Jedro

Tožnik je imel ob vložitvi zahteve dne 21. 3. 2006 zakonsko podlago kvečjemu za pridobitev ene od pravic po ZPIZ-1, ki pa nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, kot pravice po tem zakonu, ne pozna več.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Odločba opr. št. 21-514719 z dne 11. 5. 2006 in odločba opr. št. I-514719 z dne 19. 10. 2006, ki ju je izdala tožena stranka se razveljavita in se ugotovi, da ima tožnik Z. M., K. 89, ... K. pravico do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev od 21. 3. 2006 dalje do ponovne zaposlitve. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh pod izvršbo."

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. 21-514719 z dne 11. 5. 2006 in I-514719 z dne 19. 10. 2006 in ugotovilo, da ima tožnik pravico do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev od 19. 9. 1995 dalje. Odločilo je, da bo tožena stranka odločila o odmeri in izplačevanju nadomestila s posebno odločbo. V obrazložitvi je navedlo, da samo iz razloga, ker tožnik zoper sklep delodajalca o prenehanju delovnega razmerja ni sprožil predsodnega in nato sodnega postopka, ni mogoče šteti, da mu delovno razmerje ni prenehalo neodvisno od njegove volje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je datum 18. 9. 1995 nadomestilo z datumom 21. 3. 2006, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče naj bi napačno uporabilo določbo 124. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92). Navaja, da se tožnik - delovni invalid III. kategorije ni pritožil zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja iz poslovnega razloga, zaradi česar je delovno razmerje tožniku prenehalo, čeprav po takratnih predpisih, delovno razmerje delovnemu invalidu ni moglo prenehati brez njegovega soglasja. Šlo naj bi za izraz tožnikove volje, kar naj bi potrjevala tudi izpovedba tožnika, da varstva pravic ni uveljavljal, saj to ne bi bilo uspešno zaradi grozečega stečaja delodajalca.

4. Revizija je utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena Zakon o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

7. Revizijske navedbe niso pomembne, saj je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

8. Tožnik je v postopku pri toženi stranki in v tožbi zahteval priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev "po prej veljavnih predpisih" (torej po ZPIZ). Sodišče se v zvezi s tožnikovo pravico do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev sklicuje na določbo 446. člena ZPIZ-1 (Ur. l. RS, št. 106/99), ki naj bi napotila na uporabo prejšnjih predpisov oziroma določb 123. do 128. člena ZPIZ, vendar neutemeljeno. Iz določbe 446. člena ZPIZ-1 namreč ne izhaja uporaba prejšnjih predpisov; uporaba določb 60. do 71. člena, 80. do 101., 106. člena, petega odstavka 138. člena, 158. do 163. člena in četrtega odstavka 149. člena ZPIZ-1 je bila odložena le do 1. 1. 2003. Določbe 102. do 105. člena tega zakona so se začele uporabljati z dnem uveljavitve novega zakona o usposabljanju in zaposlovanju invalidov, vendar najpozneje s 1. 1. 2005, oziroma v zvezi z Zakonom o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Uradni list RS, št. 63/2003 in nadalj.) šele z dnem uveljavitve Uredbe iz tretjega odstavka 62. člena tega zakona (110. člen ZZRZI), ki je začela veljati 1. 1. 2006 (Uredba o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov – Uradni list RS, št. 11/2005 in nadalj.). Samo do navedenih datumov so se o pravicah iz invalidskega zavarovanja uporabljale določbe prejšnjega ZPIZ (tretji odstavek 446. člena ZPIZ-1). Glede na to v obravnavanem primeru 446. člen ZPIZ-1 že od 1. 1. 2003 ni bil več podlaga za uporabo določb ZPIZ o nadomestilu plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Ne gre niti za primer, ki ga ZPIZ-1 ureja v 390. ali 397. členu, saj tožnik ni bil uživalec nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev; te pravice do uveljavitve ZPIZ-1 sploh ni pridobil. Tudi določba 391. člena ZPIZ-1 ne pride v poštev, saj se postopek za uveljavljanje pravic ni začel pred uveljavitvijo tega zakona. Le v takšnem primeru se namreč v skladu s to določbo pravice na podlagi invalidnosti določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti. Ne gre niti za primer, ki bi ga reševala neka od drugih prehodnih določb ZPIZ-1. 9. Tožnik torej ob vložitvi zahteve dne 21. 3. 2006 ni imel zakonske podlage za pridobitev pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, temveč kvečjemu ene od pravic po ZPIZ-1, ki pa nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, kot pravice po tem zakonu, ne pozna več.

10. Ker je tožnik z zahtevo z dne 21. 3. 2006 izrecno uveljavljal pravico do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, tožena stranka pa je odločila v tem okviru, in je tožnik tudi tožbo na sodišče vložil le za priznanje te pravice, izven tega okvira ni bilo mogoče naložiti toženi stranki, da na tožnikov predlog oziroma po tožbi ugotavlja, ali bi tožniku morda pripadala katera od drugih pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja, ki jih ureja ZPIZ-1. 11. Glede na navedeno, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in spremenilo sodbi sodišč druge in prve stopnje, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo, posledično pa je zavrnilo tudi zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).