Jedro

Kasnejša, drugačna presoja izrečenega disciplinskega ukrepa v postopku pred sodiščem zaradi drugačne pravne ocene o pomenu in teži delavčeve kršitve sama na sebi še ne pomeni, da je poleg reintegracije delavca podana odškodninska odgovornost delodajalca tudi za zatrjevano nepremoženjsko škodo, ki naj bi tožniku nastala v zvezi z izrečenim disciplinskim ukrepom. Sodišče pravilno ugotavlja, da dejstva, da so organi tožene stranke dali kršitvi večji pomen, kot pa ga je ugotovilo sodišče, ni mogoče pripisati malomarnosti ali naklepu. Gre za prostor presoje oziroma uporabe prava, ki ga je potrebno pri odločanju priznati tudi organom delodajalca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslovov nepremoženjske škode v posledici izvedenega disciplinskega postopka in izreka disciplinskega ukrepa prenehanje delovnega razmerja v skupnem znesku 18.778,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Zavrnitev tožbenega zahtevka je sodišče utemeljilo s tem, da je bil disciplinski postopek zoper tožnika v letu 1998 utemeljeno voden, le da je bil prvotno izrečeni disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja v postopku pred sodiščem zaradi drugačne presoje teže in pomena tožnikove kršitve razveljavljen. Na podlagi pravnomočne sodbe sodišča v disciplinskem sporu so bile tožniku priznane in tudi realizirane neprekinjene pravice iz delovnega razmerja, za plačilo odškodnine iz naslova zatrjevane nepremoženjske škode pa odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da ob sicer utemeljeni uvedbi disciplinskega postopka zoper tožnika toženi stranki ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, ki bi pogojevalo njeno odškodninsko odgovornost, ker je sodišče v disciplinskem sporu drugače presojalo pomen tožniku očitanega ravnanja in je bil zaradi tega tožnik oproščen disciplinske odgovornosti.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo „iz vseh revizijskih razlogov“. Sodišču očita protislovnost in nejasnost izpodbijane sodbe, s tem da se do pritožbenih navedb sodišče niti ni opredelilo. Navaja, da pomeni nezakonito izrečeni disciplinski ukrep tudi nezakonitost disciplinskega postopka. Sodišču očita, da se s posledicami nezakonito izrečenega disciplinskega ukrepa sploh ni ukvarjalo.

4. V odgovoru na revizijo tožena stranka predlaga zavrženje revizije, ker je tožnik v njej navedel toženo stranko, ki zaradi pripojitve k P. d.d. v letu 2006 več ne obstaja. Podredno pa predlaga zavrnitev revizije, ker sta obe sodišči utemeljeno zavrnili tožnikov odškodninski zahtevek že po temelju.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Ker pravno nasledstvo med prvotno toženo stranko, kot je označena tudi v reviziji, in družbo P. d.d. izhaja iz sodnega registra in očitno ni sporno, ni podlage, da bi sodišče sledilo predlogu tožene stranke za zavrženje revizije.

7. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. V zvezi z revizijskimi očitki o protislovnosti in nerazumljivosti obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče ugotavlja, da ima sodba sodišča druge stopnje jasne razloge, zakaj sodišče šteje, da temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke ni podan. Ker je sodišče zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek že po temelju, ker toženi stranki glede zatrjevane škode ni mogoče očitati krivdnega protipravnega ravnanja, se do drugih predpostavk odškodninske odgovornosti in višine zahtevane odškodnine ter do pritožbenih navedb v zvezi s tem ni bilo potrebno posebej opredeljevati. Tako v reviziji tudi sicer le smiselno očitani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani.

9. Po ugotovitvah sodišča je bil zoper tožnika v letu 1998 zakonito začet disciplinski postopek. Njegova disciplinska odgovornost za kršitve, kot so jih ugotavljali disciplinski organi tožene stranke, v sodnem sporu pred sodiščem (ob dvakratni ponovitvi postopka v končni fazi sicer ni bila ugotovljena, ker je sodišče ugotovilo, da je šlo za dejanje majhnega pomena. Zato so bile odločitve disciplinskih organov tožene stranke razveljavljene in tožniku priznane neprekinjene pravice iz delovnega razmerja (sodba sodišča prve stopnje Pd 217/2003 z dne 22. 1. 2004 v zvezi s sodbo VIII Ips 244/2002 z dne 9. 9. 2003).

10. Na podlagi 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR – Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki se je v času izreka spornega disciplinskega ukrepa še vedno uporabljal, je morala organizacija oziroma delodajalec delavcu povrniti škodo, ki jo je utrpel na delu oziroma v zvezi z delom, po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Za primer uveljavljane odškodnine pride v poštev opredelitev odškodninske odgovornosti v prvem odstavku 154. člena takratnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), da je tisti, ki drugemu povzroči škodo, dolžan škodo povrniti, razen če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Takšna opredelitev predpostavlja obstoj zakrivljenega nedovoljenega škodljivega dejstva (ravnanja ali opustitve), nastanka škode in vzročne zveze med škodnim dejstvom ter škodo.

11. Za primer kršitve delovnih obveznosti je ZTPDR pooblaščal delodajalca oziroma njegove organe, da zoper delavca izvedejo disciplinski postopek in delavcu izrečejo v zakonu predvidene disciplinske ukrepe (členi 54 do 68 ZTPDR). Zoper odločitve delodajalca o disciplinski odgovornosti delavca je bilo predvideno sodno varstvo. Namen sodnega varstva v disciplinskih zadevah je bil preizkus pravilnosti izvedenega postopka in preizkus pravilnosti odločitve pristojnih disciplinskih organov delodajalca. Odpravi pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti je bila torej v prvi vrsti namenjena sodna presoja izvedenega disciplinskega postopka tako v formalnem, kot tudi v vsebinskem pogledu. Zato vsaka sprememba odločitve disciplinskih organov ne more imeti za posledico odškodninske odgovornosti delodajalca (1). Kasnejša drugačna presoja izrečenega ukrepa v postopku pred sodiščem zaradi drugačne pravne ocene o pomenu in teži delavčeve kršitve sama na sebi še ne pomeni, da je poleg reintegracije delavca podana odškodninska odgovornost delodajalca tudi za zatrjevano nepremoženjsko škodo, ki naj bi tožniku nastala v zvezi z izrečenim disciplinskim ukrepom. Pravilno sodišče ugotavlja, da dejstva, da so organi tožene stranke dali kršitvi večji pomen, kot pa ga je ugotovilo sodišče, ni mogoče pripisati malomarnosti ali naklepu. Gre za prostor presoje oziroma uporabe prava, ki ga je potrebno pri odločanju priznati tudi organom delodajalca. Tako, čeprav zmotno, uporabo materialnega prava bi bilo le tedaj mogoče opredeliti tudi kot podlago za odškodninsko odgovornost za negmotno škodo, če bi bila zmotna uporaba prava v disciplinski odločbi posledica bodisi naklepnega ravnanja tožene stranke in njenih organov, bodisi njenega nevestnega ravnanja, zaradi katerega bi se morala tožena stranka že ob sprejemu odločbe (izreku disciplinskega ukrepa) zavedati, da bo z njeno izdajo tožeči stranki neupravičeno povzročena škoda (2). Takih ravnanj pri izvedbi disciplinskega postopka zoper tožnika sodišče ni ugotovilo.

12. Glede na navedeno je sodišče pravilno presodilo, da na strani tožene stranke niso bile podane predpostavke odškodninske odgovornosti za zatrjevano nepremoženjsko škodo v smislu določb prvega odstavka 154. člena takrat veljavnega ZOR, v zvezi s prvim odstavkom 73. člena ZTPDR. Ob gornjih ugotovitvah in ugotovitvah, da je bilo tožniku že v disciplinskem sodnem sporu priznano celotno nadomestilo plače, ki mu ni bila sproti izplačevana zaradi prvotno izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, predpostavke odškodninske odgovornosti za nadaljnjo zatrjevano škodo niso obstajale.

13. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Izrek o stroških postopka temelji na določbah prvega odstavka 155. člena ZPP.

Op. št. (1): Glej sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 798/2006 z dne 12. 2. 2009. Op. št. (2): Podobno glej sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 180/2007 z dne 15. 12. 2008.