbo, št. DT-498-1-16/2013-3 z dne 20. 6. 2014. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe je carinski organ prve stopnje predmetno odločbo izdal, ker je ugotovil, da je bilo obravnavano blago kot pošiljka odpremljeno s Kosova, od koder tudi izvira, uvoz odpadkov v Skupnost s Kosova pa ni dovoljen glede na določbe 41. in 43. člena Uredbe (ES) št. 1013/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o pošiljkah odpadkov (v nadaljevanju: Uredba o pošiljkah odpadkov), ki določajo pogoje, pod katerimi je dovoljen uvoz odpadkov v Skupnost za odstranjevanje oziroma predelavo.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidentka zatrjuje, da je v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Izpolnjevanje navedenega pogoja utemeljuje za naslednjimi navedbami: „Upravno sodišče je odločalo o uporabi izjem, določenih v 41. in 43. členu Uredbe o pošiljkah odpadkov, pri čemer je odločilo drugače od stališča Generalnega direktorata za okolje pri Evropski komisiji, ki je navedeno v dokumentu Frequently Asked Questions (FAQs) on Regulation (EC) 1013/2006 on shipments of waste, na str. 71-72. Gre za pomembno vprašanje, saj je od odgovora nanj odvisno, ali se določena pošiljka odpadkov šteje za nezakonito ali zakonito.“ Z navedeno utemeljitvijo revidentka zatrjuje odstop od stališč, navedenih v dokumentu, ki ni pravno zavezujoč, o odstopu od stališč, ki niso pravno zavezujoča, pa strogo pojmovno gledano niti ni mogoče govoriti. Drži sicer, da so nezavezujoča pravna stališča lahko pomembna za razlago pravnih norm, vendar kot prepričevalni argumenti. Revidentka bi glede na to lahko stališča iz dokumenta, na katerega se sklicuje, uporabila za podkrepitev svoje argumentacije, da je prišlo do nepravilne uporabe oziroma razlage Uredbe o pošiljkah odpadkov, vendar tega ni storila, saj v okviru navedb o dovoljenosti revizije ni opredelila, katero konkretno stališče iz dokumenta kaže na to, da je sodišče prve stopnje nepravilno razlagalo Uredbo o pošiljkah odpadkov – z drugimi besedami: zatrjevanega „odstopa“ z ničemer ni utemeljila. Revizijsko sodišče glede na navedeno ocenjuje, da revidentka ni izkazala izpolnjevanja pogoja za dovoljenost po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 na način, kot bi ga glede na ustaljeno upravnosodno prakso morala.(1)

7. Revizijsko sodišče tudi ni spregledalo, da je tožena stranka v svoji odločbi, ki jo je v sodni spis vložila revidentka, obravnavala identično revidentkino sklicevanje na omenjeni dokument (str. 6 odločbe tožene stranke) in njene navedbe o „odstopu“ zavrnila kot neutemeljene. Tožena stranka je tam navedla, prvič, da je Evropska komisija v omenjenem dokumentu obravnavala vprašanje uvoza odpadkov s Kosova v Nemčijo za namen laboratorijskih analiz, kar pa ni bil namen uvoza v obravnavanem primeru, drugič, da je Evropska komisija v dokumentu navedla, da ni nedvoumno, ali je treba Kosovo obravnavati kot območje v kriznih ali vojnih razmerah (v takih primerih pa je glede na točko e) prvega odstavka 43. člena Uredbe o pošiljkah odpadkov uvoz v Skupnost dovoljen), ter tretjič, da to hipotetično stališče Evropske Komisije glede kriznih razmer na Kosovu zaradi časovne oddaljenosti nastanka dokumenta glede na trenutek tu obravnavanega uvoza ne more biti več aktualno (dokument je bil sestavljen v obdobju od januarja 2009 do februarja 2010, tu obravnavani uvoz pa se je zgodil v januarju 2013). Iz navedenega torej izhaja, da ne samo, da revidentka ni pojasnila v čem naj bi bil „odstop“, temveč celo to, da to njeno zatrjevanje ni utemeljeno.

8. Po presoji revizijskega sodišča revidentka neuspešno uveljavlja tudi dovoljenost po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice utemeljuje z naslednjo navedbo: „Odločitev ima zelo hude posledice za stranko, saj je upravno sodišče potrdilo napačno tolmačenje statusa tožeče stranke in ji s tem posledično onemogočilo izvajanje njegove dejavnosti zbiranja odpadkov, za katero ima veljavno dovoljenje v svoji matični državi.“ S temi splošnimi in neizkazanimi navedbami izpolnjevanja tega pogoja ni izkazala, na način, kot bi ga glede na ustaljeno upravnosodno prakso morala.(2)

9. Ker revidentka ni izkazala zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 10. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Glej npr. zadeve X Ips 433/2007, X Ips 69/2009, X Ips 189/2009, X Ips 472/2011, X Ips 423/2012, X Ips 302/2013. (2) Glej npr. zadeve X Ips 535/2007, X Ips 97/2009, X Ips 428/2009, X Ips 477/2009, X Ips 168/2010, X Ips 273/2010.