Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila okoliščino, ki jo zahteva 1. alinea 1. odstavka 51. člena ZMZ, zaradi katere lahko začasno prosilcu omeji gibanje in tudi obrazložila, zakaj se je odločila za tak ukrep in zakaj meni, da je tak ukrep v tožnikovem primeru nujen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 12. 3. 2013 do 12. 6. 2013 na podlagi 1. alinee 1. odstavka 51. člena v povezavi s 4. odstavkom 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ).

V izpodbijanem sklepu tožena stranka v obrazložitvi ugotavlja, da je tožnik 12. 3. 2013 prvič vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Pri sebi tedaj ni imel in ni predložil nobenega osebnega dokumenta, s katerim bi lahko glede na določila Zakona o tujcih (ZTuj-2), ki se v skladu z 2. odstavkom 43. člena ZMZ smiselno uporablja glede ugotavljanja istovetnosti v postopku mednarodne zaščite, izkazal svojo istovetnost ter tega ni storil vse do izdaje izpodbijanega sklepa, čeprav je ob podaji prošnje navedel, da je na Kosovu imel rojstni list in da si je neuspešno poskušal pridobiti tudi osebno izkaznico, pred približno mesecem in pol, vendar mu ni bila izdana vse do njegovega odhoda s Kosova, drugi njegovi osebni dokumenti, ki jih je imel pred tem, pa so bili uničeni v požaru leta 1999 oziroma jih je izgubil. Dodatno je še navedel, da bi si dokumente lahko uredil sam na Diplomatsko-konzularnem predstavništvu Kosova v Sloveniji, če bi imel to možnost. Ko mu je bilo predočeno, da iz baze EURODAC izhaja, da je predhodno že dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito v ZR Nemčiji leta 2004 in 2005, je na vprašanje, zakaj tega ni povedal, kljub temu, da je bil o tem pri podaji prošnje izrecno vprašan, je odgovoril, da je to povedal že na policiji, medtem ko pri podajanju prošnje tega vprašanja ni razumel in zato tega ni povedal. Na vprašanje, s kakšnimi osebnimi podatki se je v ZR Nemčiji predstavil, je tožnik odgovoril, da se je tam predstavljal za osebo A.A., kakšne rojstne podatke je tedaj povedal pa se ne spominja več. Na nadaljnje vprašanje, kakšno odločitev je v tej zvezi prejel v Nemčiji je odgovoril, da je tam prejel dokument, s katerim se je lahko gibal po Nemčiji, kasneje pa je bil deportiran nazaj na Kosovo. Posebej vprašan o razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, je tožnik pojasnil, da je že vse od leta 2000 tam imel težave zaradi spora s sosedom, vendar prej ni imel dovolj denarja za odhod, zato ga je zbiral postopoma. Na vprašanje, s kakšnim namenom si je nazadnje urejal osebno izkaznico na Kosovem, je pojasnil, da zato, ker je potrebno imeti v primeru policijske kontrole pri sebi osebni dokument, saj je v nasprotnem primeru potrebno plačati kazen. Na vprašanje, ali meni, da je podan kakšen poseben razlog, da mu osebna izkaznica ni bila izdana hitreje, je tožnik odgovoril, da tega ne ve in da nekateri dobijo dokumente zelo hitro, pri drugih pa se s tem zavlačuje. Ker težave, zaradi katerih naj bi zapustil državo, trajajo že vse od leta 2000, pojasnila tožnika, da nima nobenega osebnega dokumenta, češ da je moral v naglici zapustiti izvorno državo, tožena stranka ni upoštevala kot relevantnega. Glede na navedene ugotovitve je tožena stranka sprejela svojo odločitev ob upoštevanju 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ, oziroma namena, ki ga je zakonodajalec zasledoval s sprejetjem te določbe. Namen zakonodajalca je po mnenju tožene stranke povsem jasen, to je omejevati oziroma preprečevati zlorabe postopka priznanja mednarodne zaščite. Slednje v konkretnem primeru ne bi bilo mogoče preprečiti na drug način, kot z izrečenim ukrepom začasne omejitve gibanja tožniku na prostore Centra za tujce, saj če bi se izrek omejitve gibanja glasil na območje Azilnega doma, bi tožnik lahko brez večjih težav zapustil azilni dom in odšel v kakšno drugo državo članico Evropske unije, zlasti ob dejstvu, da je pri podaji prošnje tožnik prikril, da je že zaprosil za mednarodno zaščito v ZR Nemčiji in tedaj navedel drugačne osebne podatke. Pri odločitvi je tožena stranka dodano upoštevala tudi to, da je bil tožnik s strani policistov prijet na regionalni cesti v bližini naselja Hrpelje v neposredni bližini državne meje z Republiko Italijo. Glede na okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito in njegova dejanja tožena stranka meni, da je izkazan utemeljen sum, da bi tožnik, v primeru, če mu ukrep začasne omejitve gibanja ne bi bil izrečen, samovoljno zapustil azilni dom, kar bi toženi stranki kot pristojnemu organu onemogočilo meritorno odločiti o njegovi prošnji oziroma bi to onemogočilo izvedbo že začetega postopka za priznanje mednarodne zaščite, kar ne bi bilo v skladu z namenom ZMZ, to je, da se nudi zaščita pred preganjanjem v izvornih državah osebam, ki za to dejansko izpolnjujejo pogoje po Ženevski konvenciji oziroma po ZMZ in da se prosilcem med tekom postopka zagotovi osnovna oskrba in zaščita, ne pa, da se jim omogoča ilegalno prehajanje državnih meja zaradi želje po uresničevanju različnih ekonomskih in drugih interesov. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito ter njegove navedbe in dejanja kažejo po mnenju tožene stranke na utemeljen sum, da bi v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil Azilni dom, kar bi onemogočilo meritorno odločitev organa o njegovi prošnji in bi terjalo ustavitev postopka. Glede na vse navedeno je bilo tožniku omejeno gibanje na prostore Centra za tujce, saj je le tako mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ugotovi njegovo istovetnost in odloči o prošnji, saj z ilegalnim prehajanjem državnih meja različnih držav kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite, zlasti ker je pri podaji prošnje prikril, da je že zaprosil za mednarodno zaščito v Nemčiji ter je tedaj tam navedel tudi drugačne osebne podatke, iz Kosova pa je nazadnje odpotoval v zaprtem delu tovornjaka ter ilegalno prišel v Slovenijo, kljub temu, da bi za mednarodno zaščito lahko zaprosil že v kakšni državi pred tem. Ker je v Nemčiji podal drugačne osebne podatke, to dodatno potrjuje dvom v njegovo resnično istovetnost, zato mu je tožena stranka izrekla ukrep začasne omejitve gibanja.

Tožnik v tožbi navaja, da se z omejitvijo gibanja ne strinja in opozarja na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v izpostavljenih sodbah, da za omejitev gibanja iz tega razloga ne zadostuje zgolj dejstvo, da je v Slovenijo prosilec prišel brez dokumenta o izkazovanju istovetnosti po določilih ZTuj-2, temveč je treba tudi v takem primeru dvom v njegovo zatrjevano istovetnost utemeljiti z razumnimi razlogi. Kot pomemben izpostavlja tudi argument z vidika prava EU, da je treba ob omejitvi gibanja oziroma osebne svobode upoštevati tudi načelo sorazmernosti upoštevajoč določila 3. odstavka 7. člena Direktive Sveta št. 2003/9/ES in sodne prakse Sodišča EU v izpostavljenih zadevah (C-357/09, odstavek 64 in C-61/11, odstavek 39 in 42), dodatno pa tudi 19. člen Ustave v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011, odstavek 10 – 15). Po mnenju tožnika bi morala tožena stranka ugotavljati, ali je tožnik sploh imel možnost priti z uradnim dokumentom v smislu ZTuj-2, zakaj je prišel brez takega dokumenta in ali obstaja dvom v zatrjevano identiteto ter utemeljiti vsaj predvidevanje, na kakšen način bo lahko ugotovila identiteto tožnika v času trajanja izrečenega ukrepa ter kako naj bi k temu pripomogla izrečena omejitev gibanja. Tožnik izpostavlja, da je ob podaji prošnje predstavil razloge, zaradi katerih je brez dokumentov ter uradni osebi pojasnil, da je na Kosovu imel potni list, s katerim si je pred približno mesecem in pol poskušal urediti izdajo osebne izkaznice, ker pa so zavlačevali z izdajo le-te, je izvorno državo prej zapustil zaradi težav, ki jih je tam imel. V zvezi z navedbo v izpodbijanem sklepu, da iz policijske depeše izhaja, da tožnik nikoli ni imel dokumentov tožnik opozarja na dejstvo, da je policijska depeša nepravilno sestavljena, ker nima žiga in podpisa pristojne osebe, zato ne gre za javno listino, za katero velja domneva resničnosti podatkov in se nanjo tožena stranka kot tako ne more sklicevati. V tej zvezi izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 13/08. Glede navedbe, da zlorabe tožniku ne bi bilo mogoče preprečiti na drug način, kot z izrečenim ukrepom omejitve gibanja na Center za tujce v Postojni, tožnik meni, da je namen tožene stranke olajšati si delo. Osnovna oskrba in zaščita se tožniku lahko zagotovi v Azilnem domu, kjer ni poseženo v pravico do svobode gibanja oziroma do osebne svobode. Navaja, da namen določb ZMZ glede omejitve gibanja ni v tem, da se olajša delo uradnim osebam, češ da naj bi prav to izhajalo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Zato meni, da mu tožena stranka ne želi omejiti gibanja v skladu z namenom zakonodajalca glede na določila ZMZ, s katerim je bila tožena stranka pooblaščena za odločanje po prostem preudarku in da pooblastila za diskrecijsko odločanje ni uporabila na način, ki bi ustrezal namenu, za katerega ji je določen. Dodaja še, da ni bil namenjen v Italijo, ampak je ob cesti iskal policijo, skupaj z drugimi. Sodišču predlaga, da izrečeni ukrep omejitve gibanja tožniku odpravi in ga nemudoma izpusti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ob sklicevanju na obrazložitev izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je v skladu s 5. odstavkom 51. člena ZMZ opravilo glavno obravnavo in v dokaznem postopku vpogledalo listine predloženega upravnega spisa ter zaslišalo tožnika, ki je med drugim izpovedal, da je v ZR Nemčiji predhodno zaprosil za azil kot oseba z imenom A.A. in to dejstvo na posebno vprašanje še izrecno potrdil. Posebej vprašan, ali sedaj razpolaga s kakšnim osebnim dokumentom, je pojasnil, da ne, niti s kakršnim koli osebnim dokumentom na ime A.A., ki je bilo lažno osebno ime, ki ga je tedaj tožnik uporabil, da ga ne bi vrnili nazaj v izvorno državo. Doma na Kosovu je imel rojstni list, ki pa ga sedaj nima pri sebi. Glede na navedeno je po presoji sodišča odločitev tožene stranke, ki je na podlagi 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s 4. odstavkom 51. člena ZMZ odločila na podlagi diskrecijskega pooblastila za odločanje po prostem preudarku, pravilna in zakonita. Sodišče glede tega razloga sledi utemeljitvi tožene stranke v izpodbijanem sklepu v skladu z določilom 2. odstavka 71. člena ZUS-1, zato ne ponavlja razlogov, ki jih je za svojo odločitev pravilno in v skladu s podatki v listinah predloženega upravnega spisa izčrpno navedla že tožena stranka, ki je odločila po prostem preudarku. Ko odloča po prostem preudarku pa mora organ odločati v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je bilo pooblastilo zakonodajalca dano.

Obseg in meje presoje sodišča v primeru, ko je upravni organ, kot v konkretnem primeru tožena stranka, pooblaščen odločati po prostem preudarku, določa 3. odstavek 40. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji). Sodišče v takem primeru preveri le, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen. Tožena stranka, ki se je pri svoji odločitvi oprla na 1. alineo 1. odstavka 51. člena v zvezi s 4. odstavkom 51. člena ZMZ po presoji sodišča ni prekoračila meje prostega preudarka na navedeni pravni podlagi. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča tožena stranka pravilno v skladu s podatki predloženega upravnega spisa ugotovila in v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka v konkretnem primeru. Pravilnost odločitve tožene stranke je sodišče ugotovilo tudi na podlagi zaslišanja tožnika na glavni obravnavi dne 20. 3. 2013, ko je tožnik sam izpovedal, da je že v ZR Nemčiji predhodno zaprosil za azil kot oseba z drugačnimi osebnimi podatki, kot jih ob sedaj vloženi prošnji v Republiki Sloveniji navaja tožnik, ki pa ne razpolaga z nobenim osebnim dokumentom za izkazovanje svoje istovetnosti, kar je sam izrecno potrdil, ko je bil ustno zaslišan na glavni obravnavi pred sodiščem. Tedaj je tudi izpovedal, da se tožnik počuti kot v zaporu in da ni zato zapustil Kosovo, da bi bil zaprt. Tožena stranka je, kot rečeno, pravilno ugotovila okoliščino, ki jo zahteva 1. alinea 1. odstavka 51. člena ZMZ, zaradi katere lahko tožena stranka začasno prosilcu omeji gibanje. Tožena stranka je ob ugotovitvi, da je ta okoliščina podana, tudi obrazložila, zakaj se je odločila za tak ukrep in zakaj meni, da je tak ukrep v tožnikovem primeru nujen. Njena utemeljitev odločitve o začasni omejitvi gibanja tožniku je bila tudi v tem, da se tožniku glede na njegovo ravnanje, ko je ilegalno prehajal številne državne meje, v nadaljevanju to prepreči, dokler se ne bo ugotovilo njegove identitete. Tožena stranka je glede na izjave tožnika v prošnji in ob ustnem izreku spornega ukrepa svojo odločitev pravilno utemeljila, pravilnost njene odločitve pa so potrdile tudi izjave tožnika, ki jih je podal ob ustnem zaslišanju na glavni obravnavi 20. 3. 2013 predvsem glede na med strankama nesporno dejstvo, da je tožnik navedel drugačno osebno ime (A.A.), ko je predhodno za azil zaprosil že v ZR Nemčiji. Glede na navedeno je po presoji sodišča nepravilno stališče tožnika, kolikor meni, da mu je bila začasna omejitev gibanja izrečena avtomatično.

Tožena stranka je tudi pravilno utemeljila, zakaj je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da je glede na ravnanje tožnika mogoče sklepati, da se mu le z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce prepreči, da v kolikor bi bil nastanjen v druge prostore Ministrstva za notranje zadeve, kot je na primer Azilni dom, le-teh ne bi zapustil samovoljno in s tem tudi države. Kot rečeno je tožena stranka pravilno ocenila okoliščino, da je tožnik večkrat ilegalno prečkal več državnih mej, poleg tega pa je sodišče na podlagi neposrednega ustnega zaslišanja tožnika na glavni obravnavi presodilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče zato ocenjuje, da je sprejeta odločitev tožene stranke v skladu s pooblastili iz 1. alinee 1. odstavka 51. člena v povezavi s 4. odstavkom 51. člena ZMZ ter 2. alinee 2. odstavka 52. člena ZMZ, to pa so po presoji sodišča ustavno dopustni cilji omejevanja tožnikove osebne svobode.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijani sklep zakonit, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.