Jedro

Tožena stranka je ravnala protipravno, saj je tožniku izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, zaradi neznatnega pomena dejanja pa bi morala disciplinski postopek ustaviti. Kljub protipravnosti ni odškodninsko odgovorna za škodo, ki naj bi tožniku nastala zaradi nezakonitega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ker ni podana njena krivda – disciplinski organi tožene stranke postopka zoper tožnika niso izvedli z namenom škodovanja ali iz šikanoznih nagibov, disciplinsko obravnavo sta omogočala tako delovnopravna zakonodaja kot interni splošni akt.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu je tožena stranka dolžna plačati znesek 4.500.000,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila ter mu povrniti povzročene pravdne stroške, tožniku pa je naložilo povrnitev stroškov postopka tožene stranke v znesku 379.296,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da v presežku tožena stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka.

Zoper sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/2007) pritožuje tožnik. Navaja, da je sodba nepregledna in pretežno brezpredmetna in da nima razlogov o navedbah tožnika. O izvedeniškem mnenju nima dokazne ocene, vidno neverodostojne in brezpredmetne izpovedi prič, zaposlenih pri toženi stranki, pa so povzete nekritično. V sodbi tudi ni razlogov o pravnomočni sodbi glede nezakonitega disciplinskega ukrepa, ki je temelj odškodninskega zahtevka. Dejanskega stanja sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ker se je ukvarjalo z disciplinskim postopkom, namesto z njegovimi posledicami. Materialno pravo je zmotno ugotovljeno. Tožnik je hudo trpel, s svojim ravnanjem je tožena stranka posegla v njegovo eksistenco, sodišče prve stopnje pa to neprimerno šteje za bagatelni dogodek v njegovem življenju in z odločitvijo potepta vse njegove pravice. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe, vrnitev zadeve v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba tudi nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi moglo preizkusiti, v njej so navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, do obširnih navedb tožnika pa se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opredeljevati, če niso bile v zvezi z odločilnimi dejstvi. V nasprotju z navedbami pritožbe ima izpodbijana sodba tudi razloge glede pravnomočne sodbe o razveljavitvi sklepov disciplinskih organov. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje napravilo pravilen materialnopravni zaključek.

Pritožbeni ugovor, da so priče, zaposlene pri toženi stranki, izpovedovale "vidno neverodostojno in brezpredmetno“ je neutemeljen, saj sodišče prve stopnje ni zaslišalo nobene priče, ki bi bila zaposlena pri toženi stranki.

Sodišče prve stopnje ni z ničemer "poteptalo" tožnikovih pravic. Obširno je obrazložilo, zakaj šteje, da niso podani elementi odškodninske odgovornosti in zakaj posledično tožena stranka ni odgovorna za škodo, ki je vsaj deloma tožniku nedvomno nastala.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bil tožniku v disciplinskem postopku izrečen disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja. S pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka na Ptuju, opr. št. Pd 217/2003 z dne 22.1.2004 je bilo zahtevku za razveljavitev sklepov disciplinskih organov ugodeno po tem, ko je bila prvotna zavrnilna sodba (potrjena s sodbo VDSS opr. št. Pdp 1256/2001 z dne 20.6.2002) razveljavljena s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 244/2002 z dne 9.9.2003. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku sledilo stališču vrhovnega sodišča in odločitev disciplinskih organov tožene stranke razveljavilo zaradi neznatnosti dejanja po namenu in glede na posledice. Ugotovljeno je bilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, zaradi česar je bilo ugodeno tudi njegovemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku.

Tožnik v tem postopku zahteva odškodnino za nematerialno škodo, ki naj bi mu nastala zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Ravnanje tožene stranke naj bi mu povzročilo hude finančne težave, zaradi katerih je trpela vsa družina. Moral se je psihiatrično zdraviti in čeprav je invalid III. kategorije, je moral poprijeti za najtežja dela, da je štiričlanska družina preživela. Postopek ga je prizadel, ker je bil vedno pošten in je imel kot kurir opravka z velikimi vsotami denarja, ki se jih nikoli ni dotaknil. Še vedno je velikokrat depresiven, čeprav zdaj dela in nima problemov na delovnem mestu. Zaradi strahu pred prihodnostjo, psihičnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice, zmanjšanja življenjske aktivnosti in za telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem je zahteval 4.500.000,00 SIT.

Pravno podlago za odločitev v tem sporu predstavlja 73. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), ki je veljal v času nastanka zatrjevane škode. Določa, da je delodajalec dolžan delavcu povrniti škodo, ki jo utrpi pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Splošna načela odškodninske odgovornosti so določena v Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 – 57/89), ki se na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01, 32/04 in 28/06) še vedno uporablja za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakonika, torej tudi v konkretnem primeru glede na čas nastanka zatrjevane škode. Po splošnih načelih civilnega prava je dolžnost tistega, ki je drugemu povzročil škodo, da jo povrne, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 154. člena ZOR). Vsakdo lahko zahteva povračilo povzročene škode, če so izpolnjeni štirje elementi odškodninskega delikta: protipravno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter odškodninska odgovornost (krivda ali malomarnost) na strani povzročitelja škode. Navedeni elementi morajo biti podani kumulativno.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da niso podani vsi elementi odškodninskega delikta, zato je zahtevek zavrnilo. V razlogih izpodbijane sodbe je sicer navedlo, da manjka element protipravnosti oziroma nedopustnosti, s čimer se pritožbeno sodišče ne strinja. Vendar pa iz vsebine teh razlogov v bistvu izhaja, da sodišče prve stopnje ni našlo elementa krivde. S tem pa se pritožbeno sodišče strinja.

Tožnik je bil spoznan za odgovornega hujše kršitve delovne obveznosti, vendar pa mu je tožena stranka po oceni sodišča prve stopnje (po tem, ko je upoštevalo napotke vrhovnega sodišča) nezakonito izrekla disciplinski ukrep glede na neznatnost dejanja po namenu in glede na posledice. Tožena stranka je imela namreč v Pravilniku o disciplinski in odškodninski odgovornosti določbo, ki odreja ustavitev disciplinskega postopka v primeru ugotovitve navedenih okoliščin. V sodnem postopku se ne presoja le zakonitost izvedenega disciplinskega postopka v formalnem smislu, ampak tudi zakonitost izrečenega disciplinskega ukrepa. Ker je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da bi morala tožena stranka disciplinski postopek zaradi neznatnega pomena ustaviti, je bilo ravnanje tožene stranke protipravno. Če disciplinski ukrep ne bi bil izrečen protipravno, odločitev disciplinskih organov tožene stranke v sodnem postopku ne bi bilo treba razveljaviti. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da element protipravnosti ni podan, je torej zmotna.

Ni pa podana krivda tožene stranke. O njej sicer izpodbijana sodba ne govori izrecno, vsebinsko pa jo dovolj jasno obrazloži. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da disciplinski organi tožene stranke postopka zoper tožnika niso izvedli z namenom škodovanja tožniku ali iz šikanoznih nagibov, ampak so tožnika obravnavali kot kršitelja delovnih obveznosti, kar ji je omogočala tako veljavna delovnopravna zakonodaja, kot interni splošni akt. Pritožbeno sodišče s tem soglaša in dodaja, da je edino, kar je bilo toženi stranki mogoče očitati, le napačna ocena pomena storjenega dejanja.

Tako ZTPDR, kot Zakon o delovnih razmerjih (ZDR90, Ur. l. RS, št. 14/90 do 29/95), sta omogočala delodajalcu ukrepanje zoper delavca, glede katerega je bil podan utemeljen sum, da svojih obveznosti ne opravlja oziroma da jih krši. Kršitve delovnih obveznosti in sankcije zanje je tožena stranka opredelila v Pravilniku o disciplinski in odškodninski odgovornosti. Za najhujše kršitve je predvidela tudi izrek disciplinskega ukrepa prenehanje delovnega razmerja. Disciplinski organi tožene stranke so tožnika spoznali za odgovornega storitve očitane hujše kršitve delovnih obveznosti in mu, upoštevajoč Pravilnik o disciplinski in odškodninski odgovornosti, izrekli najstrožji disciplinski ukrep. Da je odločitev o disciplinski odgovornosti pravilna, je bilo sprva ugotovljeno tudi v sodnem postopku tako na prvi, kot drugi stopnji. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da dejstva, da so organi tožene stranke dali kršitvi večji pomen, kot pa ga je ugotovilo vrhovno sodišče, ni mogoče pripisati malomarnosti, še manj pa naklepu. Očitati ji je mogoče le napačno interpretacijo določb internega splošnega akta. Različna interpretacija prava je v praksi (celo ali zlasti med pravniki) pogosta, pripisati pa jo je mogoče različnim pravnim naziranjem in različnemu razumevanju prava. Na to ne nazadnje kaže dejstvo, da sta tudi sodišči prve in druge stopnje najprej šteli, da je disciplinski ukrep izrečen zakonito. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje pa toženi stranki tudi ni mogoče očitati šikanoznega ravnanja. Tožena stranka torej v disciplinskem postopku zoper tožnika ali v zvezi z disciplinskim postopkom zoper tožnika ni storila nič takega, da bi ji bilo mogoče očitati povzročitev škode zaradi malomarnosti (ali naklepno). Zato pritožbeno sodišče pritrjuje smiselno zavzetemu stališču sodišča prve stopnje, da element krivde tožene stranke ni podan.

Ker ni podana krivda tožene stranke kot enega od obveznih elementov odškodninskega delikta, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo tudi, da ni nastala vsa zatrjevana škoda (s čimer pritožbeno sodišče soglaša in razlogov izpodbijane sodbe o tem ne ponavlja), tudi odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške.