Jedro

Za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov s sliko, s katerimi bi lahko izkazal istovetnost po ZTuj-2, ampak se ukrep na tej podlagi lahko odredi le, če obstaja dvom v verodostojnost izkazovane identitete, ki ga mora tožena stranka obrazložiti. Ta dvom pa v obravnavanem primeru, glede na v postopku ugotovljeno dejansko stanje, nedvomno podan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po opravljeni glavni obravnavi z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-68/2013/3 (1313-09) z dne 13. 3. 2013, s katerim je ta tožniku na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s četrtim odstavkom 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 12. 3. 2013 do 12. 6. 2013. 2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je odločitev tožene stranke, ki jo je sprejela na podlagi pooblastila za odločanje po prostem preudarku, pravilna in zakonita, zato sledi utemeljitvi tožene stranke v izpodbijanem sklepu (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) in ne ponavlja razlogov, ki jih je za svojo odločitev pravilno in v skladu s podatki v listinah predloženega upravnega spisa izčrpno navedla že tožena stranka. V zadostni meri je tudi obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, kot tudi, zakaj se je odločila za tak ukrep, zakaj meni, da je tak ukrep v tožnikovem primeru nujen, in zakaj je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce.

3. Tožnik s pritožbo izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, da se sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Presoja sodišča prve stopnje je nezakonita, saj omejitev gibanja gotovo ne more biti sama sebi namen. Po pravu EU je treba ob omejitvi gibanja oziroma osebne svobode upoštevati tudi načelo sorazmernosti oziroma test nujnosti, kot to izhaja iz tretjega odstavka 7. člena Direktive EU, št. 2003/9/ES, ki vsebuje formulacijo "če je to potrebno" v povezavi s sodbami Sodišča EU v zadevah Kadzoev, C-357/09 PPU 64. odstavek in El Dridi, C-61/11 PPU 39. in 42. odstavek. Tudi iz 19. člena Ustave RS v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011 (10. do 15. odstavek) izhaja, da je treba pri omejitvi osebne svobode prosilcem za mednarodno zaščito uporabiti strogi test sorazmernosti, zato ni mogoče prosilcu omejiti osebne svobode zgolj na podlagi dejstva, da je pribežal v Slovenijo brez uradnega dokumenta s sliko. Poleg tega meni, da tožena stranka ni v zadostni meri utemeljila begosumnosti oziroma morebitne samovoljne zapustitve države oziroma odločitve, da mu je gibanje treba omejiti na Center za tujce v Postojni. Upoštevati je treba tudi dejstvo, da se je pritožnik po prihodu v Slovenijo sam predal policiji oziroma jo je "zaštopal" ustavil ob cesti in se je tako sam predal pristojnemu organu.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v dosedanjem postopku, je tožnik 12. 3. 2013 prvič vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Pri sebi tedaj ni imel in ni predložil nobenega osebnega dokumenta, s katerim bi lahko glede na Zakona o tujcih (ZTuj-2), ki se v skladu z drugim odstavkom 43. člena ZMZ smiselno uporablja glede ugotavljanja istovetnosti v postopku mednarodne zaščite, izkazal svojo istovetnost ter tega ni storil vse do izdaje izpodbijanega sklepa, čeprav je ob podaji prošnje navedel, da je na Kosovu imel rojstni list in da si je neuspešno poskušal pridobiti tudi osebno izkaznico, vendar mu ni bila izdana vse do njegovega odhoda s Kosova, drugi njegovi osebni dokumenti, ki jih je imel pred tem, pa so bili uničeni v požaru leta 1999 oziroma jih je izgubil. Dodatno je še navedel, da bi si dokumente lahko uredil sam na Diplomatsko-konzularnem predstavništvu Kosova v Sloveniji, če bi imel to možnost. 7. Po presoji Vrhovnega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, sodišče prve stopnje pa je svojo odločitev tudi ustrezno utemeljilo.

8. Na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov s sliko, s katerimi bi lahko izkazal istovetnost po ZTuj-2, ampak se ukrep na tej podlagi lahko odredi le, če obstaja dvom v verodostojnost izkazovane identitete, ki ga mora tožena stranka obrazložiti.

9. Ta dvom pa v obravnavanem primeru glede na tožnikovo ilegalno prehajanje državnih mej in glede na njegove različne razlage, podane v dosedanjih postopkih, v zvezi z njegovimi osebnimi dokumenti, predvsem pa na nesporno dejstvo, da je zamolčal, da je v letih 2004 in 2005 pod drugim imenom, in sicer A. A., že zaprosil za mednarodno zaščito v ZR Nemčiji, nedvomno podan.

10. Zato se tudi Vrhovno sodišče pridružuje sodišču prve stopnje pri njegovi presoji, ki jo je opravilo na podlagi tretjega odstavka 40. člena ZUS-1, da tožena stranka pri svoji odločitvi ni prekoračila meje prostega preudarka, niti ni bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen. Tožena stranka pa je tudi v skladu s podatki predloženega upravnega spisa in na podlagi dejstev, navedenih v 8. točki te sodbe, pravilno ugotovila in v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine za svojo odločitev v obravnavanem primeru, vključno z razlogi, zakaj je podana tožnikova begosumnost, zaradi katere je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni. Odrejena omejitev tožnikovega gibanja tako ni nepotrebna in nesorazmerna in je, kljub določenemu posegu v njegovo pravico do osebno svobode, poseg, ki je ustavno dopusten, ker temelji na zakonu, konkretno na ZMZ.

11. Na pritožbene ugovore oziroma navedbe, da tožena stranka in sodišče prve stopnje nista pojasnila, na kakšen način bo tožena stranka lahko ugotovila tožnikovo identiteto in kako naj bi k temu pripomogla omejitev gibanja, pa Vrhovno sodišče ne odgovarja, opozarja pa, da toženo stranko pri tem zavezuje 129. člena ZMZ, ki ji prepoveduje preverjanje tožnikovih osebnih podatkov preko pristojnih organov v njegovi izvorni državi. Morda pa bo ustrezne dokumente prejela od prosilca samega, kot jih je že v številnih drugih primerih.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pritožbo na podlagi 76. člen ZUS-1 zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.