Jedro

Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi je bil utemeljeno zavrnjen, saj je bilo že ob vložitvi nasprotne tožbe znano dejstvo, da si je tožena stranka stroške zdravljenja že poplačala iz tožnikovih plač. Tožena stranka tako ni imela pravne koristi za vložitev tožbe na vračilo stroškov zdravljenja.

Procesnopravno ni pravne podlage, po kateri bi se lahko od sodišča zahtevalo obravnavanje zahtevkov iz tožbe in nasprotne tožbe po vrstnem redu glede na pravnomočnost odločitve o posameznem zahtevku, saj je to v samem nasprotju z namenom instituta nasprotne tožbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da mora tožena stranka tožniku plačati premalo izplačane mesečne plače za obdobje od septembra 1999 do maja 2002 in obenem odvesti ustrezne davke in prispevke iz obračunanih mesečnih plač. Ugodilo je tudi tožbenemu zahtevku, da mora tožena stranka tožniku plačati neupravičeno odtegnjene zneske pri mesečnih plačah (v skupnem znesku 1.672.622,20 SIT) v obdobju od februarja 2001 do julija 2002, ki jih je tožena stranka odtegnila brez ustreznega sklepa o izvršbi, niti tožena stranka ni imela soglasja tožnika, da bi lahko pobotala svojo terjatev s tožnikovo plačo. Zneski, ki jih je odtegovala tožena stranka, so sicer predstavljali stroške za tožnikovo zdravljenje v tujini, potem ko se je ta huje poškodoval pri vožnji priklopnega vozila s polprikolico dne 23. 1. 2000, in jih je poravnala tožena stranka kot tožnikov delodajalec. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bili zneski odtegnjeni nezakonito brez tožnikovega soglasja, ni dodatno ugotavljalo, ali obstoji odškodninska odgovornost delodajalca po 73. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in naslednji). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, po kateri je tožena stranka zahtevala vračilo stroškov tožnikovega zdravljenja v tujini v višini 1.672.692,36 SIT. Tožnik ni bil obogaten, saj 8.000.000,00 SIT, ki jih je prejel od zavarovalnice iz naslova nepremoženjske škode, ne vsebuje stroškov zdravljenja. Tožena stranka je tudi že odtegnila stroške zdravljenja pri tožnikovih plačah. Če bi tožena stranka uveljavljala povračilo stroškov zdravljenja na podlagi določb o odškodninski odgovornosti po 70. členu ZTPDR pa zahtevek ne bi bil utemeljen, saj škoda sploh še ni nastala, ker je tožena stranka stroške zdravljenja dobila že povrnjene z odtegljaji. Če pa tožena stranka meni, da ji bo škoda nastala po pravnomočnosti dela sodbe, v katerem je toženi stranki naloženo vračilo odtegnjenih zneskov zaradi stroškov zdravljenja, je njena tožba preuranjena.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo v delu, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku in pravdnih stroških po nasprotni tožbi, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Očita, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do zatrjevane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, po kateri naj bi sodišče prve stopnje protispisno povzelo zaslišanje M. V. (pravilno N. V.), vodje oddelka avtomobilskih zavarovanj pri Z.. Ta priča je večkrat povedala, da v nepremoženjsko škodo šteje tudi stroške zdravljenja. Glede na to, da je bil v plačani odškodnini s strani zavarovalnice vštet strošek zdravljenja, bi moral biti uporabljen 312. člen ZOR o vrstnem redu izpolnitev. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo določbe 210. člena ZOR, saj obogatitev predstavlja tudi prihranek in ne le prejemek. Ker tožena stranka ni bila dolžna povrniti tožnikovih stroškov zdravljenja, se je toženec neupravičeno obogatil. Pravnomočnost odločitve o vrnitvi odtegnjenih zneskov iz naslova stroškov zdravljenja ne more biti temelj za utemeljenost zahtevka po nasprotni tožbi. Sodišče bi moralo pri nasprotni tožbi ugotoviti pravni temelj za morebitno tožnikovo plačilo toženi stranki. Če stališče o pravnomočnosti kot pogoju za uveljavljanje zahtevka drži, bi moralo sodišče počakati z obravnavo zahtevka po nasprotni tožbi do pravnomočnosti zahtevka iz tožbe.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Po presoji revizijskega sodišča sodišče druge stopnje ni storilo zatrjevane kršitve postopka, ko se ni izrecno opredelilo do pritožbene navedbe o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v sodbi sodišča prve stopnje. Po presoji revizijskega sodišča sodišče prve stopnje ni kršilo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, po kateri naj bi po revidentovih navedbah protispisno povzelo zaslišanje N. V., ki naj bi izrecno izjavil, da je izplačana odškodnina tožniku vsebovala tudi stroške zdravljenja. Sodišče prve stopnje je napravilo dejanski zaključek o nevsebovanju stroškov zdravljenja v izplačani odškodnini s strani zavarovalnice po opravljeni dokazni oceni več dokazov, v kateri je med drugim upoštevana tudi sklenjena poravnava med tožnikom in zavarovalnico, iz katere izhaja, da je bila tožniku plačana le odškodnina za nepremoženjsko škodo. Gre torej za spisno skladno dokazno oceno, ki jo revident glede na njegove navedbe izpodbija v smislu zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa v reviziji ne more (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Neutemeljene so revizijske navedbe, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z zmotno uporabo materialnega prava in neizvedbi predlaganih dokazov glede odškodnine, izplačane tožniku s strani zavarovalnice. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne uporabe materialnega prava po nepotrebnem ugotavljalo dejstva o naravi plačila tožniku s strani zavarovalnice. Tudi v primeru, če bi zavarovalnica plačala tožniku stroške zdravljenja, to ne more predstavljati pravnega temelja za neupravičeno obogatitev. Gre namreč za pravno razmerje med tožnikom in zavarovalnico, tožena stranka pa kot tretji v zadevnem pravnem razmerju glede plačila te odškodnine sploh ni prizadeta. Morebitno preveč plačano odškodnino (zaradi stroškov zdravljenja), ki jo je izplačala zavarovalnica, bi lahko zahtevala nazaj le zavarovalnica, ne pa tožena stranka. V obravnavanem primeru je tako odločilno dejstvo le izdatek tožene stranke za tožnika in zahteva, da se mu ta izdatek povrne. Z vidika zatrjevane neupravičene obogatitve je pravno nepomembno, kaj obogateni prejme od osebe, ki sama s tožbo ne uveljavlja prikrajšanja. Zato so pravno neupoštevne navedbe o kršitvah pravdnega postopka o neobrazloženosti drugostopenjske sodbe, saj se nanašajo na dejstva, ki niso odločilna in zato tudi ne morejo vplivati na odločitev.

9. Po presoji revizijskega sodišča je bil utemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, saj je bilo že ob vložitvi nasprotne tožbe znano dejstvo, da si je tožena stranka stroške zdravljenja že poplačala iz tožnikovih plač. Tožena stranka tako ni imela pravne koristi (1) za vložitev tožbe na vračilo stroškov zdravljenja. Vtoževana obveznost za vračilo stroškov zdravljena je prenehala že pred vložitvijo tožbe, saj je bila že izpolnjena (prvi odstavek 295. člena ZOR). S tem pa je prenehala tudi pravna korist za tožbeni zahtevek na izpolnitev, ki bi jo tožena stranka morebiti imela, če ne bi že pred tem nezakonito pobotala svoje terjatve s plačo tožnika.

10. Neutemeljen je revizijski ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje z obravnavanjem tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi počakati do pravnomočnosti odločitve o tožnikovem zahtevku, saj za takšno ravnanje ni pravne podlage. Sodna praksa ni zavzela takšnega stališča o poznejšem obravnavanju tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi v sporih zaradi ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v katerih je delavec hkrati uveljavljal tudi plačilo pogodbene kazni. Smisel hkratnega obravnavanja tožbenih zahtevkov iz tožbe in nasprotne tožbe je ravno v tem, da se v enem postopku v skladu z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka celostno razreši sporno pravno razmerje med tožečo in toženo stranjo in da se o tem odloči z enim procesnim aktom sodišča. Procesnopravno pa ni pravne podlage, po kateri bi se lahko od sodišča zahtevalo obravnavanje zahtevkov iz tožbe in nasprotne tožbe po vrstnem redu glede na pravnomočnost odločitve o posameznem zahtevku, saj je to v samem nasprotju z namenom instituta nasprotne tožbe. Pravočasna vložitev nasprotne tožbe z izkazanim pravnim interesom pa je v sferi stranke in ne sodišča. 11. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Pravilnejše bi sicer bilo zavrženje tožbe po 274. členu ZPP – pravne podlage za spremembo izpodbijane sodbe v tej smeri pa v tem revizijskem postopku ni.