Jedro

Spor o obstoju delovnega razmerja po prenehanju dela po vsebini spada med spore o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi na drug način. Zato bi moral tožnik po 3. odstavku 204. člena ZDR sodno varstvo uveljaviti v 30 dneh od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice, to je, ko je pri toženi stranki prenehal z delom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo (točka 1) in odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (točka 2).

Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Po njenem mnenju je sodišče prve stopnje kršilo določbe ZPP, saj je v zadevi povsem nepotrebno razpisalo poravnalni narok in narok za glavno obravnavo, saj bi lahko tožbo zavrglo brez razpisa glavne obravnave. Nadalje pritožnik meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko se sklicuje na določbo 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), vendar iz obrazložitve izhaja, da je tožbo zavrglo, ker je bil tožnik, zaradi zamude 30 dnevnega roka za sodno varstvo, ki naj bi tekel od 18. 4. 2008 dalje, s tožbo prepozen. Pritožnik navaja, da je v svoji tožbi postavil dva zahtevka in sicer je zahtevek pod točko 1 ugotovitveni in ne dajatveni, zahtevek pod točko 2 pa je denarni in tako je zahtevek pod točko 1 zgolj prejudicialni in zato predstavlja vmesni ugotovitveni zahtevek. Tako določbe 204. člena ZDR v tem primeru ne pridejo v poštev, saj gre za uveljavljanje denarne terjatve, za katero izpolnjenost procesne predpostavke ni relevantna. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi. Priglaša tudi stroške pritožbe.

Pritožba je bila poslana v odgovor toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, saj je določitev sodišča prve stopnje pravilna.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval ugotovitev, da je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki od 1. 1. 1996 do 18. 4. 2008 (podredno: od 15. 5. 2004 do 18. 4. 2008), plačilo prispevkov od maja 2004 do aprila 2008 in sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2008. Ugotovilo je, da gre za spor o obstoju delovnega razmerja, ko delavec pri delodajalcu ne dela več, ki tako po vsebini spada med spore o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi na drug način. Zato je pravilno uporabilo 3. odstavek 204. člena ZDR, po katerem mora delavec sodno varstvo uveljaviti v 30 dneh od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice in ob ugotovitvi, da je tožnik za kršitev pravice izvedel najkasneje 18. 4. 2008, ko je pri toženi stranki prenehal z delom in ob dejstvu, da je tožbo vložil 15. 7. 2009 ter tako zamudil zakonsko določeni 30 dnevni prekluzivni rok, tožbo na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP, zavrglo.

Pritožba neutemeljeno sodišču prve stopnje očita, da je bistveno kršilo določila pravdnega postopka s tem, ko je razpisalo poravnalni narok in narok za glavno obravnavo. Res bi lahko predsednik senata tožbo zavrgel že pred razpisom glavne obravnave, vendar pa dejstvo, da je tožbo zavrgel na naroku za glavno obravnavo na zakonitost in pravilnost sklepa ni vplivalo in tako ne gre za relativno kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo tudi nobene absolutne bistvene kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Prav tako je neutemeljena pritožba, da gre v tej zadevi za denarni zahtevek in da iz tega razloga uporaba 204. člena ZDR ne pride v poštev. Tožnik je s tožbo zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja in posledično temu plačilo prispevkov za vtoževano obdobje ter sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2008. Tako je odločitev o zahtevku za plačilo prispevkov in tudi regresa za letni dopust odvisna od odločitve o obstoju delovnega razmerja, torej o priznanju delovnega razmerja v vtoževanem obdobju in tako zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja ni le vmesni ugotovitveni zahtevek.

Glede na to, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena, jo je zavrnilo in na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena istega zakona, sama krije svoje stroške pritožbe.