Jedro

Obračun in plačilo prispevkov iz naslova delovnega razmerja je lahko le posledica ugotovitve obstoja delovnega razmerja (če to pred tem ni obstajalo, temveč je namesto tega obstajala neka od pogodb civilnega prava, po kateri je delavec izvrševal dela za delodajalca). Obstoja delovnega razmerja, kot podlage za odločitev o plačilu prispevkov iz delovnega razmerja, delavec ne more zahtevati kadarkoli, temveč le v rokih iz prvega, drugega in tretjega odstavka 204. člena ZDR. Tudi s postavitvijo denarnega zahtevka za plačilo prispevkov iz delovnega razmerja, ki še ni ugotovljeno, delavec ne more obiti tega roka – torej na način, da bi kot predhodno vprašanje izpostavil oziroma uveljavljal obstoj delovnega razmerja šele po navedenem zakonskem roku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče je zavrglo tožnikovo tožbo z zahtevkom za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 1. 1996 do 18. 4. 2008 in za plačilo prispevkov tožniku od maja 2004 dalje do aprila 2008 ter plačilo sorazmernega dela regresa za leto 2008. V zvezi z zahtevkom za ugotovitev obstoja delovnega razmerja je ugotovilo, da je tožnik z delom pri toženi stranki (na podlagi pogodb civilnega prava) prenehal 18. 4. 2008, torej je takrat tudi izvedel za kršitev pravic, tožbo pa vložil šele 15. 7. 2009. S tem je zamudil zakonski prekluzivni rok za sodno varstvo po tretjem odstavku 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in 103/2007, v nadaljevanju ZDR). Tudi zahtevek za plačilo prispevkov, ki se nanaša na del spornega obdobja, za katerega je tožnik uveljavlja priznanje obstoja delovnega razmerja, in za plačilo regresa sta v neposredni zvezi oziroma posledica obstoja delovnega razmerja, zaradi česar je tožbo sodišče tudi v tem delu zavrglo (274. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj., v nadaljevanju ZPP).

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pri tem je obrazložilo, da je odločitev o zahtevku za plačilo prispevkov in regresa odvisna od odločitve o obstoju delovnega razmerja. Zahtevek za ugotovitev tega obstoja ne predstavlja le vmesnega ugotovitvenega zahtevka.

3. Zoper pravnomočen sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, za katero navaja, da je dovoljena po 1. točki 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, v nadaljevanju ZDSS-1), vložil pa jo je iz revizijskega razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Strinja se sicer s stališčem, da je odločitev o njegovem denarnem zahtevku odvisna od odločitve o zahtevku glede obstoja delovnega razmerja, vendar meni, da je ta zahtevek le vmesni ugotovitveni zahtevek in da v takšnem primeru ni bil dolžan pozvati tožene stranke (kot nekdanjega delodajalca), da nepravilnosti odpravi oziroma izpolni svoje obveznosti. Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 165/2003 navedlo, da med denarne zahtevke ne sodijo zgolj tisti, s katerimi tožnik zahteva plačilo, temveč tudi tisti, s katerimi se neposredno odloča o usodi denarne terjatve, čeprav procesno niso izraženi v dajatveni obliki. Drugi del zahtevka tožnika se neposredno nanaša na denarni znesek, prvi zahtevek pa je prejudicialne narave, saj tožnik ne zahteva priznanja delovne dobe, vpisa v delovno knjižico, itd. V konkretnem primeru tudi ni mogoče uporabiti tretjega odstavka 204. člena ZDR, saj ne gre za spor o obstoju delovnega razmerja. Pri nekdanjem delodajalcu je delo zaključil sporazumno – če bi sledili naziranju obeh sodišč, bi torej enačili posledice nezakonite odpovedi ter sporazumnega prenehanja. Sicer se postavlja vprašanje, v kakšni obliki bi v takšnem primeru moral biti postavljen zahtevek pri delodajalcu na odpravo kršitve.

4. V odgovoru na revizijo tožena stranka med drugim navaja, da tožnik neutemeljeno trdi, da v konkretnem primeru nista uporabljiva niti prvi in niti tretji odstavek 204. člena ZDR, saj potem sploh ne bi šlo za spor, ki izvira iz delovnega razmerja. V primeru spora iz 204. člena ZDR je dajatveni zahtevek bolj ali manj le posledica bistvenega zahtevka – zahtevka za obstoj delovnega razmerja. Ugotovitev tega obstoja je odločilnega pomena, saj brez priznanja delovnega razmerja obravnava drugih zahtevkov sploh ni mogoča. To pomeni, da o dajatvenem denarnem zahtevku ni mogoče samostojno odločati, ne da bi pri tem ugotovili oziroma priznali obstoj delovnega razmerja.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. Revident prihaja v nasprotje že v uvodu revizije, saj izhaja iz tega, da je ta dovoljena na podlagi 1. točke 31. člena ZDSS-1 – torej da gre za premoženjski individualni spor, v katerem je dovoljena revizija po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek. To bi v povezavi z določbo drugega odstavka 367. člena ZPP pomenilo dovoljenost revizije v primeru, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR, kar pa ni podano, saj je tožnik vrednost spora (glede na seštevek pripadajočih prispevkov, ki jih zahteva) ocenil na 25.051,25 EUR. Ob tožnikovem izhodišču, da gre torej dejansko le za premoženjski individualni delovni spor, bi bilo treba revizijo zavreči. Kljub temu jo je revizijsko sodišče obravnavalo, saj ne gre (le) za takšen spor, temveč v prvi vrsti za spor o obstoju delovnega razmerja in posledično za plačilo prispevkov, ki jih je šele v primeru ugotovitve, da sploh gre za delovno razmerje, dolžan delodajalec obračunati in plačati za delavca.

8. Neutemeljeno je revizijsko zatrjevanje, da bi zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja predstavljal le vmesni ugotovitveni zahtevek, to pa bi ob nadaljnjem tolmačenju revidenta pomenilo tudi, da bi takšen zahtevek lahko postavil izven rokov za sodno varstvo po prvem, drugem in tretjem odstavku 204. člena ZDR – ker namreč denarne terjatve iz delovnega razmerja delavec lahko uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem ne glede na rok iz drugega odstavka 204. člena ZDR (četrti odstavek 204. člena ZDR).

9. Tožnik uveljavlja obstoj delovnega razmerja, ker naj bi v razmerju, ki sta ga stranki uredili s številnimi avtorskimi pogodbami, obstajali elementi delovnega razmerja. V takem primeru se po 16. členu ZDR domneva, da obstaja delovno razmerje. Na podlagi prvega odstavka 1. člena ZDR se delovna razmerja sklepajo s pogodbo o zaposlitvi. Zato pomeni domneva obstoja delovnega razmerja tudi domnevo, da obstaja pogodba o zaposlitvi in ne avtorska ali kakšna druga pogodba, ki sta jo stranki sklenili.

10. Dokler razmerje, ki naj bi imelo vse značilnosti delovnega razmerja (zaradi obstoja elementov takšnega razmerja), še traja, lahko delavec po postopku, predvidenem v prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR od delodajalca zahteva priznanje delovnega razmerja in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi. Ko pa takšno razmerje, ki naj bi imelo značaj delovnega razmerja, že preneha, mora delavec uveljavljati sodno varstvo v roku, določenem v tretjem odstavku 204. člena ZDR, torej v 30-ih dneh od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Z dnem prenehanja takšnega razmerja oziroma obvestila o prenehanju delavec običajno zve tudi za kršitev pravice, ki jo mora uveljavljati v 30-dnevnem materialnem prekluzivnem roku (na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka). Ob pravilni uporabi materialnega prava ima ugotovitev zamude prekluzivnega roka za vložitev tožbe za posledico zavrženje tožbe (enako je Vrhovno sodišče odločilo že v več podobnih primerih, npr. VIII Ips 339/2006, VIII Ips 373/2006, VIII Ips 123/2007, VIII Ips 315/2007, itd.).

11. Obračun in plačilo prispevkov iz naslova delovnega razmerja je lahko le posledica ugotovitve obstoja delovnega razmerja (če to pred tem ni obstajalo, temveč je namesto tega obstajala neka od pogodb civilnega prava, po kateri je delavec izvrševal dela za delodajalca). Obstoja delovnega razmerja, kot podlage za odločitev o plačilu prispevkov iz delovnega razmerja, pa delavec ne more zahtevati kadarkoli, temveč le v rokih iz prvega, drugega in tretjega odstavka 204. člena ZDR. Tudi s postavitvijo denarnega zahtevka za plačilo prispevkov iz delovnega razmerja, ki še ni ugotovljeno, delavec ne more obiti tega roka – torej na način, da bi kot predhodno vprašanje izpostavil oziroma uveljavljal obstoj delovnega razmerja šele po navedenem zakonskem roku. Nasprotne revizijske navedbe predstavljajo neutemeljen poskus izključitve roka za sodno varstvo v primeru zahtevkov za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ki pred tem ni bilo ugotovljeno oziroma ni obstajalo v obliki sklenjene pogodbe o zaposlitvi (1).

12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Tudi sicer je treba poudariti, da ob ugotovitvi obstoja delovnega razmerja (kot to zahteva tožnik) delavec od delodajalca ne more uspešno zahtevati neposrednega plačila prispevkov iz delovnega razmerja (tako kot to zahteva tožnik), temveč zgolj obračun in plačilo teh prispevkov pristojnim nosilcem zavarovanj s strani delodajalca - glej 3. in 6. člen Zakona o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/96 in nadalj.), 352. člen Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 13/2011-UPB4), 48., 49., 50., 58. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št.. 9/92 in nadalj.), itd.