Jedro

Ker je po ZDen zavezanec opredeljen v določbi 1. odstavka 51. člena ZDen, razen, ko gre za nadomestna kmetijska zemljišča tudi v 1. odstavku 27. člena ZDen, se tožnici ne moreta z uspehom sklicevati, da sta našli primerni nadomestni zemljišči, saj se njun lastnik, ker se podržavljena zemljišča ne nahajajo v njegovem premoženju, pač pa v lasti navedenih fizičnih oseb, ne more šteti za zavezanca za denacionalizacijo v smislu 1. odstavka 51. člena ZDen oziroma 3. odstavka 42. člena ZDen, zaradi česar sporazumevanje o tej obliki denacionalizacije ni možno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnic zoper odločbo tožene stranke z dne 24.10.2003. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnic zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 29.11.2002, s katero je le-ta tožnicama kot upravičenkama v denacionalizaciji priznala odškodnino za podržavljeni zemljišči: parc. št. 15 njiva v izmeri 500 m2 in parc. št. 16 njiva v izmeri 500 m2 v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe (SOD) v višini 26.792,00 DEM, vsaki do 1/2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje meni, da po njegovi presoji tožnici neutemeljeno ugovarjata, da tožena stranka ne bi mogla pritrditi odločitvi prvostopnega organa, ki naj bi kršil pravila postopka, ker je o njuni zahtevi za denacionalizacijo z zahtevkoma, postavljenima kot primarnim (za odškodnino v nadomestnih nepremičninah) in podrednim (za odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe), odločil (zgolj) tako, da jima je priznal za podržavljeni zemljišči denacionalizacijo v odškodnini v obveznicah Slovenske odškodninske družbe (SOD) po podrednem zahtevku, o primarnem zahtevku pa posebej ni odločil, ob tem, ko iz obrazložitve njegove odločbe izhaja, da le-temu ne bi bilo mogoče ugoditi. Sodišče prve stopnje meni, da je treba odločiti o zahtevi za denacionalizacijo, s primarnim podrednim zahtevkom tako, ker gre za eno zahtevo za denacionalizacijo ter se morebitno razmerje nanaša zgolj na njene oblike, da se odloči o utemeljenosti zahteve za denacionalizacijo ter ugodi primarnemu zahtevku, če je to mogoče, v nasprotnem primeru podrednemu, ne da bi pri tem primarni zahtevek bilo treba izrecno zavrniti. Tako pa je prvostopni organ tudi odločil. Po mnenju sodišča prve stopnje tožnici zgrešeno zatrjujeta, da naj bi prvostopni organ s tem, ko v izreku odločbe ni zavrnil primarnega zahtevka (ob ugoditvi podrednemu), zagrešil nepravilnost, ki naj bi vplivala na odločitev v zadevi (bistvena kršitev pravil postopka). Sodišče prve stopnje meni, da se namreč tožnicama, čeprav formalno izpodbijata odločitev o podrednem zahtevku, ob tem, ko se sicer ne strinjata s sklepanjem, da primarnemu zahtevku ni mogoče ugoditi, ne odreka pravnega varstva zaradi pomanjkanja pravnega interesa (glede na povedano o načinu uveljavljanja denacionalizacije in odločanja o zahtevi za denacionalizacijo s primarnim in podrednim zahtevkom). To pa pomeni, da sam način odločitve ni vplival oziroma ne more vplivati na pravilno odločitev v zadevi.

Sodišče prve stopnje pa se tudi strinja s prvostopnim organom in toženo stranko, da primarnemu zahtevku tožnic, da se jima za podržavljeni zemljišči prizna odškodnina v obliki nadomestnih zemljišč, ni mogoče ugoditi. Podržavljene parcele so danes v lasti fizičnih oseb, ki po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen) niso zavezanci za vračilo (3. odstavek 16. člena ZDen). Zaradi tega zavezanca za vračilo podržavljenih zemljišč v obravnavani zadevi ni ter sporazum v smislu 3. odstavka 42. člena ZDen ni mogoč. Denacionalizacijski upravičenci namreč na podlagi 3. odstavka 42. člena ZDen lahko zahtevajo odškodnino v obliki nadomestne nepremičnine le, če so stvari, ki so predmet denacionalizacije, v premoženju kakšne pravne osebe, kar pomeni, da obstoji zavezanec za vrnitev podržavljenih nepremičnin v smislu 1. odstavka 51. člena ZDen. ZDen-B je sicer za podržavljena kmetijska zemljišča uvedel možnost priznavanja odškodnin v obliki nadomestnih zemljišč, in to širše, ko je v 9. členu (1. odstavek 27. člena ZDen) za zavezanca za nadomestna (kmetijska) zemljišča izrecno določil Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, medtem ko za stavbna zemljišča drugačne ureditve ni. Po mnenju sodišča prve stopnje zato prvostopni organ in tožena stranka pravilno ugotavljata, da ni sklada za vračanje teh zemljišč ter da je uporabo določbe 3. odstavka 42. člena ZDen, ko gre za stavbna zemljišča, še vedno treba obvezno vezati na hkratno uporabo 1. odstavka 51. člena ZDen. Glede na navedeno po mnenju sodišča prve stopnje tožnici v denacionalizacijskem postopku ne moreta doseči odškodnine v obliki nadomestnih (stavbnih) zemljišč, saj ni zavezanca (ker so podržavljena zemljišča v lasti fizičnih oseb), s katerim bi bil mogoč sporazum o taki obliki odškodnine. Ker je po ZDen zavezanec opredeljen v določbi 1. odstavka 51. člena ZDen (razen, ko gre za nadomestna kmetijska zemljišča tudi v 1. odstavku 27. člena ZDen), se tožnici po mnenju sodišča prve stopnje ne moreta z uspehom sklicevati, da sta našli primerni nadomestni zemljišči, saj se njun lastnik (ker se podržavljena zemljišča ne nahajajo v njegovem premoženju, pač pa v lasti navedenih fizičnih oseb) ne more šteti za zavezanca za denacionalizacijo v smislu 1. odstavka 51. člena ZDen oziroma 3. odstavka 42. člena ZDen in torej sporazumevanje o tej obliki denacionalizacije ni možno.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožba navedb glede odločitve o priznanju (višine) odškodnine v obliki obveznic SOD nima. Zato je zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke v tem okviru preizkusilo po uradni dolžnosti. Pri tem pa nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ni ugotovilo. Zato se na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUS v tem delu sklicuje na razloge tožene stranke, ki je pritrdila pravilnim razlogom prvostopne odločbe.

Glede na navedeno je po presoji sodišča prve stopnje izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in temelji na zakonu. Zato je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo kot neutemeljeno.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožnici ponavljata tožbene navedbe in še dodajata: Pravno stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je tudi v nasprotju s temeljnimi načeli slovenske Ustave, zlasti enakosti pred zakonom in s pravom Evropske Unije. Zato tudi dejstvo, da zavezanec ni oblikoval sklada nadomestnih zemljišč, upoštevaje, da sta celo sami našli nezazidana zemljišča zavezanca, ne more biti razlog, da namesto odvzetih zemljišč, katerih vrnitev po zakonu ni mogoča, ne prejmeta navedenih nezazidanih zemljišč zavezanca. Zaradi tega je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Svojo upravičenost, da se jima dodelita nadomestni zemljišči, utemeljujeta tudi s tem, da sta predmetni parceli, ki sta ju starša kupila s svojimi prihranki, prejela od svojih staršev za doto, takrat, ko sta bili še mladoletni. Pripominjata tudi, da sta bili po nacionalizaciji zgrajeni na predmetnih parcelah zelo kmalu dve stanovanjski hiši, tako da odvzem predmetnih parcel zagotovo ni bil izveden zaradi splošnega družbenega interesa, ampak povsem očitno zaradi povsem zasebnih razlogov. Novi lastniki namreč za zemljo niso plačali ničesar, ampak so, če ne že prej, pa po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini pridobili še brezplačno lastninsko pravico na predmetnih parcelah. Predlagata, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke in ji vrne zadevo v nov postopek, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa in prizadeta stranka (SOD) na pritožbo niso odgovorili.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnic zoper izpodbijano sodbo obravnavalo kot pritožbo po 2. odstavku 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006).

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje pravilno citira določbe: 3. odstavka 16. člena, 1. in 3. odstavka 42. člena in 1. odstavka 51. člena ZDen.

Sodišče prve stopnje utemeljeno poudarja, da denacionalizacijski upravičenci namreč na podlagi 3. odstavka 42. člena ZDen lahko zahtevajo odškodnino v obliki nadomestne nepremičnine le, če so stvari, ki so predmet denacionalizacije, v premoženju kakšne pravne osebe, to je, da obstoji zavezanec za vrnitev podržavljenih nepremičnin v smislu 1. odstavka 51. člena ZDen. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pritrjuje pravilnemu in zakonitemu stališču sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, to je, ker je po ZDen zavezanec opredeljen v določbi 1. odstavka 51. člena ZDen, razen, ko gre za nadomestna kmetijska zemljišča tudi v 1. odstavku 27. člena ZDen, se tožnici ne moreta z uspehom sklicevati, da sta našli primerni nadomestni zemljišči, saj se njun lastnik, ker se podržavljena zemljišča ne nahajajo v njegovem premoženju, pač pa v lasti navedenih fizičnih oseb, ne more šteti za zavezanca za denacionalizacijo v smislu 1. odstavka 51. člena ZDen oziroma 3. odstavka 42. člena ZDen, zaradi česar sporazumevanje o tej obliki denacionalizacije ni možno.

Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi stališču sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da, ker tožba, sedaj pa tudi pritožba zoper izpodbijano sodbo, navedb glede odločitve o priznanju višine odškodnine v obliki obveznic SOD nima, je zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke v tem okviru preizkusilo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti, pri tem pa nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ni ugotovilo in se v tem delu na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUS sklicuje na razloge tožene stranke, ki je pritrdila pravilnim razlogom prvostopne odločbe.

Glede na navedeno so po mnenju pritožbenega sodišča neupoštevne pritožbene navedbe tožnic. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.