Jedro

Tožnik se zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja ni pritožil niti ni uveljavljal sodnega varstva. Zato je lahko razloge za prenehanje delovnega razmerja presojalo socialno sodišče kot predhodno vprašanje. Na podlagi ugotovitve, da je tožniku delovno razmerje prenehalo kot trajno prenehanje delavcu, neodvisno od njegove volje oz. krivde ter ob izkazani invalidnosti III. kategorije je priznalo tožniku zahtevano pravico do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. odstavku izreka spremeni tako, da se datum „18. 9. 1995“ nadomesti z datumom „21. 3. 2006“.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odpravilo toženčevi odločbi št. ... z dne 11. 5. 2006 in odločbo št. ... z dne 19. 10. 2006 in ugotovilo, da ima tožnik pravico do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev od 18. 9. 1995 dalje (1. odstavek izreka). Poleg tega je odločilo, da bo odločil toženec o odmeri in izplačevanju nadomestila s posebno odločbo (2. odstavek izreka), glede stroškov pa je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 414,00 EUR v 15-ih dneh od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. odstavek izreka).

Toženec se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred socialnim sodiščem. Navaja, da je tožniku prenehalo delovno razmerje kot invalidu v letu 1993, pri čemer zoper takšno odločitev ni uporabil pravnih sredstev, čeprav je bil o tem opozorjen v pravnem pouku. Tožnik je imel za takšno ravnanje vse možnosti in tudi interes, da bi ohranil zaposlitev, saj je bil uveden stečajni postopek nad njegovim delodajalcem šele dve leti po prenehanju delovnega razmerja. Očitno se je tožnik zavestno odločil, da izgubi zaposlitev, čeprav bi kot invalid po takratnih predpisih za prenehanje delovnega razmerja moral podati soglasje. Poleg tega navaja, da je sodišče zmotno odločilo o datumu priznanja nadomestila plače, saj bi glede tega moralo upoštevati datum, ki ga je uveljavil v tožbenem zahtevku. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v sporu po vsebini pravilno razsodilo (razen v delu, ko je določilo datum pridobitve pravice do nadomestila plače), pri čemer je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na toženčeve pritožbe še odgovarja.

V zadevi gre za presojo upravičenosti tožnika do pridobitve nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da je bil tožnik spoznan na podlagi toženčeve odločbe z dne 23. 4. 1993 za delovnega invalida II. kategorije zaradi posledic nesreče pri delu. Tožniku je prenehalo delovno razmerje pri delodajalcu E.R. dne 16. 9. 1993 in sicer po izteku šestmesečnega odpovednega roka iz sklepa o ugotovitvi trajno presežnega delavca z dne 13. 2. 1993. Tožnik se zoper takšen sklep ni pritožil. Po izteku odpovednega roka se je prijavil pri pristojnem zavodu za zaposlovanje, pri katerem je vpisan v evidenci brezposelnih oseb od 29. 9. 1993 dalje, ko je prejemal ustrezno nadomestilo za brezposelnost do 17. 9. 1995. Toženec mu v nadaljevanju ni priznal pravice do nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev iz razloga, ker tožnik zoper odločitev delodajalca, da mu je prenehalo delovno razmerje, ni uveljavil sodnega varstva.

V konkretnem primeru je pravna podlaga za odločitev v določbi 124. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 in spremembe), po kateri pridobi pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu tudi delovni invalid II. in III. kategorije invalidnosti, ki mu je neodvisno od njegove volje prenehalo delovno razmerje na drugem ustreznem delu, na katerega je bil razporejen oziroma mu je bilo določeno po nastanku invalidnosti, če se v 30 dneh po prenehanju delovnega razmerja prijavi pri pristojnem zavodu za zaposlovanje. Sodišče prve stopnje je v sporu štelo za dokazano, da se je tožnik po prenehanju delovnega razmerja dne 17. 9. 1993, v nadaljevanju z dnem 29. 9. 1993 prijavil pri pristojnem zavodu za zaposlovanje, pri katerem je ves čas v evidenci brezposelnih oseb, pri čemer je v času do 17. 9. 1995 prejemal tudi nadomestilo za čas brezposelnosti.

Sodišče prve stopnje je dokazno preizkusilo razloge prenehanja delovnega razmerja tožnika in ugotovilo, da med njim in delodajalcem E.R. pri določitvi trajno presežnega delavca v letu 1993 ni šlo za simulirano ravnanje oziroma za odločitev mimo zakonskih predpisov. Zaslišane priče so izpovedale, da se je dejavnost prevozov s tovornjaki v času tožnikovega prenehanja z delom močno zmanjšala in sicer iz zaposlenih 200 voznikov v najboljših časih, na 40 voznikov v letu 1993, dočim se je v letu 1995, ko je šel delodajalec v stečaj, zmanjšalo število na vsega 15 voznikov. V tej zvezi je tožnik izpovedal, da v času prenehanja delovnega razmerja v letu 1993 ni imel nobenih možnosti za nadaljevanje zaposlitve, ker mu je bilo že takrat rečeno, da bo šel delodajalec v stečaj. Zato se zoper sklep o trajno presežnem delavcu ni pritožil, temveč je raje uveljavil pravice in naslova brezposelnosti.

Pritožbeno sodišče soglaša s sprejeto dokazno oceno v izpodbijani sodbi, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri takratnem delodajalcu neodvisno od njegove volje. V delovnem sporu je sicer o takšnem vprašanju dokazno breme na delodajalcu. Vendar v tej zadevi ne gre za spor med delavcem in delodajalcem, temveč za spor med zavarovancem in zavodom, zaradi česar se glede zakonitosti tožnikovega delovnega razmerja ne more ničesar dokazovati (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 188/2007 z dne 17. 11. 2008). Tega se sedaj v morebitnem delovnem sporu tudi ne more več obravnavati, saj se tožnik zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja ni pritožil, niti ni uveljavil sodnega varstva, nenazadnje pa so glede tega v delovnopravnem smislu potekli tudi vsi roki. Zato je lahko takšne razloge presojalo socialno sodišče v tem sporu kot predhodno vprašanje in na podlagi ugotovitve, da je tožniku takrat prenehalo delovno razmerje neodvisno od njegove volje ter ob izkazanem dejstvu pridobljene III. kategorije invalidnosti, priznalo tožniku zahtevano pravico do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Pritožbeno sodišče takšno odločitev po vsebini v celoti sprejema. Zato kakršnokoli pritožbeno navajanje, da tožnik ni upravičen do tako priznane pravice, ne more biti upoštevno.

Vendar pritožba utemeljeno opozarja na zmotno določitev datuma pridobitve pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Tožnik je v tožbi uveljavil takšno pravico od 21. 3. 2006 dalje do ponovne zaposlitve, čemur sodišče prve stopnje v sodbi ni sledilo oziroma je glede tega odločilo izven postavljenega zahtevka. Sodišče druge stopnje pazi na prekoračitev tožbenega zahtevka samo na zahtevo stranke (3. odstavek 350. člena ZPP), to pa je toženec opozoril v pritožbi. Zato je pritožbeno sodišče ustrezno spremenilo odločitev v 1. odstavku izreka izpodbijane sodbe tako, da je določilo datum pridobitve tožnikove pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev od 21. 3. 2006 dalje, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

V preostalem pa je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).