Jedro

Po zastaranju terjatve nastopijo (enaki) učinki pretrganja zastaranja le pod pogoji iz 341. člena OZ, ki določa, da se pisna pripoznava zastarane obveznosti šteje za odpoved zastaranju. Ker pa vsebina zapisnika z dne 8. 3. 2007 ni nejasna in ne vsebuje spornih določil, ni razloga za uporabo 82. člena OZ, posledično pa tudi ni pomembne razlike med 341. in 364. členom OZ glede razlage izjave o volji.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 15700/2009 z dne 16.2.2009 vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka za glavnico 24.693,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.2.2009 in za glavnico 21.336,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.2.2009 dalje in v 3. točki izreka glede izvršilnih stroškov tožeče stranke, odmerjenih na znesek 332,60 EUR (I. točka izreka), in toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti 2.954,00 EUR nadaljnjih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od devetega dne od vročitve te sodbe dalje (II. točka izreka).

2. Proti navedeni sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP pritožila tožena stranka. Navedla je, da je glede na datum zapadlosti toženkinih obveznosti in na datum vložitve tožničine zahteve za sodno varstvo, tožena stranka obsojena na plačilo obveznosti, za katere sodno uveljavljanje so zastaralni roki potekli. Prvostopno sodišče je zahtevku ugodilo zaradi stališča, da je tožena stranka s podpisom sporazuma z dne 8.3.2007 celotno vtoževano terjatev pripoznala, kar je napačno. V teoriji in sodni praksi velja, da pripoznava dolga učinkuje le v primeru, da je jasna, nepogojna, določna in nedvoumna. Če je dolžnik priznal obstoj terjatve v določenem znesku, se šteje, da priznava le tak del dolga. To pravilo velja tudi za primer, ko dolžnik prizna le obstoj terjatve za plačilo glavnice. V takšnih primerih tisti del dolga, ki ni del izjave o pripoznave ni pripoznan. To še posebej velja takrat, ko dolžnik za nek del obveznosti izrecno izjavi, da ga ne priznava. Prav to pa je situacija iz sporazuma, ki jo vsebuje izjava tožeče stranke, da je bilo z gospodom K. dogovorjeno, da v primeru zavarovanja kredita s strani podjetja I. zamudne obresti ne bodo obračunane. Izrecno zanikanje obveznosti plačila obresti je navedeno na koncu, torej kasneje od zapisa, ki v začetnem delu sporazuma vsebuje toženkino izjavo o priznanju brez izključitve obresti. Sporazum je lahko obravnavan le kot celota. Zadnji del sporazuma in njegovi predhodni deli so vsaj v odnosu kontradikcije, nekaj je najprej priznano, kasneje pa zanikano. Kar se obresti tiče, izjave z dne 8.3.2007 ni jasna in ni nedvoumna. Sodišče prve stopnje je kot neutemeljene ocenilo razloge, s katerimi je tožena stranka utemeljevala svojo izjavo o zanikanju obveznosti plačila obresti. Obveznost ostaja zanikana (torej ni priznana), tudi če razlogi, s katerimi je zanikanje utemeljeno, morda ne bi držali. Navedba razlogov je za sam obstoj izjave o zanikanju obveznosti odvečna in zato je irelevantna. Izjava z dne 8.3. ni izjava o pripoznavi obrestnega dela, poleg tega pa jo je treba presojati na podlagi določbe 341. člena OZ, ker gre za izjavo o dolgu, ki je bil že zastaran. Za razliko od situacije iz 364. člena OZ, ker se izjava o pripoznavi nezastaranega dolga presoja objektivno, so kriteriji za učinek pripoznave že zastaranega dolga po 341. členu OZ bistveno višji. Distinkcijo je Vrhovno sodišče RS opredelilo v sklepu II Ips 1048/2008 z dne 25.3.2010. 3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na oprlo na prvi odstavek 364. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki pa pride v poštev le, dokler terjatev ni zastarana. Po zastaranju terjatve nastopijo (enaki) učinki pretrganja zastaranja le pod pogoji iz 341. člena OZ, ki določa, da se pisna pripoznava zastarane obveznosti šteje za odpoved zastaranju. Navedeno na pravilnost odločitve ni vplivalo, saj je sodišče prve stopnje presojalo vsebino in učinke pisne izjave tožene stranke z dne 8. 3. 2007. 6. Med strankama v tem postopku ni sporno, da je bila 30.6.1999 med njima sklenjena Pogodba o blagovnem posojilu in zastavna pogodba, s katero je bil dan blagovni kredit v višini 7.742.934,60 SIT za dobo petih let in z zadnjim rokom vračila 30. 6. 2003. Sporna pa je vsebina zapisnika sestanka o odplačilu tega kredita, sestavljenega dne 8.3.2007 (priloga A5) in sicer ali se je tožena stranka s podpisom tega zapisnika odpovedala zastaranju le glavnice ali tudi obresti oziroma priznala terjatev le iz naslova glavnice ali tudi iz naslova obresti. Po mnenju višjega sodišča zapis ne vzbuja dvoma, da je šlo za priznanje tako obresti kot glavnice. Iz petega odstavka zapisa na prvi strani zapisnika izhaja, da sta stranki ugotovili, da obveznost znaša iz naslova glavnice 24.693,27 EUR, zamudne obresti do skrajnega roka plačila do 15.2.2007 pa 13.398,00 EUR skupaj 38.091,27 EUR. V naslednjem, šestem odstavku teksta pa je navedeno, da se tožena stranka strinja, da je obveznost nesporna za plačilo in jo prizna. Višje sodišče to besedilo razume tako, da je v petem odstavku ugotovljena obveznost, ki je sestavljena tako iz glavnice kot iz obresti, v šestem odstavku pa tako obveznost priznava tožena stranka. Tožena stranka svoje ugovore gradi na sedmem odstavku, kjer je navedeno, da je zastopnik tožene stranke izjavil, „da je bilo z g. K. dogovorjeno, da v primeru zavarovanja kredita s strani podjetja I., zamudne obresti ne bodo obračunane“. Glede na povzete relevantne dele zapisnika ne more biti utemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da je tožena stranka dolg iz naslova obresti izrecno zanikala, po mnenju višjega sodišča pa besedilo tudi ne vsebuje nasprotja oziroma nejasnosti, ali je tožena stranka priznala tudi dolg iz naslova obresti ali ne. Obveznost iz naslova tako glavnice kot obresti je tožena stranka priznala v šestem odstavku. Besedilo, ki se nanaša na dogovore o zavarovanju terjatve pa bi lahko (v primeru, da bi bilo tudi realizirano), pomenil kvečjemu odpust (prej priznane obveznosti) iz naslova obresti s strani tožeče stranke. Da bi izpolnitev pogoja (zavarovanja) preprečila tožeča stranka, kot je tožena stranka trdila na naroku za glavno obravnavo, pa v tem postopku s predlaganimi dokazi ni uspela dokazati. Zaslišani predstavnik tožene stranke je celo izpovedal, da se je o zavarovanju dogovarjal z gospodom K., da pa do tega ni prišlo, ker mu pisno ni mogel zagotoviti odpisa obresti, kot je bilo z njim dogovorjeno. Višje sodišče se sicer strinja s pritožnikom, da razlogi za zanikanje dolga v okoliščinah konkretnega primera niso pravno relevantni, vendar pa se ne more strinjati, da je tožena stranka obveznost zanikala. Po prej povedanem zapisnik tudi ni nejasen. Nenazadnje se višjemu sodišču tudi ne zdi logično, da bi se sploh omenjala opcija, da se obresti ne bodo obračunale v primeru zavarovanja terjatve, če terjatev iz naslova obresti ne bi bila aktualna, kljub temu, da je zastarala. Ker vsebina zapisnika z dne 8. 3. 2007 po oceni višjega sodišča ni nejasna in ne vsebuje spornih določil, ni razloga za uporabo 82. člena OZ, posledično pa tudi ni pomembne razlike med 341. in 364. členom OZ glede razlage izjave o volji, ki je opisano v odločbi VS RS II Ips 1048/2008. 7. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).