Jedro

Tožena stranka je imela pravico določiti tipična delovna mesta in količnike zanje po svojih standardih, vendar pri tem ni mogla določiti nižjih količnikov, kot so določeni v tarifni prilogi kolektivne pogodbe dejavnosti. Tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači do plače, obračunane po količniku iz tarifne priloge, je utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija zoper odločitev pritožbenega sodišča v zvezi s I/1. točko izreka sodbe prvostopnega sodišča se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku T.G. iz naslova premalo izplačanih plač denarne zneske za posamezne mesece od septembra 1999 do vključno maja 2002, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov dalje do plačila, kot to izhaja iz I/1 izreka in da je od navedenih neto zneskov dolžna izračunati bruto mesečno razliko plač in od tako dobljene bruto mesečne razlike plačati organom in institucijam, določenim z zakonom, ustrezne davke in prispevke. Kar je tožnik zahteval več, pa je zavrnilo. Toženi stranki je tudi naložilo, da je dolžna izplačati tožniku iz naslova neupravičeno odvzetih stroškov zdravljenja 1.672.622,20 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov dalje do plačila, kot to izhaja iz I/3 izreka, višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo. Sodišče je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 499.461,41 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.06.2006 dalje do plačila, vse pod izvršbo in da tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, ki se glasi, da je toženec T.G. dolžan plačati tožeči stranki E.T. d.o.o. znesek 1.672.692,36 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.7.2000 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 61.350,00 SIT, v 15 dneh pod izvršbo in da tožeča stranka nosi sama svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika po točko I izreka zavrže, podrejeno pa, da njegov zahtevek zavrne, zahtevku tožene stranke (po nasprotni tožbi tožeče) pod točko II izreka pa ugodi (podrejeno razveljavi) ter tožniku naloži plačilo stroškov postopka.

K točki I izreka sodbe navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je določila kolektivne pogodbe tolmačilo tako, da bi tožena stranka kot delodajalec morala tožniku izplačati plačo po količniku 2.10, kolikor znaša količnik za tipično delovno mesto po prilogi panožne kolektivne pogodbe, pri čemer se sodišče sklicuje na določbo 6. člena in 49. člena panožne KP, po kateri osnovna plača ne more biti nižja od izhodiščne plače, določene v tarifni prilogi KP. S tako razlago se tožena stranka ne strinja, saj osmi odstavek 49. člena Panožne KP določa, da se v podjetniški KP lahko določi poleg izhodiščnih plač po tarifnih razredih tudi izhodiščna plača za tipična dela. To pa pomeni, da delodajalci niso dolžni določiti izhodiščnih plač za tipična dela in torej tudi ne posebnih količnikov. Sicer pa je mnenja, da tudi v primeru, če bi obveljala taka razlaga sodišča, je tožbeni zahtevek neutemeljen zato, ker stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi za tipično delovno mesto „upravljanje z vozilom nad 6500 kg skupne mase na mednarodnih relacijah“ Nesporno je, da je tožnik sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za opravljanje del delovnega mesta, ki je bilo pri toženi stranki razvrščeno v IV. tarifni in IV/2 plačilni razred. Tožnik je pred sklenitvijo pogodbe sprejel tudi sklep o razvrstitvi, s katerim je soglašal, saj ugovora ni vložil. Ni sporno, da je tožnik upravljali z vozilom nad 6500 kg skupne mase na mednarodnih relacijah, vendar pa ZDR in na njegovi podlagi sprejete kolektivne pogodbe, ne določajo načela „za enako delo enako plačilo“. Tožnik je namreč s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi sprejel pogoje opravljanja dela pri toženi stranki, v zvezi s tem ni nikoli vlagal zahtev za varstvo pravic oziroma drugih pravnih sredstev. Zaradi tega ne more šele po prenehanju delovnega razmerja zahtevati plačila razlike v plači, za katero naj bi bil prikrajšan. Po mnenju tožene stranke zato niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje predmetnega spora, zaradi česar bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavreči. Ker ni bilo predhodnega postopka, tožnik tudi v nobenem primeru ni upravičen do zamudnih obresti za že zapadle uveljavljene razlike.

V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje pod točko II izreka sodbe, pa pritožba navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da zavarovalnica tožniku ni plačala zahtevanih stroškov zdravljenja v Franciji, saj je protispisno povzelo izpoved vodje oddelka avtomobilskih zavarovanj pri zavarovalnici v …. M.V.. Le-ta je namreč izpovedal, da niso posebej ugotavljali, koliko se upravičencu prizna iz naslova telesnih poškodb in koliko iz naslova povračila zdravljenja. Tožniku kot tožencu iz nasprotne tožbe res niso bili plačani vsi uveljavljani stroški, vendar je glede na višino zahtevka očitno, da je prejel najmanj polovico uveljavljanih stroškov. Ne glede na navedeno je mnenja, da tudi v kolikor tožnik ni prejel povrnjenih stroškov zdravljenja, je sodišče napačno zaključilo, da tožnik ni bil obogaten. Neupravičena obogatitev po določbi 210. člena ZOR namreč ne predstavlja le pridobitve premoženjske koristi s tem, da bi kdo prejel nekaj, do česar ni bil upravičen. Oblik koristi, ki jih nekdo prejeme, je lahko več, tudi prihranek. Zaradi tega je mnenja, da se je za znesek stroškov zdravljenja, kolikor je tožena stranka teh stroškov plačala, tožnik neupravičeno obogatil, saj je toliko znašal njegov prihranek. Brez pravne podlage je tudi ugotovitev sodišča, da škoda toženi stranki še ni nastala, ker je dobila vse plačane stroške zdravljenja že povrnjene ter da bi lahko nastala škoda šele po pravnomočnosti 3. točke izreka sodbe. Vendar v zvezi s takim stališčem, ki ga je zavzelo sodišče opozarja, da je sodišče prve stopnje pred tem ugotovilo, da tožena stranka ni imela pravne podlage za odtegovanje mesečnih zneskov po 100.000,00 SIT iz naslova povračila stroškov zdravljenja, kar je pravilna ugotovitev in se tožena stranka strinja,da je delodajalec dolžna vrniti odtegnjene zneske. Vendar ob takem stanju je tožena stranka lahko vložila le nasprotno tožbo, ki ni preuranjena, zaradi česar pravnomočnost 3. točke izreka sodbe ne more predstavljati pogoja za vložitev tožbe. Sicer pa še poudarja, da navedeno stališče sodišča ne more vzdržati tudi zato, ker tožena stranka ne zahteva več, kot je tožniku odtegnila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/2007). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in da je glede na ugotovljeno dejansko stanje odločilo o pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožene stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče se zato strinja s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in ustrezno razlage odločitve, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja: Neutemeljena so pritožbena zatrjevanja, da za vodenje predmetnega spora niso izpolnjene procesne predpostavke. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in izvedenih dokazov, uveljavlja tožnik denarno terjatev iz delovnega razmerja, njegov zahtevek pa temelji na količniku plačilnega razreda in višini izhodiščne plače za plačilni razred, ki je določen v 2. točki Tarifne priloge kolektivne pogodbe za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu Slovenije (Ur. l. RS, št. 67/99 in nasl. - v nadaljevanju KP dejavnosti). Ker gre torej za čisto denarno terjatev, po določbi 4. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) pa lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem, ne glede na rok iz 2. odstavka 204. člena, je potrebno ugotoviti, da predhodni postopek v tem primeru pri delodajalcu ni potreben, kar pomeni, da tožbo tožnika ni treba zavreči, kot to zmotno meni pritožba.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da ni možna neposredna uporaba količnika za tipična dela iz priloge kolektivne pogodbe dejavnosti. Glede izhodiščnih plač za tipična delovna mesta, ki so navedena v tarifni prilogi kolektivne pogodbe dejavnosti je potrebno upoštevati določbe 6. člena te pogodbe, ki izrecno določa, da so določila in zneski iz te pogodbe in tarifne priloge obvezni enotni minimalni standardi v kolektivnih pogodbah pri delodajalcih, če te kolektivne pogodbe teh standardov ne urejajo. To pa pomeni, da je tarifna priloga kolektivne pogodbe dejavnosti, ki določa izhodiščne plače tipičnih delovnih mest, minimalni standard, ki so ga delodajalci dolžni spoštovati. Po 7. odstavku 43. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd – Ur. l. RS, št. 40/97 in nasl.) je izhodiščna plača za določen tarifni razred najnižja osnovna plača, ki jo ima delavec pravico prejeti za delo v polnem delovnem času in vnaprej določene delovne rezultate ter normalne delovne pogoje. Enako določbo vsebuje 7. odstavek 49. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti. Nadalje je v 8. odstavku 43. člena SKPgd določeno, da se v kolektivni pogodbi dejavnosti poleg izhodiščnih plač po tarifnih razredih lahko določijo tudi izhodiščne plače za tipična dela. Taka izhodiščna plača vsebuje vse sestavine zahtevnosti tipičnih delovnih mest in temelji na dogovorjenih metodah za njihovo vrednotenje. V obravnavanem primeru je kolektivna pogodba dejavnosti izhodišče plače za tipična delovna mesta tudi določila. Tako je ta del kolektivne pogodbe dejavnosti postal minimalni standard, ki so ga delodajalci dolžni spoštovati. V 8. odstavku 49. člena KP dejavnosti je sicer dana možnost delodajalcu, da tipična dela ovrednoti in zanje določi izhodiščne plače tudi sam, vendar pa to ne pomeni, da se s podjetniško KP (ali drugim ustreznim aktom) pravice, določene v KP dejavnosti lahko zožijo.

Delodajalci res niso dolžni določiti izhodiščnih plač za tipična delovna mesta. Vendar pa se morajo držati minimalnih standardov, določenih v KP dejavnosti. Ta pa je določila izhodiščne plače za tipična delovna mesta, med drugim za delovno mesto „upravljanje z vozilom na 6500 kg skupne mase na mednarodnih relacijah“ po količniku plačilnega razreda 2,10. Tožena stranka je imela pravico določiti tipična delovna mesta in količnike zanje po svojih standardih, vendar pa pri tem ni mogla določiti nižjih količnikov za posamezna tipična delovna mesta, kot so določeni v tarifni prilogi KP dejavnosti.

Upoštevaje vse navedeno in ob nesporno ugotovljenem dejstvu, da je tožnik ves čas vtoževanega obdobja upravljal z vozilom nad 6500 kg skupne mase na mednarodnih relacijah, za katerega tarifna priloga h KP dejavnosti predvideva količnik plačilnega razreda 2,10, je potrebno ugotoviti, da je tožnik za vtoževano obdobje upravičen do razlike v plači. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zahtevku tožnika ugodilo v obsegu, kot to izhaja iz tč. I/1 izreka izpodbijane sodbe.

V zvezi z zahtevkom tožene stranke po nasprotni tožbi zaradi povrnitve stroškov zdravljenja v francoski bolnišnici v zvezi s prometno nesrečo, ki jo je imel tožnik na delovnem mestu dne 23.1.2000 na službeni poti v Franciji, pa je potrebno poudariti, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da zahtevek ni utemeljen in se z razlogi za zavrnitev zahtevka pritožbeno sodišče v celoti strinja z razlogovanjem odločitve v izpodbijani sodbi in teh razlogov ne ponavlja.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je v skladu z določili 5. točke 31. člena v zvezi z določbo 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 – ZDSS-1) odločalo o tem, ali dopusti revizijo glede odločitve v zvezi s I/1. točko izreka prvostopne sodbe. Po določbi 1. odst. 32. člena ZDSS-1 dopusti pritožbeno sodišče revizijo v primeru, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča v konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da se revizija ne dopusti.