Jedro

Prepir sam po sebi še ne more biti okoliščina, na kateri bi bilo mogoče graditi oškodovančevo sokrivdo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani del sodbe prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženca oz. tožnika po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženca) zavezalo, da mora tožniku oziroma tožencu po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožniku) plačati 555.000,00 SIT zadoščenja za negmotno škodo in 18.435,00 SIT odškodnine za gmotno škodo z zakonitimi zamudnimi obrestmi, pri čemer le-te tečejo glede prvega zneska od 4.3.1999, glede drugega pa od 1.4.1995 dalje. V celoti je zavrnilo zahtevek iz nasprotne tožbe, da mora tožnik tožencu plačati 3,700.000,00 SIT odškodnine. Toženca je zavezalo, da mora tožniku povrniti 151.133,00 SIT stroškov postopka.

Zoper obsodilni del sodbe o tožbenem zahtekvu iz tožbe ter zoper odločbo o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženec. Navaja, da je tožniku posodil pornografsko revijo. Ko jo je prišel iskat, se je tožnik naredil nevednega. Stranki sta si izmenjali neprimerne besede, nato pa je tožnik zgrabil posodo za kuhanje kave in zamahnil proti tožencu, da bi ga udaril. Ta je v silobranu preprečil udarec in odrinil tožnika, ki je izgubil ravnotežje ter z glavo zadel ob rob postelje. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da toženčeva verzija dogodka, razen z njegovo izpovedbo, ni podkrepljena tudi z drugimi dokazi. Toženec je sicer mlajši od tožnika, vendar invalid tretje kategorije (ima amputirano desno nogo pod kolenom). Nikoli ni prihajal v konflikte in gotovo ne bi odrinil tožnika, če ga ta ne bi najprej žalil, nato pa poskusil še udariti s posodo za kavo. Tudi druge okoliščine, zlasti to, da sta oba Muslimana, da se dolgo poznata ter da do tedaj nista imela konfliktov, kažejo, da je tožnik izzval toženca. Zato sta tudi oba enako odgovorna za škodo. Dokazano je, da je tožnikov sin istega dne napadel toženca. Dokazano je tudi, da je tožnik takoj potem, ko je z glavo udaril v rob postelje, poklical sinova in jima povedal, kaj se je zgodilo ter ju napeljal, naj pretepeta tožnika. Sodišče bi moralo zato tožencu dosoditi odškodnino po prostem preudarku. Pri odmeri odškodnine za negmotno škodo je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik je utrpel le minimalno spremembo v svojem zdravstvenem stanju. Zaradi poškodbe ni bil hospitaliziran niti ni bil dalj časa v bolniškem staležu. Izvedenec je ugotovil, da ima močne degenerativne spremembe hrbtenice, ki niso posledica poškodbe. Bolečine povzročajo zgolj te spremembe. Končno je nepravilna tudi odločba o stroških postopka. Tožnik je namreč uspel z manj kot polovico zahtevka, kar pomeni, da bi morali stranki kriti vsaka polovico stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec ni dokazal svojih trditev, da je tožnika le odrinil in to zato, ker da ga je ta nameraval udariti s posodico za kavo. Res je, da je tako izpovedal, ko je bil zaslišan kot stranka. Vendar njegovi izpovedbi stoji nasproti tožnikova izpovedba, ki opisuje dogodek povsem drugače. In v koliziji teh izpovedb (prič, ki bi videle dogodek, namreč ni) je sodišče prve stopnje tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ocenilo tožnikovo izpovedbo za verjetnejšo od toženčeve. Izčrpnim in prepričljivim razlogom, s katerimi je utemeljilo dokazno oceno, je težko še kaj dodati. Zato pritožbenemu sodišču ne preostane drugo, kot da dodatno navede le še to, da nosi toženec dokazno breme za svoje trditve, s katerimi substancira silobran (161. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR), kar pomeni, da jih mora dokazati ne le kot verjetne, marveč kot povsem dokazane, t.j. tako, da je izključen vsak razumen dvom. S trditvijo, da je toženec sicer 15 let mlajši od tožnika, a da je invalid (amputacija noge pod desnim kolenom) zato ne more uspeti. Zakaj ta okoliščina ne more vplivati na drugačno dokazno oceno, je prepričljivo pojasnilo že sodišče prve stopnje. Jalove so tudi pritožbene trditve, da "toženec ni nikoli prihajal v konflikte s komerkoli, zaradi česar tudi navedenega dne sigurno ne bi odrinil tožnika, v kolikor ga le-ta ne bi najprej žalil in nato želel udariti s posodo za kavo". So namreč preveč pavšalne, da bi jih bilo mogoče v pritožbenem postopku resno jemati, zlasti pa pritožnik za njih ni predlagal dokazov (prim. 1. odst. 352. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Zgrešeno je tudi pritožbeno naziranje, da naj bi šlo za sokrivdo.

Tudi tu bi moral toženec dokazati (pa mu to ni uspelo), da ga je tožnik izzval. Prepir pa sam po sebi še ne more biti okoliščina, na kateri bi bilo mogoče graditi oškodovančevo sokrivdo. Žal so prepiri med ljudmi skoraj vsakdanji pojav. So pač logična posledica kolizije interesov med posamezniki. Vendar se rešujejo na civiliziran način, torej ne z uporabo sile. Zato tisti, ki se je z nekom zapletel v prepir, zgolj zato (torej zaradi prepira samega zato pač, ker se je zapletel v prepir, ne pa npr. zaradi grobih verbalnih izpadov ali žalitev v tem prepiru) še ni sokriv za škodo, ki mu jo je povzročil nasprotnik, ko se je pri reševanju prepira zatekel k uporabi fizičnega nasilja.

Tudi za tisti del sodbe, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, velja to, kar je bilo že dosedaj povedano.

Toženec namreč ni dokazal, da bi tožnik napeljal svoja dva sinova, naj ga pretepeta, dvomljivo pa je celo, ali je do škodnega dogodka sploh prišlo. Toženec je namreč najprej trdil, da sta ga tožnikova sinova pretepla 29.12.1994, zaslišan kot stranka pa je izpovedal, da sta ga prestregla na stopnišču njegovega samskega doma še istega dne po prvem škodnem dogodku, v katerem je bil poškodovan tožnik.

Nerazumljivo je tudi, zakaj toženec pretepa, v katerem naj bi mu tožnikov sin Faik z udarcem v obraz zlomil nos, in v katerem si je pri padcu po stopnicah nato zlomil še nožno protezo, ni prijavil policiji, ter zakaj ni iskal zdravniške pomoči (zlom nosu je vsekakor huda poškodba).

Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na obseg tožnikove negmotne škode. To, da ima tožnik izrazite degenerativne spremembe v vratni hrbtenici, je namreč ugotovilo tudi sodišče prve stopnje ter to okoliščino upoštevalo pri odmeri zadoščenja. Pravnega standarda pravična denarna odškodnina (200. čl. ZOR) ni uporabilo v toženčevo škodo. Glede na obseg negmotne škode ter glede na sodno prakso v podobnih primerih namreč dosojeni zneski zadoščenja nikakor niso previsoki.

Končno je neutemeljena tudi pritožba zoper odočbo o stroških postopka. Toženca je namreč zavezalo, da mora tožniku povrniti le njegovemu uspehu sorazmeren del stroškov postopka, ki so bili potrebni za tožbo. Ker pa so stroški nastali tudi v zvezi z obravnavanjem nasprotne tožbe, je pri odločanju o stroških postopka upoštevalo tudi to, da je toženec z nasprotno tožbo v celoti propadel. Ker je torej sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje povsem pravilno uporabilo materialno pravo in ker ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijani del sodbe prve stopnje (368. čl. ZPP).