Jedro

Ob dejstvu, da sta sodišči med postopkom ugotovili, da je imel tožnik že pred poškodbo, ki mu jo je povzročil toženec, "degenerativne spremembe na hrbtenici, ki so povzročile, da so težave, ki bi ob že obstoječih degenerativnih spremembah sicer nastopile šele pozneje, nastopile že ob poškodbi", pa tožniku ni bilo prisojeno celotno odmerjeno denarno zadoščenje, ampak le v višini 25 odstotkov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in odločilo, da mora toženec plačati tožniku odškodnino v znesku 573.435 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti 151.133 tolarjev stroškov postopka. Kar je zahteval tožnik več, je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložil toženec pravočasno revizijo in uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Do nastanka škode je prišlo zaradi tožnikovega napada na toženca. Toženec, ki je umirjen človek, je ravnal v silobranu. Sodišči nista vestno, argumentirano in celovito ocenili izpovedb obeh strank, zato sta prišli do napačnih ugotovitev. Glede na naravo poškodb, prejšnje tožnikove degenerativne spremembe in kratkotrajnost zdravljenja, je bila tožniku prisojena odškodnina, ki ni v skladu z določbo 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Reviziji naj se tako ugodi, da bosta sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavljeni, zadeva pa vrnjena sodišču prve stopnje v novo odločanje, ali pa tako, da bo odškodnina znižana.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen ZPP).

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo le, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Tožena stranka niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Kako je prišlo do škodnega dogodka, kaj je bil vzrok zanj in kakšna so bila ravnanja pravdnih strank pred, med in po škodnem dogodku, je sodišče ugotovilo na podlagi izpovedb pravdnih strank in dokazne ocene teh izpovedb (drugih dokazov sodišče ni imelo na razpolago). Pri tej dokazni oceni je poklonilo vero tožniku. Tožena stranka z revizijo to dokazno oceno sodišča prve stopnje izpodbija, kar pa v revizijskem postopku ni več dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Revizijske trditve, da sta sodišči pri odmeri višine odškodnine zmotno uporabili materialno pravo, so dokaj skromne in neopredeljene, saj se omejujejo le na trditve, da sta sodišči v premajhni meri upoštevali kratkotrajnost zdravljenja, naravo poškodb in predvsem tožnikove prejšnje zdravstvene težave. Tudi te revizijske trditve niso utemeljene. Tožnikove poškodbe niso bile tako neznatne, kot skuša prikazati revizija, saj je utrpel udarnine po glavi, obrazu, nosu in predelu leve črevnice, raztrganino zgornje ustnice in zvin vratne hrbtenice. Zdravljenje je trajalo tri mesece. Osemkrat je bil izpostavljen rentgenskemu slikanju, 94 dni pa je bil nesposoben za delo. Ovratnico je moral nositi 35 dni, bolečinsko obdobje pa je trajalo skupaj 38 dni. Občasne bolečine se pojavljajo tudi po končanem zdravljenju. Tožnikove splošne življenjske aktivnosti so ostale po končanem zdravljenju zmanjšane, zaradi česar duševno trpi. Zaradi posledic poškodb mora pri vsakdanjem delu vlagati več naporov, težave mu povzroča že daljše sedenje, kar ga moti zlasti pri dogotrajnejši vožnji. Zvin vratne hrbtenice se je pri tožniku zacelil z ligamentarno okvaro, zaradi česar ima težave pri prisilni drži, dvigovanju bremen in obračanju glave.

Zaradi pretrpljenih fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem in zaradi bolečin, ki se bodo pojavljale tudi v bodoče, je bilo odmerjeno tožniku denarno zadoščenje v znesku 1.000.000 SIT, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti pa v enakem znesku, kar je tudi po presoji revizijskega sodišča v skladu z določbama 200. in 203. člena ZOR in je primerljivo z odškodninami, ki so bile drugim oškodovancem prisojene v podobnih primerih.

Ob dejstvu, da sta sodišči med postopkom ugotovili, da je imel tožnik že pred poškodbo, ki mu jo je povzročil toženec, "degenerativne spremembe na hrbtenici, ki so povzročile, da so težave, ki bi ob že obstoječih degenerativnih spremembah sicer nastopile šele pozneje, nastopile že ob poškodbi", pa tožniku ni bilo prisojeno celotno odmerjeno denarno zadoščenje, ampak le v višini 25 odstotkov, tedaj iz naslova prestanih fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem le 250.000 tolarjev, in enak znesek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Revizijska trditev, da sodišči nista upoštevali tožnikovega zdravstvenega stanja pred poškodbo, zato ni točna.

Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji uveljavljeni revizijski razlog ni podan. Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (393. člen ZPP).