Jedro

Ker se denacionalizacija uveljavlja z zahtevo za denacionalizacijo (61. in 62. člen ZDen), je treba odločiti o zahtevi s primarnim in podrednim zahtevkom tako, ker gre za eno zahtevo za denacionalizacijo ter se eventualno razmerje nanaša zgolj na njene oblike, da se odloči o utemeljenosti zahteve za denacionalizacijo ter ugodi primarnemu zahtevku, če je to mogoče, v nasprotnem primeru pa podrednemu, ne da bi pri tem primarni zahtevek bilo treba izrecno zavrniti. Denacionalizacijski upravičenci na podlagi 3. odstavka 42. člena ZDen lahko zahtevajo odškodnino v obliki nadomestne nepremičnine le, če so stvari, ki so predmet denacionalizacije, v premoženju kakšne pravne osebe in ko torej obstoji zavezanec za vrnitev podržavljenih nepremičnin v smislu 1. odstavka 51. člena ZDen, razen kolikor je ZDen-B za podržavljena kmetijska zemljišča uvedel možnost priznavanja odškodnin v obliki nadomestnih zemljišč širše, ko je v 9. členu (1. odstavek 27. člena ZDen) za zavezanca za nadomestna (kmetijska) zemljišča izrecno določil Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnic zoper odločbo Upravne enote A, št. 351-169/1992-64204 z dne 29. 11. 2002, s katero je le-ta tožnicama kot upravičenkama v denacionalizaciji priznala odškodnino za podržavljeni zemljišči parc. št. 62/4 njiva v izmeri 500 m2 in parc. št. 62/9 njiva v izmeri 500 m2 v obliki odškodnine v obveznicah AAA v višini 26.792,00 DEM, vsaki do ene polovice. Tožena stranka v razlogih navaja, da je neutemeljen pritožbeni ugovor, da bi prvostopni organ moral odločiti tudi o njunem primarnem zahtevku za vrnitev podržavljenih zemljišč v obliki nadomestnih zemljišč. Upravni organ namreč ne odloča o posameznih oblikah vrnitve nepremičnine, na primer v obliki nadomestnih zemljišč, v obliki odškodnine itd., pač pa odloča o vrnitvi nepremičnine v obliki, ki je mogoča. V obravnavani zadevi je bilo v postopku ugotovljeno, da vrnitev predmetnih nepremičnin v obliki nadomestnega zemljišča ni mogoča, saj ni oblikovanega sklada za nadomestna zemljišča, zaradi česar je upravni organ vodil postopek v smeri vrnitve v obliki odškodnine v obveznicah AAA v skladu s podrejenim zahtevkom tožnic. Prav tako ni utemeljeno sklicevanje tožnic, da je AAA najprej zaradi primarnega zahtevka tožnic celo ugovarjala pasivno legitimacijo ter zatrjevala, da ovire za vrnitev zemljišča v naravi niso izkazane, saj se kot zavezanka zoper odločbo o denacionalizaciji ni pritožila, prav tako pa v zadevi tudi ni sporno, da vrnitev podržavljenih zemljišč v naravi ni mogoča, saj gre za pozidana zemljišča. Na pritožbeno trditev, da bi prvostopni organ moral sam pridobiti podatke o tem, s katerimi zemljišči razpolaga zavezanec, zaradi primarnega zahtevka tožnic, ki se glasi na vrnitev nadomestnih zemljišč, pa tožena stranka odgovarja, da nadomestnih zemljišč ni na razpolago in da je z novelo ZDen-B bila denacionalizacija v obliki vračanja nadomestnih zemljišč predvidena le za kmetijska zemljišča. Tožnici v tožbi navajata, da je po njunem mnenju pravno stališče tožene stranke, da prvostopnemu organu ni bilo treba odločiti o njunem primarnem zahtevku za denacionalizacijo, zmotno. To še zlasti, ker ne drži ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da bi bilo v konkretnem primeru ugotovljeno, da vrnitev podržavljenih zemljišč v obliki nadomestnih zemljišč ni mogoča. Tožnici sta namreč našli sami nezazidana stavbna zemljišča zavezanca in to parc. št. 621/2, pripisano pri vl. št. 1210 k.o. B in parc. št. 621/3, pripisano pri vl. št. 1868 k.o. B, in prvostopnemu organu kot dokaz posredovali tudi zemljiško-knjižne izpiske. Tako odgovor tožene stranke tožnicama v izpodbijani odločbi, da nadomestnih zemljišč ni na razpolago, ni na mestu. Prav tako okoliščina, da zavezanec ni oblikoval sklada za nadomestna zemljišča, ne more biti razlog, da tožnici namesto odvzetih zemljišč, katerih vrnitev po zakonu ni mogoča, ne dobita nadomestnih zemljišč. Tožnici sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo tožene stranke kot nezakonito odpravi, zahtevata pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Slovenska odškodninska družba kot stranka z interesom na tožbo ni odgovorila.

Državna pravobranilka Državnega pravobranilstva Republike Slovenije je prijavila udeležbo v postopku z izjavo št. U-A09-4127/2003-3-R z dne 10. 12. 2003. Tožba ni utemeljena.

Tožnici po presoji sodišča neutemeljeno ugovarjata, da tožena stranka ne bi mogla pritrditi odločitvi prvostopnega organa, ki naj bi kršil pravila postopka, ker je o njuni zahtevi za denacionalizacijo z zahtevkoma, postavljenima kot primarnim (za odškodnino v nadomestnih nepremičninah) in podrednim (za odškodnino v obveznicah AAA), odločil (zgolj) tako, da je tožnicama priznal za podržavljeni zemljišči denacionalizacijo v odškodnini v obveznicah AAA po podrednem zahtevku, o primarnem zahtevku pa posebej ni odločil, ob tem ko iz obrazložitve njegove odločbe izhaja, da le-temu ne bi bilo mogoče ugoditi. Pri taki eventualni kumulaciji zahtevkov stranka uveljavlja, naj organ ugodi naslednjemu, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen. Ker pa se denacionalizacija uveljavlja z zahtevo za denacionalizacijo (61. in 62. člen ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98- odl. US, 66/00 in 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US, 54/02 - odl. US), v kateri gre pri pogojnih zahtevkih, kot v obravnavani zadevi, le za uveljavljanje njenih različnih oblik, ni mogoče šteti, da v denacionalizaciji gre za eventualno kumulacijo zahtevkov v smislu določb Zakona o pravdnem postopku (3. odstavek 182. člen). To pa pomeni, da je treba odločiti o zahtevi za denacionalizacijo s primarnim in podrednim zahtevkom tako, ker gre za eno zahtevo za denacionalizacijo ter se eventualno razmerje nanaša zgolj na njene oblike, da se odloči o utemeljenosti zahteve za denacionalizacijo ter ugodi primarnemu zahtevku, če je to mogoče, v nasprotnem primeru pa podrednemu, ne da bi pri tem primarni zahtevek bilo treba izrecno zavrniti. Tako pa je prvostopni organ tudi odločil. Tožnici zgrešeno zatrjujeta, da naj bi prvostopni organ s tem, ko v izreku odločbe ni zavrnil primarnega zahtevka (ob ugoditvi podrednemu), zagrešil nepravilnost, ki naj bi vplivala na odločitev v zadevi (bistvena kršitev pravil postopka). Tožnicama se namreč, čeprav formalno izpodbijata odločitev o podrednem zahtevku, ob tem ko se sicer ne strinjata z zaključkom, da primarnemu zahtevku ni mogoče ugoditi, ne odreka pravnega varstva zaradi pomanjkanja pravnega interesa (glede na povedano o načinu uveljavljanja denacionalizacije in odločanja o zahtevi za denacionalizacijo s primarnim in podrednim zahtevkom). To pa pomeni, da sam način odločitve ni vplival oziroma ne more vplivati na pravilno odločitev v zadevi.

Sodišče pa se tudi strinja s prvostopnim organom in toženo stranko, da primarnemu zahtevku tožnic, da jima za podržavljeni zemljišči prizna odškodnino v obliki nadomestnih zemljišč, ni mogoče ugoditi. Ob razlogih, na katerih temelji ugotovitev prvostopnega organa (da ni oblikovan sklad za nadomestna stavbna zemljišča) ter tožene stranke (da je ZDen-B uveljavil možnost priznavanja denacionalizacije v obliki odškodnine v nadomestnih zemljiščih le za odvzeta kmetijska zemljišča ter da nadomestnih stavbnih zemljišč ni na razpolago) sodišče dodaja pravilni pravni razlog, na katerem je mogoče temeljiti ugotovitev o nemožnosti priznavanja odškodnine v obliki nadomestnih zemljišč ter odločitev o priznanju odškodnine v obliki obveznic SOD, in sicer je to določba 3. v zvezi s 1. odstavkom 42. člena ZDen. Po 3. odstavku 42. člena ZDen se upravičenec in zavezanec lahko sporazumeta, da da zavezanec upravičencu nadomestno nepremičnino, kadar gre za primere iz 1. odstavka tega člena: da nepremičnine v naravi ni mogoče vrniti (ne v last in posest in ne v obliki vzpostavitve lastninske pravice ali lastninskega deleža). V obravnavani zadevi ni sporno, da za primer iz 1. odstavka 42. člena ZDen gre: podržavljeni parceli s parc. št. 62/4 in 62/9 sta v lasti fizičnih oseb, po podatkih prvostopne odločbe po sedanjih podatkih zemljiškega katastra in zemljiške knjige prva kot parc. št. 960/1 in 960/2 v lasti AA in BB, druga kot sedanje parcele 961/1 in 961/2 v lasti CC ter 960/3 v lasti DD, in te ugotovitve tožnici nista nikoli prerekali, nasprotno, izrecno sta ji pritrjevali v pritožbi ter ji pritrjujeta v tožbi. Če pa so podržavljene parcele danes v lasti fizičnih oseb, ki po ZDen niso zavezanci za vračilo (3. odstavek 16. člena ZDen), potem zavezanca za vračilo podržavljenih zemljišč v obravnavani zadevi ni ter sporazum v smislu 3. odstavka 42. člena ZDen ni mogoč. Denacionalizacijski upravičenci namreč na podlagi 3. odstavka 42. člena ZDen lahko zahtevajo odškodnino v obliki nadomestne nepremičnine le, če so stvari, ki so predmet denacionalizacije, v premoženju kakšne pravne osebe in kot torej obstoji zavezanec za vrnitev podržavljenih nepremičnin v smislu 1. odstavka 51. člena ZDen. ZDen-B je sicer za podržavljena kmetijska zemljišča uvedel možnost priznavanja odškodnin v obliki nadomestnih zemljišč širše, ko je v 9. členu (1. odstavek 27. člena ZDen) za zavezanca za nadomestna (kmetijska) zemljišča izrecno določil Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, medtem ko za stavbna zemljišča drugačne ureditve ni (prvostopni organ in tožena stranka pravilno ugotavljata, da ni sklada za vračanje teh zemljišč) ter je uporabo določbe 3. odstavka 42. člena ZDen, ko gre za stavbna zemljišča, še vedno treba obvezno vezati na hkratno uporabo 1. odstavka 51. člena ZDen. Glede na navedeno tožnici v denacionalizacijskem postopku ne moreta doseči odškodnine v obliki nadomestnih (stavbnih) zemljišč, saj ni zavezanca (ker so podržavljena zemljišča v lasti fizičnih oseb), s katerim bi bil mogoč sporazum o taki obliki odškodnine. Ker je po ZDen zavezanec opredeljen v določbi 1. odstavka 51. člena ZDen (razen ko gre za nadomestna kmetijska zemljišča tudi v 1. odstavku 27. člena ZDen), se tožnici ne moreta z uspehom sklicevati, da sta našli primerni nadomestni zemljišči, saj njun lastnik (ker se podržavljena zemljišča ne nahajajo v njegovem premoženju, pač pa v lasti spredaj navedenih fizičnih oseb) ne more šteti za zavezanca za denacionalizacijo v smislu 1. odstavka 51. člena ZDen oziroma 3. odstavka 42. člena ZDen, in torej sporazumevanje o tej obliki denacionalizacije ni možno.

Ker tožba navedb glede odločitve o priznanju (višine) odškodnine v obliki obveznic AAA nima, je zakonitost izpodbijane odločbe v tem okviru preizkusilo sodišče po uradni dolžnosti, pri tem pa nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ni ugotovilo (na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUS se sodišče v tem delu sklicuje na razloge tožene stranke, ki je pritrdila kot pravilnim razlogom prvostopne odločbe).

Glede na povedano je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o tožbi obsega tudi odločitev o stroškovnem zahtevku tožnic. Ta zahtevek pa je sodišče zavrnilo na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS, po katerem v primeru, ko sodišče odloča le o zakonitosti izpodbijanega akta, tako pa je odločalo tudi v tej zadevi, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.